Bomo bomo, vse bomo

PTČ – Bomo bomo

Fragmentirani traperski impresionizem dua PTČ ima na domači hiphop sceni že dobro utrjen, malodane kulten status. Bomo bomo je drugi album, prvi je bil v primerjavi s tem novim občutno krajši (Neki tko vsak dan, 2021). Vsekakor velja, da sta PTČ raperja, ki ju je najbolj legitimno uživati v času, ko vbrizgi serotonina niso redki, a vendarle naj to ne bo na prehitevalnem pasu. Raje v zavetrju, v senci, na klopci v parku, na zofi ali na vzmetnici. Kajti poezija Val Fürsta in Pavla Panona Raščana pretežno tipa, odkriva, se bavi, raziskuje "frendanje". To pa je realna frontalna fantovska "zafrkancija", ki jo pomaga ustvarjati urbana okolica. PTČ sta ekstrakte iz kratkočasnih dialogov na Bomo bomo praktično že standardizirala. Mimogrede, naslov Bomo bomo razumem kot podaljšek ali repliko na skit Kva je s plato, ki jo je Klemen Klemen uvrstil tudi na ikonski album Trnow Stajl (2000). Bomo bomo je v prvi vrsti zabavna, humorna, zelo komična literarno-glasbena postavka. Se pa, seveda se, med sproščenim ljubljanskim čebljanjem najde tudi kaj (bolj) resnega. Raperja in tudi sicer kreativna umetnika se večkrat, bodisi neposredno bodisi mimo (navadno decentno neimenovanih) ogovorjenih likov sprašujeta, ali je prav, da se (visokošolskim) pedagoškim procesom izmikata. Neredko jima na duši obleži konflikt z dekletom. Frazo "a je bla kt mtka" ni težko razumeti, da (ti) je punca "srala" podobno, kot ti "najeda" lastna mati. Obema govorcema gredo ali pa so šli (rahlo) na živce tudi družinski shodi, še zlasti "kosila pri fotrih". Slednje lahko brez ovinkarjenj ali pa le simbolno izda tovor v obliki hektolitrov dodatne posameznikove utesnjenosti, ki izhaja iz odraščanja v razbitih družinah. En klic znak interlude je naslov vmesnice, v kateri najbrž zaupni prijatelj raperskega dvojca malce razprede svoj miselni pretok – resnobnost nagovora namiguje, da je pripovedovalec svež z obiska na bolj zaprtem oddelku (psihiatrije). Ob že vnaprej objavljenih treh singlih je tudi zvočno posebej zanimiva trap-popevka Gladiator. Ta podaja skupno sanjarjenje mladega para – ona pogumno fantazira o selitvi na Japonsko, on pa nekako ni za izvedbo te zamisli, saj je "zapohavanje" v šenflorjanski metropoli bistveno bolj udobno, bolj ugodno, manj stresno, manj resno. Pomenljiva ostaja Rad mam fante (tko pač je). Z liberalnega gledišča je ta poema kritična – zaradi suma pritlehne homofobnosti. Bržčas taisto emocijo v revanšističnem smislu krepi pri konservativni publiki. Eksplicitna Rumen audi predstavlja še eno refleksijo mladostniške nebrzdanosti. Izrazito všečen je 5 zvezdic, to je komad, ki spomni na seanse ob zlorabi močnejših opiatov. Beat tega komada je ultra zminimaliziran, a uspe ohraniti psihadelično kopje grozeče sijoče. Zaključek kompozicije je tipični PTČ haiku. To je pripomba, ki celoti šokantno nameni drug značaj. Navadno tako, da pripovednemu toku konkretno spodmakne nekaj otipljivega, materialnega, se pravi, lepo pesniško napihnjeno abstraktnost v trenutku surovo zbanalizira z omembo lokacije dogajanja, na primer. Obratno pa lahko obvelja tudi kritika na račun svežnja Bomo bomo. PTČ sta resnično bistra in nakladata virtuozno. Zato ne more kar tako mimo dilema, ali bi s to veščino PTČ nemara lahko povedala še kaj (več), še kaj namenskega, še kaj tudi komu drugemu.

Ocena: 4,5