'Božje delo' razprodanega Laibacha

Kultni Laibach je evropsko turnejo Opus Dei Revisited, ki je vsebovala več kot petdeset koncertov, zaključil z dvema razprodanima koncertoma v Kinu Šiška, kjer jih je pričakala zvesta domača publika, večinoma stari oboževalci, med katerimi je bilo opaziti tudi podmladek mlajših generacij. Izvirni album sega v leto 1987, lani pa so izdali remasterizirano različico ter "revisited" različico z dodanimi remiksi celotne plošče.

Kaj se pripravlja, je bilo slutiti že z "zanko" zasedbe Opus, po kateri je Laibach priredil enega svojih največjih hitov Opus Dei (Life is Life). A začeli so na samem začetku s skladbo Vier Personen, štiri osebe, ki so že od leta 1980 naprej Eber, Saliger, Dachauer in Keller, na razkošnih projekcijah v ozadju pa so padle tudi primerjave z ameriškimi predsedniki na gori Rushmore in nemško elektronsko četverico Kraftwerk.

Zvrstile so se Država, po kakih petnajstih minutah je na oder prišel frontman Milan Fras, zasedba pa je nanizala pesmi Boji, Mi kujemo bodočnost ter Smrt in pogin. Naprej v času so skočili z mogočno Anti-Semitism (z albuma WAT) ter Dylanovo priredbo Ballad of a Thin Man. Brat moj nas je popeljal k novi luči, Alle gegen Alle pa je še vedno ena bolj udarnih pesmi z albuma NATO (1994), ki je priredba nemškega EBM dvojca D.A.F..

Po kakih dvajsetih minutah premora je sledil drugi del, del, zaradi katerega je prišla večina obiskovalcev. Leben Heisst Leben je nemška različica pop pesmi avstrijske zasedbe Opus, petje Marine Martensson pa jo je naredilo še toliko bolj posebno, grozeče-zlovešči Leben-Tod in Trans National sta v preoblečeni različici zazveneli sveže, prav tako F.I.A.T., ko na koncu HAL 9000 iz Kubrickove Odiseje 2001 pomenljivo zatrdi "ne morete zmagati te vojne".

Mogočno sta zveneli tudi How The West Was Won in The Great Seal, ki jo zaznamuje sloviti Churchillov nagovor britanskemu ljudstvu, da se "nikoli ne bodo predali". Vrhunsko zveni tudi priredba Geburt einer Nation, v izvirniku One Vision zasedbe Queen, ki je bila menda všeč celo edinstvenemu Freddieju Mercuryju. Uradni del so sklenili z Opus Dei/Leben heisst Leben, pesmijo, ki se je večini ljudi, ne samo privržencem Laibacha, bržčas najbolj vtisnila v spomin.

Prvi dodatek je ponudil The Engine of Survival ter Each Man Kills the Thing He Loves (priredbo Jeanne Moreau), Marina je nato sledečo pesem napovedala z verzi pesmice Darwin nima prav Franeta Milčinskega Ježka, tako da je logično sledil najnovejši baladni favorit, pesem I Wanna Know What Love Is, zasedbe Foreigner. Duet nežno-melodičnega Marininega vokala in značilno strogega Milanovega je pridal novo kvaliteto, sam zaključek, ko se luči usmerijo v občinstvo, pa je poskrbel za "ljudski" trenutek koncerta, ko se je zazdelo, da sta zavladala sloga in ljubezen, nekaj, kar sicer ni tipično laibachovsko. Zvočno vizualna perfekcija izvedbe je preprosto navdušila, saj je bila blizu popolnosti in v svoji brezhibnosti pravi balzam za čutila. Laibach mašina deluje naoljeno in s polno paro, nekako tako dobro, kot je letel cvenk v njihov WTC šop pred vhodom v dvorano.

Zaključni dodatek je bila pesem Strage Fruit, priredba Billie Holiday, ko so nas s projekcijami porušene Gaze spomnili na grozote in nesmisel vojne, ki je doletela tamkajšnje prebivalstvo. Laibach pa ne bi bil Laibach, če nas ne bi na koncu spomnil z že znano krilatico "se vidimo v peklu". Če nam nebesa ne bodo usojena in bo v peklu v neskončnost koncertiral Laibach, morda to niti ne bo tako slabo ...