Crazy P se poslavljajo v slogu

Crazy P - Any Sign of Love

Nikoli v središču pozornosti, a še kako dragi ljubiteljem izvirne, nedolžne, čiste evropske house vibracije. Crazy P je še vedno bend, pa čeprav se je ob njihovih začetnih hitih, to je bilo ob koncu devetdesetih, ugibalo, vendarle ne gre le za posameznika. Sploh ob navedbah njihovega polnega naziva, ta pa je na vrstno prišel le občasno: Crazy Penis. Zasedbo so redno omenjali le aktivni didžeji med nakupovanjem gradiva za svoje predvajalne sezname. Večina plesočega občinstva je prebojne akcije nottinghamske zasedbe srečevala zgolj na raritetnih kompilacijah, odtisnjenih za večino ta čas, kar se tiče videza, skrajno bizarnih plastičnih kompaktnih diskih. Crazy P so sicer nastopali, a v polni zasedbi – kot trio, razširjen v kvintet – ne ravno pogosto. Skrivnostnosti integracije Crazy P so botrovali tudi didžejevski solo nastopi vodje projekta Chrisa Todda, najraje nalašč zavajajoče podpisanega kot Crazy P. Marca je bil dokončan že deveti album ekipe Crazy P. Zdaj je ta naposled izdan. Vse vokale na desetih zbranih songih je nekaj mesecev pred prezgodnjo smrtjo posnela 52-letna Danielle Moore. House pop, kot ga lahko uživamo na najbrž res labodjem spevu komba Crazy P. Ta ni več podoben zvočno nikoli pregrobi zgodnji euro-house praksi Crazy P, pač pa vselej house termiki, prevzeti z mehkejšega produkcijskega roba slovite pariške house šole. Izraz Crazy P je v minulih desetletjih evolviral v smeri sodobnikov Moloko, angleško-irskega duetnega nukleusa, ki je ugasnil leta 2004. Zapuščina Mokolo pa sta praktično pozabljeni remiksar DJ Plankton (Mark Brydon) in še vedno zelo mična Róisín Murphy, ki je šesti solistični album Hit Parade predstavila lani. Slogovni kompas Crazy P vztraja pri usmerjenosti v lahkoten in sproščeno razpotegnjen, v parih zasukih space-house pop, prvenstveno pa v skoraj cenen elektro pop, ki ga obvladujeta ikonska Pet Shop Boys, a ta dva izjemoma s celovito redukcijo značilnega karakterja. Zato sta toliko bolj izstopajoči viži na Any Sign Of Love strukturno pošteno členjeni funk-pop elegiji You Know How It Goes ter Not Too Late. Ti dve popevki v polni meri odtehtata primerljivo stilistično dolgočasje z aktualnega albuma Kylie Minogue. Sploh v drugem delu sta obe popevki speljani kar čez dvorišče soul-funk maestrov Incognito, če ne kar v bližino Tears For Fears, angleškega super-pop dvojca, proslavljenega še v osemdesetih, ali pa škotskega benda Aztec Camera, ki se je razvil v sopotnika ravno tedaj v ZDA prevladujoče R&B mode, imenovane new-jack swing. Idejno pogojno zadosten je tudi zaključek albuma, to je komad Strange Affair, s katerim Crazy P svojo navijaško bazo spodijo nazaj na plesišče. Nostalgija hitro zgrabi, a ne drži prav dolgo.

Ocena: 3