Chet Faker je bil prej Nick Murphy, še prej Chet Faker, čeprav bi bil še vedno najraje Chet Baker

CHET FAKER – Hotel Surrender

Še bolj zanimiv kot prej. Avstralec v New Yorku s svojim drugim albumom ne preseneča; vsekakor pa močno utrjuje svojo malodane šamansko vlogo med inovativnimi kantavtorji. Chet Faker, nekoč znan kot Nick Murphy, nekoč znan kot Chat Faker, si gotovo zasluži posebno pozornost. Najprej. Melbourčan je svoj položaj v googlovem iskalniku skrajno zamastil, saj si je po prebojnem prvencu Built on Grass (2014) omislil marketinški salto mortale – dva albuma, ki sta sledila (eden je bil namensko zgolj instrumentalen), je izdal pod rojstnim imenom. Za tole novo, zelo posrečeno ustvarjalno eskapado, pa je izvedel povratni premet – spet je Chet Faker. Hkrati je res, da njegov vzdevek močno asociira na legendarnega ameriškega džezista in poeta Cheta Bakerja, pionirja cool jazza in enega ključnih sodobnikov Beatniške generacije. Murphy ga je izbral zato, ker je velik oboževalec ikonskega glasbenika. Faker nenazadnje še vedno poje ali svoje verze interpretira podobno kot jih je Baker – zmerno globokoglasno, razločno, pa vendar zasanjano, omamljeno itd. Triintridesetletni Murphy se je rodil sedem tednov po tem, ko se je Baker usodno zaplaval čez okno svoje amsterdamske hotelske sobe.

Chet Faker je na Hotel Surrender prepričljiv zato, ker je njegove nove pesmi ustvarjajo prijetno, senčno, umirjeno vzdušje, ker ima celota zelo premišljeno in lepo dramaturgijo, ker je zvočna dinamika albuma moderna, a se ta na prijazen, nemara še vedno kar hipsterski način spogleduje tudi z retro paletami. Chet Faker še bolj zavzeto kot prej opeva svojo tesnobo, a to počne na sila domišljijski način. Njegove – ali pač naše travme – so na koncu Fakerjevih pesmi praktično veselice – ali pač obratno. Poleg uspešnice Feel Good izpostavljam še izvrsten komad Low, uvodno mistiko Oh Me Oh My ter polbaladno It’s Not You. Dobra roba. 

Ocena: 4