Buč Kesidi: Trudiva se, da ljudje ob pesmih nekaj začutijo

Kakšno se vama je zdelo slovensko občinstvo, ko sta 6. oktobra lani nastopala pred Joker Out v Stožicah, kjer ni bilo ravno vaših privržencev, temveč večinoma kričeči najstnice in najstniki?

Luka Racić: Prava groza (smeh). Dejansko so Stožice velika dvorana, bilo je polno. Vsi so prišli zaradi njih, ne pa naju. Za tako mlado zasedbo, ki poje v slovenščini, mi je v navdih, da so tako hitro prišli do tolikšnega občinstva, ki jih ima rado, zato nama je bilo super, da sva prišla in vse to videla in doživela v živo.

Zoran Zarubica: Tudi nama je pomagalo in koristilo, da so naju vsi tisti, ki sva jim bila prej neznanka, lahko na takem prizorišču videli premierno, kar nikoli ne škodi.

Kdo pa je po večini vajino občinstvo?

Zoran: Zdi se mi, da sva tekom let zdaj "ujela" vse od srednješolcev in študentov do tudi starejših ljudi, ki poslušajo rokenrol in rock iz preteklih desetletij. Ko pridejo na koncert, lahko slišijo zvok kitare in bobnov, ki bazirata na omenjeni glasbi. Veliko pa prihajajo tudi starši s svojimi otroki, ki so najini veliki oboževalci.

Pred kakšnimi petimi leti sta v svoji pesmi rekla, da "v klubu ni ljubezni", kam vodi ta sodobna odtujenost, 30-sekundna pozornost ob posnetkih na TikToku, poslušanje singlov in ne albumov, površnim odnosom ob bok?

Zoran: Gre za okoliščine, ki se ves čas menjujejo. Trudiva se, da tudi na vse moderne načine prideva do tistih, ki sva jim zanimiva.

Luka: Ali recimo dilema, kako in ali sploh prodajati plošče, če obstajajo pretočne platforme? Malce neumno.

Zoran: Morda naju je sprva skrbelo, potem pa naju je začelo zabavati, recimo, da sva prisotna na TikToku, čeprav sva tudi na Instagramu. Nekatere pesmi lahko prav na tak način postanejo planetarne uspešnice, kar je zagotovo pomagalo tudi kolegom iz Joker Out.

Kako vidite sceno v 80. in 90. letih? Beograd je bil vedno močen v rocku, Ljubljana bolj v punku in tako naprej, kateri bendi so vama bili všeč oziroma jih še poslušata?

Luka: Ekatarino Veliko, zagotovo.

Zoran: Tudi Slovenci imate Videosex, ki je bil popularen po celi Jugoslaviji. Zanimivo je, ko vidiš, koliko je bila npr. sarajevska scena drugačna od beograjske, ki je bila v 80. letih najmočnejša v alternativi, sarajevska bolj novovalovska, iz Ljubljane in Maribora pa so prišle, zanimivo, najbolj bučne punk ali eksperimentalne zasedbe.

Če predvidevamo, da imata podobne zglede, kateri duo vam je ljubši, The White Stripes, Black Keys, Sleaford Mods, Royal Blood ali The Kills?

Zoran: Če govorimo o duo zasedbah, mi najprej pride na pamet Daft Punk, sploh ko sta izdala album Random Access Memories, je to dejansko pokazalo, da sta glasbeno zmožna vsega, ne zgolj elektronike. Kar je upravičilo tudi njuna prejšnja albuma Homework in Discovery, ki ju lahko razumemo tudi kot "very disco".

Luka: V glasbenih partnerstvih sta ponavadi dva, poglej samo Lennona in McCartneyja ali pa Jaggerja in Richardsa, ponavadi obstaja ta dvojna dinamika.

Zoran: Ko sva se odločila za duo, sva našla navdih tudi v The White Stripes ter The Black Keys. Sploh, ker sva hotela doumeti, kako je treba igrati, če nimaš basa, dobra referenca sta tudi Royal Blood, seveda.

Po nekaj letih imajo vajine pesmi in videospoti na milijone ogledov, kaj vama to pomeni?

Luka: Pomembno nama je, da glasba pride do ljudi, prek videospotov pa je to še malce drugače, saj z njima sporočava najino estetiko in vizijo. Morda jih to spominja na še kaj in najdejo v vsem skupaj še kaj več.

Zoran: Za videospote imava super ekipo, ki so najini dobri prijatelji, ki razumejo najin "vibe", da res izpostavijo svoje ideje in estetiko skozi najine pesmi, pri čemer jim puščava večinoma proste roke.

Luka: Prijatelji, ki so uspešni v filmskem svetu, obvladujejo zadeve, vse skupaj pa seveda stremi k najboljšemu možnemu rezultatu.

Koliko imata dejansko od ogledov na YouTubu ali poslušanj na Spotifyju, menita, da je to prihodnost ali se premalo upošteva izvajalca, da bi imel od tega tudi konkretno nekaj koristi?

Zoran: V Srbiji imamo težavo, ker to ni zakonsko urejeno, čeprav absolutno podpirava moderne platforme. Sistem, ki nama odgovarja, so koncertni nastopi, saj sicer ogledi in kliki ne odražajo dejanskega stanja oz. ljudi, ki pridejo na najine koncerte.

Luka: Na koncertih dejansko začutiš ljudi in energijo, ki se na njih ustvarja, saj imava lahko nekaj sto tisoč ogledov, medtem ko jih ima nekdo drug nekaj milijonov. Številke torej niso realne.

Kaj pa teme vajinih pesmi?

Luka: Gledava, da ujameva nekaj, kar je za naju resnica. Da besedilo in glasba prenašata neko čustvo, da zveni in deluje resnično in pristno. Vsaka pesem ima svojo zgodbo in logiko, trudiva se, da ljudje v treh minutah nekaj začutijo.

Lanska pesem Curimo po asfaltu ima veliko sintov, zanimive zvoke, je lahkotna skladba, ali bo v tem smislu tudi tretji album, ki bo nasledil prvenec Posesivno-olspulsivni hospul in drugo ploščo Euforija?

Luka: Še bolj sva se razigrala v studiu, nekatere pesmi so bile napisane ob klavirju in sva takoj razmišljala o novih zvokih, sintisajzerjih, daleč od tega, da bi samo "žgala" kitaro in bobne. Takoj vidiš širšo sliko, drug izraz, da pri določenih pesmih poudariš čustva, ki si jih želel izraziti.

Zanimivo je tudi, da pojeta oba, pa ni prepirov, kdo je glavni in podobno?

Luka: V bistvu nekdo dobi idejo za pesem, veliko sicer delava skupaj, a vedno se nekako ve, čigava je oz. v čigavem kontekstu zveni bolje ali pride bolje do izraza.

Kako vidita svoj razvoj od začetka do zdaj, v prvih 10 letih delovanja?

Luka: Zelo sva zadovoljna z dosedanjim delom, hkrati pa sva hvaležna vsem tistim, ki naju spremljajo, da razumejo, kar jim želiva sporočiti. Veliko sva se naučila tako od prvih pesmi v studiu kot na koncertih. Sicer pa mislim, da se še vedno neprestano učiva.

Sta še vedno ponosna in stojita tudi za prvimi napisanimi in posnetimi skladbami?

Luka: Absolutno, čeprav sva jih zdaj nekoliko dodelala, včasih smo bili trije, zdaj sva dva, a je vse v redu, stojiva za vsem in orjeva naprej.

Kateri koncert vama je najbolj ostal v spominu?

Zoran: Zdaj so se že krepko nakopičili (smeh). Nikoli ne gledam nostalgično ali da bi se mi tožilo, uh, kako je bilo dobro. Raje gledam in me veseli, da bo vsak naslednji tak ali še boljši kot vsi tisti do zdaj.

Luka: Čeprav so bili največji morda najbolj posebni, znava uživati tako v velikih kot tudi v manjših koncertih za nekaj sto ljudi, kjer je dostikrat še bolj posebno in osebno.

Po manj kot letu in pol spet gostujeta v Kinu Šiška, kako je bilo prejšnjič?

Luka: Noro dober prostor, zvok in organizacija.

Zoran: Tudi občinstvo naju je sprejelo odlično in vedno je lepo še razširiti krog svojih privržencev.

Tokrat prihajata ravno nekaj dni po valentinovem ...

Zoran: V Ljubljani bomo z malce zamude lahko proslavili dan zaljubljencev, ha-ha!