10. obletnica Brendijeve smrti: Bil je duša od človeka

Mineva deset let od smrti vašega očeta, vas preveva žalost ali veselje ob dejstvu, da je bil velik zabavljač, da se je razdajal za ljudi in jih razveseljeval?

Obletnica smrti kajpak ni razlog za veselje, a poskušamo biti pozitivni, saj je Brendi vedno širil veselje, bil je veseljak in za to, da se ljudje zabavajo, saj je življenje eno samo. Tega se poskusimo držati, tako z bendom kot z družino, večkrat se dobimo in obujamo spomine, govorimo o tem, kar se spomnimo, da se je kje kaj zgodilo, kaj zabavnega. Tega se skušamo držati tako družinsko, prijateljsko kot poslovno.  

Kaj vam je pri njem najbolj ostalo v spominu, na katere stvari se največkrat spomnite?

Največkrat se spomnimo glasbe, saj je bila največji pečat v njegovem življenju. Zapustil nam je ogromno zakladnico slovenskih pesmi, od katerih jih je veliko ponarodelo, za nekatere ljudje niti ne vedo, da jih je napisal. To je nekaj najlepšega, po čemer se ga spominjamo, seveda pa tudi po tem, da je bil dober človek, ljudski človek, da je imel rad svoje poslušalce. Obenem se je znal pogovarjati s komer koli, preprostim človekom ali podjetnikom, pomembno mu je bilo le, da si dober človek, s srcem na pravem mestu, pa te je sprejel. Eden od najlepših komentarjev, ko se ga kdo spomni, je, ko reče, da "Brendi je bil pa res duša od človeka".  

Kaj je po vašem mnenju največja zapuščina, ki jo je oče pustil za seboj, nekateri ga še zdaj radi poslušajo, menite, da so si ljudje zapomnili prej glasbo ali tudi osebnost, zmes obojega?

Za Brendija je veljalo, da je njegova glasba njegova osebnost, pisal je, kar je čutil, kar je doživljal, kar je dobival iz okolice. Zato imajo tudi ljudje radi to glasbo, ker se znajo z njo poistovetiti, v skladbah najdejo kanček sebe. Tudi zato, ker je bilo vse naravno, vse življenjsko. In v tem je čar njegove glasbe.

Kakšen oče je bil Brendi, ste ga pogrešali, najbrž je bil veliko zdoma, ali si je znal vzeti čas za družino in najbližje?

Težko komentiram, saj drugačnega življenja nisem poznal (smeh). Vedel sem, da je oče na terenu, da ustvarja, nastopa, da pride zvečer ali zjutraj domov, da dela od ponedeljka do nedelje. Bi pa rekel tako, da smo vedno izkoristili tisti čas, ko smo bili skupaj kot družina, da smo se vedno znali pogovarjati. Da je bila kvaliteta pomembnejša od kvantitete. Midva sva bila bolj prijatelja, kolega, morda manj strogo oče in sin. Kar mi je všeč in bom skušal tudi sam prakticirati, ko bom imel svojo družino.

Katere njegove lastnosti najbolj cenite, zdi se, da ste njegov verni naslednik, tako z dobro voljo kot z nadaljevanjem poslanstva?

Moje poslanstvo je, da skušam to glasbo vzdrževati, da se bo ohranila in jo bodo ljudje poslušali še naprej. Delam pa tudi svojo glasbo, imam svojo pot. Sicer pa je on vedno znal argumentirati zadeve, njegove besede so vedno imele neko ozadje, neko težo, imel je veliko izkušenj, bil dober sogovornik in tudi precej potrpežljiv človek. Najbolj sem si zapomnil pogovore, ki sva jih imela.  

Brendi žal ni dočakal abrahama, bil je deloholik, se vam zdi, da je pravzaprav vse razdal drugim, nase pa malce pozabil, vam je to kot opomin ali ste prepričani, da je šlo za nesrečni slučaj?

Bil je zares garač, delal je od jutra do večera, ko ni bil v studiu, je bil na terenu, ko ni bil na terenu, je bil na odru, zagotovo je premalo spal. Težko sodim, kaj je botrovalo, poglejte recimo Micka Jaggerja, ki je imel najbrž še bolj noro življenje in še vedno skače naokoli. Pri glasbenikih, ki se razdajajo, je tako, da je on veliko energije dal poslušalcem, a so bili srčni poslušalci, kar pomeni, da je ogromno energije od njih tudi dobil. To vem tudi sam, fizično si utrujen, psihično pa te dviguje ta energija, ki jo prejmeš od občinstva, in se zavedaš, da si jim dal nekaj lepega.  

Ljudje pričakujejo, da izvajate tudi pesmi Don Juanov, velikokrat ste odpeli očetov "best of", kako gledate na to, kakšni so občutki ob tem?

Fantastični občutki. Kdo pa si ne bi želel nadaljevati očetove zapuščine, jo ohranjati? Na nastopih vedno izvajamo pesmi Don Juanov, Korada, Brendija ter naše lastne. Meni je to všeč, to teče po mojih žilah, to bom delal do konca življenja, če me bodo ljudje pri tem podpirali.  

Mandarina je bila prodana v več kot sto tisoč izvodih, Don Juan pa so bili nekaj časa popularni kot le malo kdo, saj jih je poznala skoraj vsaka slovenska vas. Vi to nadaljujete po vseh teh letih, take uspehe je najbrž težko ponoviti. Menite, da vam je težje kot Brendiju ali se da s pridnim delom doseči marsikaj?

Dokler delaš v dobri veri in delaš dobro, je vse okej. Sicer pa je težko primerjati jabolka in hruške, bil je drug čas, drugače se je snemalo, prodajalo glasbo, danes je vse to nekaj povsem drugega. Sicer pa se s preteklimi časi ne obremenjujem, v veliko veselje mi je, da sem imel takega očeta, vzornika, prijatelja, kar se mi zdi bistveno. Vedno rečem, da bom vesel, če mi bo uspelo doseči deset odstotkov tega, kar je on, če pa bo še kak odstotek več, pa toliko bolje.

Pred slabim letom je umrl tudi Korado, ki je bil Brankov velik prijatelj, sta bila kaj v stikih, kakšen človek se vam je zdel?

Korado je bil zvezda, človek z neverjetno karizmo, saj še nisem videl človeka, ki bi doživel tak odziv, kot ga je on, ko je stopil na oder. Kar sem imel možnost doživeti tudi sam. Zato sta se s očetom tudi tako ujela, oba garača in zabavljača. Upam si trditi, da takega tandema, kot sta bila onadva, v Sloveniji ne bo več ali vsaj še dolgo časa ne. Praktično ni zabave, veselice, kjer ne bi zavrteli vsaj ene Brendijeve pesmi. Če ti to uspe, si naredil vse.

Koncerti prihajajo nazaj, s čim se trenutno največ ukvarjate, imate že zapolnjen seznam nastopov do konca leta?

Z zasedbo Dejan Vunjak in Brendijeve barabe imamo že zapolnjenih kakih sedemdeset odstotkov letošnjih terminov, čakamo pa, da se stvari odprejo, da jih lahko realiziramo, kar bo zagotovo posebno obdobje. Na to težko čakamo tako mi kot tudi naši poslušalci, kar je praktično zapisano v slovenskem DNK-ju.