Četvorček, namenjen temu, da nov delovni cikel začnemo pomirjeni

Warhaus - Popcorn

Warhaus aka Maarten Devoldere je zanimiv patron. Vokalni nastavek izkušenega belgijskega avtorja in pevca umetelnega popa (in še prej frontmana benda Balthazar) neizpodbitno sili pod perut pokojne legende Barryja Whita, bržčas najbolj rušilno (sploh za ženska srca) znižanega basa v vsej zgodovini popularne godbe. Dinamika Warhausovih songov se prav tako konstantno ohranja na okopih malce lenobnega funky soula. Ob tem, da tudi Devolderejeve melodije niso nič kaj spektakularne. Pa vendar je paket, ki ga ponuja Warhaus, tako zelo slasten ter poln ugodja in udobja. Popcorn je ljubek song, da je kaj. Tega Warhaus (to je sicer tudi naslov pevčevega drugega solističnega albuma iz leta 2017) predstavlja kot posvetilo svojemu prelepemu albumskemu zavitku Ha Ha Heartbreak (2022). Okej. Če se vsi strinjamo, da Warhaus interpretacijski navdih črpa iz opusov Leonarda Cohena, Toma Waitsa ali Sergea Gainsbourga, naj dodam, da me njegov zadnji avtorski cikel prešerno spomni tudi na neupravičeno manj znanega, a odličnega ameriškega kantavtorja Cassa McCombsa oz. McCombsovo zimzelenko Opposite House. Cool stuff.

Ocena: 4,5

Sarz feat. Asake & Gunna - Happiness

Sarz je že dodobra uveljavljen nigerijski hit maker. Glasbenik, rojen v Beninu, se vsake toliko zaplete še s kakim od kolegov – Sweetness, njegov predlanski mini album v kombinaciji z Obongjayar-jem, na primer, je krasen –, vsake toliko pa tudi predano zasolira. Pogosto se zdi, da Sarz prevzema vlogo, ki je bila pred desetletjem ali dvema rezervirana najprej za Will I Ama ter nato za Pharrella Williamsa. Happiness je pripovedno zelo pocukrana viža, vseeno pa ta njen izstopajoči afrobeatovski napoj, šment, učinkuje tako zelo pomirjujoče, če ne kar skrajno reggaejaško je*ivetersko. Ter obenem, in to je najbolj pomembno, zelo sproščujoče in pozitivno. Gostujoča Asake (nigerijski pop zvezdnik) in Gunna (ameriški trap prvak) sta v vsej tej ležernosti komaj opazna. Če hočeš srečo (Happiness), prid' k mizi, ampak na izi.

Ocena: 4

Romy - She's On My Mind

Vzorec je znan. Najprej je globok in vztrajno zasanjan glas izkoristila za hladno, nedostopno, androgno ekspresijo, pravzaprav za izraz, ki ga je neprestano spremljala vztrajno-hočemo-za-vedno-ostati-intelektualci vibracija. A ne mine niti nekaj parov sezon, pa taisti glas že vabi na klubsko plesišče. Sorazmerno kratka ustvarjalna pot Romy Madley Croft, uradno še neugaslega londonskega indie-pop tria The XX, riše znano sled. Pa saj Romy zveni na mah podobno sloviti Tracey Thorn, pevki dueta Everything But The Girl, najprej soul-pop, pozneje pa še veliko bolj slavnega angleškega pogona, in to slavnega zaradi ikonskih house, torej mehko-plesnih uspešnic. Čeravno slednje zveni kot nekakšen očitek na račun Romyjine transformacije, je predvsem res to, da je pevkin prvi, docela house-pop solo album Mid Air, v bistvu čudovit. Vmes pa pač mimogrede izvemo še, koga ima Romy dejansko v mislih, mar ne.

Ocena: 4

Bas - Dr. O'blivion

Newyorčan, rojen v Parizu, sudanskega rodu, se po srčno-mentalnih zapletih odpravi na špancir po puščavskem robu. Medtem delno obdeluje krivice, ki so mu bile storjene, predvsem pa najprej pomeša svoja dejanja in občutja ter nato nastalo zmedo skuša (po)spraviti v veliko znosnejši red ter naposled v stanje, v katerem bo njegovo sopihanje odrešujoče bolj mirno. Bas to priporoča tudi nam. Ta song leze z Basove nedavno izdane četrte albumske partije s pomenljivim naslovom We Only Talk About Real Shit When We're Fucked Up, ali v prevodu O resnih stvareh se pogovarjamo le, kot nas kaj zje*e. Značilna kitarska spremljava je vedno mamljiva, se pa Bas tudi v tem komadu preveč nasloni, sploh s pripovedovalskim načinom, na izraz svojega prijatelja in založnika J. Colea.

Ocena: 3,5