Demolition Group: Pojdiva tja – želja po boljšem in lepšem svetu, čeprav ne vemo, kje in kakšen je

"Pojdiva tja je podoba sveta v katerem vsakdo zahteva odstranitev vseh meja svoji individualnosti in ga je hkrati nenehno groza ostati sam."

"Pojdiva tja je, glas tesnobe in strahu pred izločenostjo. Izločenostjo iz kroga ljubezni, iz zavetja skupnosti, varne predvidljivosti."

"Pojdiva tja glasno sprašuje ali smo res lahko vedno in vsi zmagovalci v večni tekmi vseh proti vsem?"

"Pojdiva tja je hrepenenje po odhodu na pot, v iskanje sveta, ki bo drugačen. Kdo ve kam in kdo ve kje je ta svet."

Tako o novem albumu Pojdiva tja sporoča zasedba Demolition Group, ki ostaja brezkompromisna rock mašina, ki še vedno delujejo na robu alterja in undergrounda. Veterani slovenske rock scene ohranjajo eksplozivni naboj, udarnost in samosvojost. Kot trdijo, novi album nima tako neposrednega aktivističnega naboja, kot sta ga imela predhodna Planet starcev in Zlagano sonce, še vedno pa ohranja tako skozi glasbo, tekste in pojavnost kritičen odnos do dogajanja okrog nas. Ena najbolj trdoživih in avtentičnih skupin pri nas, tako še naprej razvija in nadgrajuje samosvoj in energičen spoj ritma, kitarskih rifov in arhaičnega vokala, ki se prepleta z zvokom saksofona in v zadnjem obdobju tudi elektronike.

Sprehod skozi pesmi na albumu Pojdiva tja:

Ploščo na zelo nežen način "vžge" pesem Vse je tu, ki govori "da nič ne manjka, nič ne boli, vse je tu, ne vem, da te ni, dokler ne pomislim nate". Baladna perfekcija izpod pomenljivih in prav nič odvečnih Šalamonih besed na podoben način kot nekoč Balada ali Mesečina iz nas izvabi tisti najgloblje, čeprav imamo tukaj v refrenu obrat, ki pravi, da se "včasih zgodi takšen dan, da ves dan ne pomisim nate". Težave raju ali pač kruta realnost, ki v sodobnem svetu stopa na pot tiste idelane ljubezni, ki si je vsi želimo? Alt saksofon Aleša Suše pokaže svoje nežne tone.

Zvezde so onstran na malce udarnejši način pokaže, da sprejemamo in verjamemo le tisto, kar nam ustreza in kar želimo videti ali slišati. Moderen svet pa nas peha, da vidimo samo sebe, "zvezde pa se izmikajo, bežijo iz sreče objema sveta". Suša na začetku vklopi nekaj sintesazerskih zvokov, sicer pa pesem vodijo napadalni rifi Petra Stojanovića, ki se je izvrstno vklopil v novo postavo in vnesel nekaj balkanskega temparamenta, ter trdna ritem sekcija bratov Gregel. Saksofonska melodija pa spomni na nekaj drugega. Na kaj že? Aja, na skladbo Beautiful Lie od Miladojke Youneed.

Korak nazaj je saksofonsko vpeljan, z dramatičnim refrenom, sicer pa inovativno "skitariziran" komad, ki govori o tem, da "na košček svoj pravico sreče, vsaj enkrat tudi jaz imam". Nedvomni koncertni favorit. Napačna midva govori o odločitvah in smereh, ki smo jih nabrž na neki točki v življenju ubirali vsi, ko smo se odločilli za ljudi, ki niso bili za nas, ker so bili napačni. Vseeno, pa se "svet ne ustavi, če zapreš oči, ni miru če nočeš, ni poti naprej," vendarle pa se lahko ozremo nazaj.

Grozno sam govori o fatalizmu modernega človeka, o osamljenosti, o odtujenosti, ki jo v določeniih trenutku občutimo vsi, ko se počutimo sami na svetu. A tega se ne gre bati, saj za tem ni zlobe, vseeno iščemo sorodne duše, saj je vsak samo "tako grozno, prekleto sam". Stojanovićeva kitara spet navduši z rock desantom, ki se zareže v ušesne bobniče.

Preveč vsega ima sintesajzerski začetek, ki da nekakšen kozmičen pridih, govori pa, da je "preveč vsega ... prijaznosti, nasmehov, nebrzdanih izlivov, oguljenih strasti." Nostalgija, najavni singel plošče, se začne funkoidno, ne govori o klasični nostalgiji, temveč o "prividu preteklih zmag, ki lahko tesnobo v sence skrije, briše strah", sicer pa je apokaliptični rock napad na čute, kjer se "bije boj kot med levi, med kačami, ne med ljudmi".

Se vidiva jutri izpostavi razposajeno bas linijo Ivice Gregla, ki z bratom Tomijem tvori neverjetno čvrsto in zanesljivo ritem sekcijo, natančno kot švicarska ura. Sicer pa govori o tem, da ko se človek nekaj nameni, da naj to tudi naredi, sicer obljube nimajo smisla, da si je treba izkazati naklonjenost, še danes, sicer vedno ostane tisti "se vidiva jutri", ujetost v dvomih, strahovih, neizrečenosti.

Pojdiva tja pa nas vizionarsko poboža, nam predoči vprašanje o tem, da bi vsi odšli tja, kamor letijo ptice, ki "morda celo vedo zakaj in kam", ki morda tam iščejo pomlad, da zaplavamo tja, kamor plavajo ribe, da tam morda najdemo iskrenost, da gremo tja, kamor rijejo krti, daleč stran od dneva in luči tega sveta. Kdo ve, morda pa nam uspe oditi, zaplavati, preriniti, odkriti, kam, zakaj in kaj?

Najavni singel nosi naslov Nostalgija. Jo imate in če, po čem?

Goran Šalamon: Pretirane nostalgije nimamo. Ko delaš, si v pogonu, do konca vživet v proces in obremenjen, nostalgije nimaš, ker nimaš razloga za to. Smo generacija, ki še verjame, da delo izpolnjuje človeka, daje življenju nek pomen in pozitivno samopodobo. Če delaš, sam sebe vrednotiš, da si v redu, če je od tega dela tudi nek rezultat. Glede na to, da v glasbenem času ves čas delamo, nikoli nismo imeli potrebe, da bi se polnili ali opirali na prijetne spomine iz nekih drugih, starih časov.

Matjaž Pegam: Nostalgija je brezveze, spomini pa so v redu. Bistvena razlika je med bendi, ki se znova zberejo, po petnajstih, dvajsetih ali več letih in nami. Mi pa smo ves čas kontinuirano delali, manjši premori in lovljenje je bilo med leti 2000 in 2010, ko je bila intenziteta malce slabša. Zdaj pa konstantno delamo in upamo, da bo tako tudi naprej, čeprav ne vemo točno, kaj nam bo prinesla prihodnost. 

Naslov albuma pravi Pojdiva tja – kako dobro ste na poti iskanja, drugačnega, iskrenejšega sveta?

Goran Šalamon: Dejansko je to stvar razmišljanja znanosti in umetnosti, ko bolj kot odgovore, iščemo vprašanja, ki si jih je treba postaviti. Vprašanja pa potem spodbudijo razmišljanja in dejanja, na osnovi teh razmišljanj. Pojdiva tja postavlja vprašanje, kaj je tisto, čemur naj bi iskali neko alternativo, nek boljši svet. Oziroma izpostavlja osnovno dilemo, ali je sploh možno, da bi neka stvar bila boljša kot je. Ker živimo v takem času, ko se mnoge stvari postavljajo kot absolutne, brez alternative, take so in drugo ni možno. Ampak to je nemogoče, vedno morajo obstajati izbire, tisto, kar sporvocira izbiro, pa je vprašanje. Tudi po tej plati je naslov Pojdiva tja najprej kot vprašanje, ali naj greva, ali je možnost najti nek boljši, lepši, prijaznejši svet. In če je možno, da si avtomatsko prisiljen, da ga greš iskat. Kje in kakšen je, pa ne vemo. Cilj in pot pa verjetno ni za vsakega enaka. Tudi tu je možnost izbire.

Kot sami pravite, ste manj neposredno aktivistični in bolj čustveni, ste nekako opustili željo po revoluciji duha, glasba pa sicer ostaja precej ostra in daleč od tega, da bi postala mehkejša?

Goran Šalamon: Če hočemo doseči kakršno koli spremembo, moči kapitala množice nimajo, nimajo moči vzvodov oblasti, tudi ti niso v njihovih rokah. Edina moč, grožnja, ki jo lahko izkaže takšnemu nepravičnemu in slabemu svetu je njihova masa, številčnost. Sprememba se tako lahko zgodi samo, če bo izkazana dovolj številčna masa ekonomsko šibkih ljudi, saj edino z maso lahko prestrašijo te strukture, ki imajo v rokah materialne dobrine, kapital, oblast in vzvode oblasti. Očitno pa ta protisistemski oz. protiideološki aktivizem, ki smo ga imeli na prejšnjih dveh ploščah tega ni sprožil , da bi vzvalovil to maso. Ali se lahko ta masa vzvalovi na tak način, da sprožiš spoznanje stiske v vsakem posamezniku in da je potem takih posameznikov dovolj, da sprožijo spremembe, ne vem, spet je to eno vprašanje.

Mlade sile ste v skupini uvajali postopoma, zvok ste obdržali, ali vseeno mlada kri nekako vpliva tudi na to, kako dandanes zvenite?

Matjaž Pegam: Na novi plošči in z novo postavo ponujamo nadgradnjo že poznanega in slišanega. Od začetka do zdaj pa smo najbrž naredili morda sto tranformacij. Sprva so nas poimenovali electro-jazz, nekdo nas je tako videl. Bend pa je vmes ves čas spremenjal. V nekem obdobju so nas imeli skoraj za metalski bend, menda so na Metalcampu ozvočevalci preizkušali zvočnike z enim našim komadom. Novi ljudje so malce spremenili zvočno podobo, dodali svoj kamenček. Skoži Alešev bariton saksofon in sintesajzer, Petrovo kitaro in se vse skupaj, z učenjem in upoštevanjem zgodovine in vsega skupaj se to pač rezultira, kot lahko slišite na plošči. 

Goran Šalamon: Demolition Group nikoli nismo bili avtoritativna zasedba ali da bi imeli enega avtorja, ki bi bil avtor vsega, vedno smo bili enakovreden prispevek vseh članov, ki so v tistem trenutku delali glasbo in igrali v zasedbi. Če se kar koli v tej smislu spremeni, zagotovo vsak da svoj pečat, prispevek, del samega sebe v to glasbo in to mora biti drugače, kot je bilo prej. Osnovna ideja, moč lupine, ki se imenuje Demolition Group, pa je še vedno zadosti močna, da individualne karakteristike vklopi v naš krovni koncept. 

Od začetka Gast'r'bajtr's je že 35 let, začeli ste leta 1983. Zanimiva je zgodba o tem, da je Goranov oče uvozil ritem mašino, ki ste jo potem, namesto bobnarja, uporabljali kot nekakšen antipol ustaljenim rock obrazcem ...

Goran Šalamon: Prvenstveno smo štartali na silo, da bi bili drugačni od ostalih. To smo želeli poudariti tudi v rokenrolu, da odmislimo najbolj značilne zadeve v rocku in najprej smo določili, da nimamo bobnarja in da nimamo kitare, ki je kot nekakšen mit in božanstvo rokenrola. Drugo pa je bilo, da smo delali komade brez besedil. Nekako vokaliziral sem in tako smo na silo želeli poudariti to drugačnost s tem, da smo se odrekli dvem zelo močnim orožjem rokenrola. Takrat smo se tako uprli inštituciji rokenrola, a očitno nismo bili dovolj močni, da bi zmagali v tej borbi, tako da smo na koncu vseeno prevzeli vse formalne obrazce, a smo jih vedno poskušali uporabiti na svoj način. Imeli smo ritem mašino, ki je imela štiri vnaprej vprogramirane ritme, ki jo je uvozil moj oče, ki je delal v tujini in je dobil pravico, da jo je lahko uvozil, čeprav sam ni potreboval elektronskega glasbenega instrumenta, da sem ga potem lahko jaz uporabil za bend.

Matjaž Pegam:

Moj brat je imel bend Gast'r'bajtr's, ki je bil sprva trio. Nato pa je razpadel, ker je bobnar prodal bobne in kupil moped. Potem smo rekli v redu, dajmo skupaj narediti disko bend, to je bil začetek 80. let, ko je bil trend sintpopa in nove romantike Da naredimo nek odmik od takratnega dogajanja v muziki , smo si rekli alter disko. Gast'r'bajtr's so se tako v svoji prvotni operativni formaciji spravili skupaj. Imeli smo ritem mašino, ki mi jo je posodil prijatelj, "rhythm box", precej primitivna zadeva, potem se je pojavil Casio, prvi sintesajzer, ki si ga je lahko kupil vsak in je stal sto takratnih nemških mark, ki smo ga takoj kupili. Friškega (Šalamona) pa smo sneli v disku FV, iskali smo človeka, ki bi zgledal čimbolj odštekano, antizvezdniško, atipično. On je imel takrat še dolge lase, fural je videz odštekanega intelektualca v irharicah in natikačih, jasno. Potem smo hoteli narediti neko zvočno nadgradnjo in Roland-ova ritem mašina je bila kot narejena za to. Friški in njegov oče sta šla to ritem mašino kupit v Celovec in sta jo menda celo pretihotapila čez mejo. Prvo ploščo Gast'r'bajtr's (Ni življenja brez ljubezni, 1983 op. p.) smo naredili z njo, potem pa sem začel igrati bobne in smo postali bolj beli funkoidni crossover nečesa, imeli smo pihalno sekcijo, tri pihalce, zašli smo celo nekoliko v blues.

Z ostalimi bendi Borghesio, Laibachom … smo se poznali iz diska FV, ki je bil takrat neko centralno vozlišče ljubljanske in slovenske alter scene. Takrat so bili aktivni še Marcus 5, na katerih pogorišču je nastala kasneje Miladojke Youneed. Marcusi so sicer veljali so za bolj perspektivne od Gast'r'bajtr's, a se je založba Dokumentarna vseeno odločila da izda Gast'r'bajtr's.

Po tem smo posneli material za drugo ploščo, ki je nismo nikoli izdali, nakar smo posneli album Pot v raj (1988). Kar naenkrat smo imeli hecen občutek, da že blazno dolgo obstajamo, čeprav je bilo to šele tri ali štiri leta. Počasi pa smo začeli kapljati tudi v vojsko, kar je bilo za bende takrat precej pogubno. V tistem času sva se z Jocotom (Jožetom Pegamom op. p.) začela v kleti družinske hiše ukvarjati z elektroniko. Nabavila sva si novo opremo Roland 303 bassline in pa Prophet-Drumtraks, s kitaro je upravljal Bojan Fifnja (kitarist Gastrbajtrsov). Takrat je Radio študent štartal oddajo Radio Študent išče garažne bende in z Jocotom sva naredila štos iz tega in vsak teden poslala eno demo kaseto na RŠ pod drugim imenom. Najprej Demolition Group, potem Del Masochistics, potem Silver Baracudas in Sintetic Liquid ... Radio Študent je to vrtel kot različne bande. Medtem se je iz vojske vrnil Friški in se seveda takoj vključili v Demolition Group, ki je od vseh frakcij najbolj obetal … Na začetku je samo vokaliziral, brez besedila, proti vsemu.

1988 leta pa smo imeli ekspedicijo na festival mediteranske kulture v Barcelono. Tja smo šli z obema bendoma Gast'r'bajtr's in Demolition Group, imeli smo zelo uspešne koncerte. V Barceloni nas je kontaktirala predstavnica založbe Cruisin' Hiara, ker smo bili zelo všeč lastniku in nazadnje smo podpisali pogodbo z njimi. To je bila za tiste čase zelo velika zadeva. Precej časa smo igrali po Italiji, Madžarski, Nemčiji. Nastopali smo na velikih festivalih, za deset tisoč ljudi, tudi na San Remu, MTV Music,itd. Posneli smo album in maksi singel. Tudi naša priredba The Model (Kraftwerk), je bila tam zelo popularna.

A kapitalizma takrat nismo najbolje "kapirali". Čez nekaj let smo z Italjani zaključili sodelovanje, ker šef založbe enostavno ni mogel več shajati z nami. Sicer smo bili nekaj časa v Italiji zelo popularni, igrali pa smo praktično vsak vikend. Za koncert smo dobili po milijon italijanskih lir in vso oskrbo, ki gre poleg, kar je bil takrat lep denar, tako da smo imel nekaj časa polne žepe italijanskega denarja.

Kaj je pravzaprav vaš unikum, ki tako fanatično pritegne ta določen segment ljudi, ki so vam skoraj fanatično privrženi?

Goran Šalamon: Ne vem, to je zadeva, dejstvo, ki nam je všeč in nam ugaja. S tem se preveč ne obremenjujem. Morda je to, da vidijo, koliko mi vlagamo v to glasbo na odru in jim potem morda ni težko dodati svojega truda in da odobravajo to, kar delamo. Ponavadi se obremenjuješ s stvarmi, ki ti delajo težave v življenju. Če pa "štima", pa "štima" in naj bo tako tudi vnaprej.

Matjaž Pegam: Neka melodika je v naši temačnosti in tudi pojavnosti. Če Friškega postaviš na oder in rečeš, da je rock zvezda, je to na meji absurda, saj se je z njim težko na nek klasičen način identificirati. Za večno ljudi. Zato je ta krog, ki nam sledi in je relativno majhen. A tistim, ki razumejo zgodbo, cinizem in absurd, ki ga nosimo v sebi in tudi družbo in situacijo, v kateri se nahajamo, je to morda malce bližje.