Clutch ali 'žganje' sklopke prvinsko drvečega rocka

Leta 1991 ustanovljeni Clutch so nam v zadnjih tridesetih letih ponudili trinajst albumov, prenekatere izmed njih pa privrženci tovrstno specifičnega rockanja prištevajo med najboljše rock stvaritve v zadnjih desetletjih. Nekaj podobnega, morda še celo nekoliko več, ponuja septembra lani izdani trinajsti izdelek Sunrise on Slaughter Beach, ki so ga delno predstavili na tokratnem koncertu v Kinu Šiška.

Njihov udaren in grob glasbeni izraz je tudi med slovenskim občinstvom izzval marsikateri navdušen odziv, stonersko rockanje, ki ga proizvedejo možje srednjih let, pevec Neil Fallon, kitarist Tim Sult, basist Dan Maines in bobnar Jean-Paul Gaster, pa se hitro zareže v ušesa in pod kožo. Bržčas vsakemu, ki si drzne privoščiti dozo zasedbe Clutch, kakršnih je bilo tokrat v Šiški presenetljivo veliko.

Sult večinoma vztraja v svoji napol sključeni kitarski pozi, skoraj nepremično, "zmotiti" se da samo v trenutkih, ko preklaplja svoje kitarske pedale in efekte. Maines je nekoliko bolj aktiven na odru, hkrati pa njegova pojava izžareva morda bolj jazzovsko silhueto, četudi oba s Sultom dokaj simetrično stojita na odru in sta večino časa relativno pri miru.

Za živahnejši odrski element dobro poskrbi pevec Neil, ki poje z umazanim blues glasom, četudi izredno razločno in harmonično. Hkrati je izredno gibčen, saj mu niso tuje raznožke in grimase, gestikuliranje z rokama, deljenje "petk" s tistimi v prvi vrsti, za povrh pa poskrbi za kakšen hladnokrven in neposreden očesni kontakt z naključnim, a točno določenim udeležencem koncerta. Tudi bobnar Jean-Paul prekipeva od energije, kar daje primeren zagon celotni zasedbi, ki deluje kot energijska bomba tehnično izredno dovršenega rockanja, ki svoj polni potencial doživi prav na koncertih.

Pri Clutch zagotovo navdušijo tudi naslovi pesmi, med katerimi so tokrat v Ljubljani izvedli npr. We Strive for Excellence, Subtle Hustle, Rats, X-Ray Visions, A Quick Death in Texas, Cypress Grove, Nosferatu Madre, za konec uradnega dela pa so zaigrali še Slaughter Beach in Burning Beard. Slednja morda spomni na legendarne ZZ Top, čeprav je dejstvo, da se v besedilu pesmi Quick Death in Texas celo opravičijo Billyju Gibbonsu, da si drznejo želeti kaj takega. V dodatku so zaigrali še Electric Worry, The Face in Spacegrass, s katerimi so zaokrožili dvajseterico zaigranih pesmi.

Prvinsko garažni rock, ki ima poleg stonerskih še kup drugih primesi, pravzaprav ne potrebuje prehudega predalčkanja. Podobno kot si je prisotno občinstvo prišlo dat duška brez kakršnih koli zavor ob krepkem rock zalogaju, tudi možje v preprostih "srajca & jeans" opravah delujejo, da bolj kot kar koli drugega sledijo svojemu osnovnemu vodilu, in sicer plin do konca, dokler se ne začne žgati sklopka ...