Damien Rice: Trubadur hipstersko-milenijskih generacij

Irski trubadur Damien Rice je že v 90. letih prejšnjega stoletja nase opozoril z zasedbo Juniper, pri še ne 30 letih pa je leta 2002 izdal samostojni prvenec O, ko mu je svet moral priznati, da zares ima občutek za nežno melanholijo ter melodije, ki takoj zlezejo pod kožo. Iskrena besedila, ki govorijo o hlepeči ljubezni ali pač ljubezenskem hrepenenju, pa vsakogar nežno pobožajo po duši in srcu.

Čeprav je v dobrih 15 letih izdal le tri albume, drugega z naslovom 9 leta 2006, leta 2014 pa pod producentsko taktirko Ricka Rubina še My Favourite Faded Fantasy, se zdi, da je njegov opus bogat in obsežen. Tudi razprodana Kino Šiška mu je dajala vedeti, da je na "domačem" terenu, saj je že s prvo pesmijo večera celotno dvorano spravil do večglasnega prepevanja in številnih krikov navdušenja med samimi pesmimi.

Pred koncertom je glas iz zvočnikov ljudi poprosil, naj izklopijo mobilne telefone in če se le da, uživajo v koncertu. Večina je temu sledila in doživela zares intimen večer žalostnih ljubezenskih pesmi, nekatere pa so, ko je dejal, tudi jezne žalostne pesmi. 

"Prvič sem v Sloveniji, tale majhna dvorana pa me spominja na moje začetke," ter anekdota o tem, kako se "ljudje na njegovih koncertih začno počutiti dobro in jih razvedri dejstvo, ko dojamejo, da je on v bistvu še v večji depresiji kot oni", sta naleteli na huronski odziv, hkrati pa je priznal, da ne glede na otožnost pesmi, pravzaprav ni žalosten človek, da pa je tak pač njegov umetniški izraz. 

Njegova tankočutna otožnost nenadkriljive melanholije se je v dveh urah dodobra zažrla pod kožo obiskovalcev, ki jim, po naročilu Riceovega menedžmenta, ni bilo dovoljeno zapustiti dvorane, saj bi nenehno odpiranje vrat in sprehajanje ljudi po dvorani zmotilo njegovo odrsko intimo. Tega sicer ni mogoče doseči v popolnost, a je vseeno začuda nekako delovalo.

Domov smo odšli obogateni z nesluteno lepoto njegovo izvedbe, njegovim nesebičnim razdajanjem srca in za povrhu še z nekaj izvedbami novih, še neslišanih pesmi. Rice je očitno idealni trubadur za hipstersko-milenijske generacije, ki morda še nikoli niso slišale za Cata Stevensa, Joni Mitchel, morda niti za Bob Dylana, Petea Seegerja ali Toma Waitsa. A nič zato, njihovo poslanstvo na zelo spoštljiv, izviren in estetski način prenaša naprej, njegovi koncerti pa so kot božja mana za dušo in srce. Da je bil koncert razprodan že mesece vnaprej, ne preseneča, podobno kot Benjamin Clementine. Vrhunsko razvajanje čutov na najbolj nežni možni način ...