RINA SAWANYAMA – Hold The Girl
Glede na to, da je pevka mlada in brhka, da je znana po vpadljivem videzu in tudi zato, ker je Angležinja japonskega rodu, bi od drugega albuma Rine Sawanyame upravičeno pričakovali veliko, veliko več. Na žalost smo ob poslušanju Hold The Girl soočeni s starikavo popevkarsko prakso, ki ji, res, ne manjka veličastne performerske ambicije, toda ta ni dovolj. Melodije so le občasno izrazite, še zlasti pompozni želijo izzveneti refreni. Peščici teh namera celo uspe. Prav tako drži, da je Sawanyama glasovno spodobna marsičesa. Toda ključno je to naprezanje v smeri preveč očitnega posnemanja, recimo, hibrida med Mariah Carey in Madonno, pogojno tudi Shanie Twain. Ob omembi prve pop legende Sawanyami, vseeno, krepko zmanjka v muzikaličnem oziroma v vokalnem oziru. Ob divi, ki se je radi spomnimo tudi po evergreenu Like A Prayer, pa 32-letnici, rojeni na Daljnem vzhodu in odrasli v Londonu, naglo zmanjkuje v sekciji karizma. Še več. Rina Sawanyama z novim delom ne dosega niti polovičnega cilja, ki bi ga lahko poosebljala Lady Gaga. Naslovna skladba kot edina v nizu trinajstih odstre nekaj produkcijske, natančneje 2-stepovske drznosti, podobne tisti iz pevkine do sedaj največje, če ne kar najbolj zdrave avtorske uspešnice XO (2020). A na ta pomenljiv trend se v vseh naslednjih skladbah razblini. Približno ok je song Phantom, povsem grozen pa je tisti z naslovom Frankenstein. Morda, morda je opravičilo za pretežno dolgočasje zavedno na tem albumu dejstvo, da gre Rini Sawanyami v njeni prvotni domovini v komercialnem smislu bolje kot na otoku. Nauk: tudi fashionistka ima lahko zanič glasbeni okus. Albumska žalost.
Ocena: 2
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.