Dagi: Za vse v življenju se odločaš sam

Dagi, dvajset let ni malo, skoraj polovica tvojega življenja, kaj je prva stvar, ki te prešine, ko pomisliš, da ga "žgeš" že dve dekadi?

Res je, točno tako. Zdaj imam 38 let, aktivno pa sem pričel že z dvanajstimi leti pri ansamblu GAAD Band, v njem je pel mladi in talentirani Soul Greg Artist - Grega Bezenšek. GAAD so bile naše začetnice (Grega, Anže, Andrej, Dani). Bili smo otroci iz vse Slovenije, ki smo verjeli, da znamo igrati rock glasbo. Zame se je sicer začelo že prej. Sredi devetdesetih smo posneli CD in kaseto. Kar precej smo igrali in po nekem koncertu je do mene prišel Tomaž Domicelj in mi rekel "ej, ti si pa pravi basist". Živeli smo svoje sanje, da smo lahko počeli, kar smo želeli. 

Od kod mladostniška želja po tem, da boš basist, menda si hotel biti celo studijski glasbenik?

Svoje uho sem izostril na bas s pomočjo očeta, seveda. Vrtel mi je posnetke, na katerih so basisti izstopali iz aranžmaja. Dejal mi je, da lahko tako odigrajo samo studijski basisti, da zveni tako dobro. In to je bil moj cilj, ne to, da bom pevec. Izstopaš lahko tako, da izumiš svoj zvok, prepoznaven slog igranja. Mislim, da mi je uspelo priti do tega, da imam nek svoj podpis v glasbi. Če si aktiven poslušalec glasbe, potem znaš prepoznati identiteto glasbenika.

Menda je bil tvoj prvi bas heroj prav Čarli Novak, si bil oboževalec skupine Gu-Gu ali si ga občudoval zaradi njegovega dela z resnejšimi glasbeniki? Jaz se ga spomnim, ko je po televiziji razlagal, kako je bas kitara enostavna za igranje ...

Čarli Novak je največji biser, kar ga premore Slovenija oz. ta prostor, saj je igral na 900 ploščah. A to ne kar enih, snemal je za Čolića, Dragojevića, za najboljše jugoslovanske izvajalce. In vsem je dal svoj pečat, jaz ga prepoznam v spanju, če mi ga zavrtiš. Četudi se kakšnemu pametnjakoviču Gu-Guji zdijo smešni, je Tomo Jurak s svojim vokalom in songwritingom segel v srca mnogih Slovencev in Slovenk. Vedno moraš vedeti, kdo si in od kod prihajaš in za katero publiko delaš. Gu-Gu so se tega dobro zavedali, zato so bili tudi tako uspešni.

Menda so tvoji basi na več kot 200 albumih, morda loviš Novaka, ki jih ima še nekajkrat več?

Čarlija ne bom nikoli ujel (smeh). Pred mano je še izjemni Jani Hace, ki jih ima vsaj dvakrat toliko, in je moj velik vzornik. Takoj za Čarlijem in Đurom Penzešem sem največ "skineval" prav Janija. V enem obdobju življenja sem želel postati tako dober kot on. Čarlija verjetno ne bomo nikoli ujeli, saj je včasih snemal plošče na dnevni oz. tedenski ravni, danes pa se plošče praktično ne snemajo več.

Tudi McCartney je bil prvenstveno basist pri Beatlih. Če je eden tvojih idolov, potem pri tebi ni dileme: Beatli ali Stonesi?

Z Beatli sem začel in so zagotovo nekaj, kar je zelo vplivalo na mojo izbiro glasbe. Stonesi so prišli kasneje in jih zdaj poslušam več kot Beatle. Kasneje sta me začela zanimati songwriting in interpretacija in z leti sem prišel do tega, da boljšega pevca od Micka Jaggerja ni. Ali Keitha Richardsa med kitaristi. Stonesi mi energetsko nekaj dajo, Beatli pa nekaj vzamejo.

Tudi z Babewatch ste, poleg Sausages, konec 90. let žgali prvovrstni rokenrol, kajne?

Hamo in Mihi sta bila velika oboževalca Stonesov in južnjaškega rocka, mene takrat to še ni toliko zagrabilo, vedno sem bil bolj v teoretični, tehnični glasbi, kot so npr. Living Colour. Njih pa brata Šalehar nista mogla videti oz. slišati. 

Kako se spomniš 90. let, koliko je bilo seksa, drog in rokenrola?

Da, padel sem v vse to. Videl in poskusil sem vse, kar se je dalo. Pri svojih letih pa nimam več hudih želja v tej smeri, zdaj sem že zelo zgodaj zvečer v pižami, na kavču in gledam televizijo, haha. V pravih letih sem to doživel, brez mobilnih telefonov in interneta. 

Menda so te vabili v Siddharto, zakaj oni ne, spremljevalna benda Tinkare Kovač in Magnifica pa ja?

Zato, ker mi ob Siddhartini glasbi ni zaigralo srce, zato se jim nisem pridružil. Tomi M. je moj prijatelj in je vrhunski frontman in avtor, zaradi njega je marsikaj drugače na slovenski sceni. Hvala bogu za Siddharto, da so nam pokazali nove razsežnosti. 

Torej si pravi pop profesionalec ...

V osnovi sem pop glasbenik in tudi oboževalec pop glasbe. V svojo raznolikost sem v Sloveniji ujel bistvo pop glasbe, bi rekel. Glasbo sicer črpam že od 60. let naprej in name lahko vsak dan vpliva glasba iz različnih obdobij.

Česa pa te je naučilo delo s Heleno Blagne in Janom Plestenjakom?

Helena pride, zapoje in gre. Ni močen člen v procesu nastajanja, naroči projekt, potem pride, zapoje in gre. Super duhovita gospa, karizmatična. Je točno taka, kot jo vidimo. Jan pa se je odločil, da bo svoje življenje posvetil svojemu delu, svojemu brandu, pridno dela in se vsi lahko učimo od njega. Tudi od tega, koliko je zvest svojemu občinstvu, slovenski besedi. Je najbolj neprodana duša na slovenski glasbeni sceni, kar jih poznam. 

Da Phenomena je bila funky glasba, eni omenjajo izraz "lounge" glasba, kako gledaš na ta dva albuma, sta se sploh kategorizirala?

Še danes se ne morem uvrščati kamor koli. Dve leti nazaj me je poklical Zoran Čalić (Big Foot Mama, Majke), da smo igrali pristen hard rock, z veseljem sem se odklopil, ker mi to ustreza, tudi to. Podobno kot s Sašem Avsenikom, ko se prav tako odklopim in mi ustreza igrati. Igram glasbo, ki mi je všeč, ta spekter pa je zelo širok. Oba sva bila avtorja in frontmana. Ponavljajoči se refreni, takrat smo bili še v letih, da je bilo vseeno, o čem pojemo, samo, da se je rimalo. Saj še nismo mogli črpati toliko iz sebe in izkušenj. Pomembna nama je bila živa izvedba, sprva je z nama bobnal Ivo Rimc, nato Jure Rozman.

S Sestrami pa sta bila poleg Jadranke Juras tudi spremljevalna vokalista na Eurosongu ...

Vrhunska izkušnja. Glasbenik je pravi glasbenik šele, ko gre na Evrovizijo (smeh), tako kot je pri športnikih olimpijada. Leta 2002 je imela še drugo moč, drugačno konotacijo. Doživel sem jo v pravem pomenu, da sem se tam počutil kot zvezdnik. 

Zdi se, da si bil prej bolj rocker, Da Phenomena je funky, ves čas pa profi "pop-er", kako si prišel do akustike, kantavtorstva, countryja, kot ga slišimo na tvojem solo prvencu?

Ko prideš v fazo, da se želiš izražati kot pevec s svojimi besedili, se nagonsko in prvinsko vrneš h koreninam. Kar pa je nekakšen motown oz. country. 

Pa ni to bližje Američanom, ti je ta slog bliže kot recimo Pengov, Ježek, Domicelj, Šifrer, Mežek ...?

Seveda, prav tako. Črpam od vseh teh, tudi Pepel in kri, to je zvok, ki mi je všeč, ali Lovšin. Odraščal sem tudi s Šifrerjevo glasbo, sploh album Hiti počasi, ki ga je posnel v Nashvillu, je še zdaj prava "petarda". Vedno najprej črpam iz slovenske ljudske folk glasbe.

Skratka, šel si polni krog, pristal pa pri Avsenikih. Imajo posebno mesto v tvojem življenju, igraš s Sašem, povezan si tudi osebno, z Moniko imata kar tri skupne pesmi na plošči ...

Ne vem, zakaj so se zvezde tako poklopile, da sem pristal skupaj s Slavkovo vnukinjo, a srečala sva se pri projektu Simfonična ekstaza Roka Goloba. Sicer mi je Monika padla v oči že pred tem. Enostavno je moj tip ženske, sem ji pa kasneje, ko sva se spoznala, hočeš nočeš izkazoval še dodatno spoštovanje, ker je pač Avsenikova, in ji ga še danes. Ustvarjanje glasbe z njo je nekaj najlepšega in si v prihodnosti želim posneti božično ploščo.

Kako bi sploh opisal to, kaj ti predstavlja ta glasba glede na to, kar pomeni za Slovenijo in ves svet?

Avsenik je nedvomno ljudska glasba številka ena v Sloveniji. Gostilno in muzej v Begunjah na Gorenjskem še dandanes obiskujejo gostje z vsega sveta, da bi se poklonili velikanu, gospodu Slavku Avseniku.

Zanimivo se mi zdi, da si od "žmohtnega" rokenrola, funka, popa, zdaj pristal pri osebnih izpovedih, poduhovljenosti, ljubezni in optimizmu. Kaj te je pripeljalo do tega, življenje samo, izkušnje ...?

Normalno. Pri Babewatch sem bil samo basist, igral sem, kar so napisali drugi. Jaz sem bil samo zaljubljen v svojo bas kitaro. Vedno te samo življenje pripelje do tega, kar si. V določenem obdobju z določenimi ljudmi.

Menda, ali pa vsaj po vseh tvojih številnih angažmajih, si moral precej hiteti, ali kako?

Načeloma sem človek, ki ni pri miru, karakterno sem nagnjen k hitenju in se mi mudi. V enem obdobju sem bil zares kloniran na treh koncih naenkrat. Vsaj deset let sem funkcioniral tako, da sem imel dopoldne vajo z enim bendom, popolne snemanje z drugim in zvečer špil s tretjim. 

Si se zdaj kaj ustavil, potegnil ročno, se umiril, mirno zaplul v srednja leta?

Res je, ne jemljem več projektov, v katere ne verjamem. Ponudbe so, a zdaj se je selekcija še bolj zožila. 

Z Luko Seškom sta posnela sončen, optimističen duet Jasno je nebo, podoben se zdi tudi tvoj prvenec. Zakaj naslov Mamin sin?

Ker je bila to prva skladba, ki mi je dala moč in voljo, da sem se lansiral kot kantavtor. Pri kateri sem se slekel do golega, ki me je izpostavila, da sem postavil na pladenj vsem. Prva pesem, ki povsem iskreno govori o mojem življenju, o moji izkušnji, moji resnici.

Zdi se, da se mestoma opravičuješ za neke stvari, ti je za veliko stvari žal, da so se zgodile, kot so se?

Za stvari, ki so se zgodile, mi ni nikoli žal, saj so se morale tako zgoditi. Opravičujem pa se za stvari, za katere bi takrat lahko dvakrat premislil, preden sem jih naredil, kakor sem jih. Recimo, če sem koga prizadel, za kaj takega mi je vedno žal.

V bistvu te prvič slišimo, kako, poleg basa, obvladaš petje in kitaro, prej si bil večinoma raje v ozadju. Kako se počutiš v prvem planu?

Vedno sem strastno pel spremljevalne vokale, rad imam vokalne harmonije in jih tudi zelo rad aranžiram. A mi je bilo nerodno, da bi bil resen pevec, da mi ne bi kdo rekel, da ne znam peti. Ker res ne znam, a pojem svoje pesmi, na svoj način. In deluje.

Imaš v ljubezni več lepih, norih ali žalostnih in bolečih izkušenj, te slednje so najbrž boljše za ustvarjalnost?

V osnovi sem bolj nagnjen k otožnosti, sem bolj melanholičen tip človeka, a ko pogledam nazaj, se vedno spomnim samo lepih reči. 

Torej ob sebi potrebuješ nekoga veselega, da te dvigne? 

Da, ali pa da jaz njega malce spustim. Ne moreš biti dobre volje kar po "defaultu". Včasih sem doma brez razloga otožen, a vseeno v tem neznansko uživam. Za vse v življenju se odločaš sam. Na kateri strani avtobusa boš sedel.

Katero najpomembnejšo stvar si se naučil v glasbi in nasploh v teh dvajsetih letih?

Da nikdar ne moreš biti večji od pesmi. In to niti ne poskušaj biti. In da je izbira glasbenikov za pesem zelo pomembna. Kot sta tudi besedilo in slovenska beseda.

Kaj je bil najboljši nasvet, ki si ga od koga dobil, in kdo ti ga je dal?

Največ dobrih in uporabnih nasvetov mi je zagotovo dal Jan Plestenjak. Kar se tiče glasbe in komponiranja v Sloveniji, zagotovo. Ljudje, ki se ukvarjajo s slovensko glasbo in podcenjujejo slovensko občinstvo, se res ukvarjajo z napačnim poslom. 

Če bi lahko, bi na svoji poti kar koli spremenil?

Ne bi. To je Dagi, jebiga.

Kaj te dela srečnega, kaj v življenju največ šteje?

Ljubezen. Moji sinovi, moja Monika. Ljubezen. Umetnik, ki vse svoje življenje posveti glasbi in umetnosti, o tem razmišlja 24 ur na dan. Kar je zelo utrujajoče, velik psihični zalogaj. In takrat pozabljaš na ljubezen. 

Kaj si, poleg konca epidemije, predvsem želiš za naprej?

Zdravja in lepih trenutkov, sreče. Dobrih želja in optimizma. V mladih letih še nisem bil prepričan, da sam krojiš vse, a zgodi se tisto, kar si prikličeš, to se ti zgodi.