Bogunov: Oranje trde zemlje do ljubljenih duš

Ognjen, za prvo ploščo ste potrebovali petnajst let, drugo ste ponudili že dve leti po prvencu, je koronska kriza torej še izdatneje spodbudila vaše kreativne sokove ali ni imela kaj prida vpliva? 

Prva plošča je žal nastajala zelo dolgo iz različnih razlogov, predvsem pa zaradi osebne želje po raziskovanju in eksperimentiranju v glasbi in poeziji, da bi prišel do tiste prave energije ali načina izražanja, značilnega za Bogunov, kot je zdaj. Koronska kriza je sicer precej okrnila možnosti žive promocije prvega albuma, kar smo nadomestili z živimi spletnimi prenosi, najbolj znan je tisti iz Delavskega doma v Trbovljah decembra lani. Prinesla pa je tudi čas, da smo se lahko v miru lotili novega albuma, ki je tudi iz tega razloga nastal toliko hitreje.  

V kakšnem stanju duha je nastajala nova plošča? Zdi se, da je nekako manj melanholična, živahno-poetična, celo bolj optimistična.

Novi album Dolazimo u miru je precej bolj nabit z energijo in revoltom, značilnim za čas, v katerem je nastal. Okoli nas je bilo veliko napetosti, ki se še danes ne umirja, zato skladbe dejansko izražajo duh časa. Prvi album je bolj melanholičen, saj je bil bolj izpoveden in oseben, pesmi so nastajale v res dolgem obdobju. Drugi album pa je bolj razmišljanje o drugih, o spreminjajoči se in negotovi družbi, hitrosti življenja in posledično zveni bolj odprto, na trenutke svetlejše, močnejše oz. bolj agresivno. Prvi album je kot jutro in dopoldne, drugi je pa čas po službi, pijača s prijatelji, popoldan do večera.   

Bogunov na drugi plošči prihajate v miru, kot je naslov albuma, kakšen mir imate v mislih, pesem je pravzaprav dokaj udarna?  

Pri izbiri naslova in naslovne skladbe se je za Dolazimo u miru izkazalo, da najbolje predstavlja idejo albuma. Glasba za pesem je še iz obdobja, ko sem v sredini devetdesetih s takratno skupino Narcis delal v Splitu, zdaj smo jo z Bogunov na novo aranžirali, napisal sem novo besedilo, ki je razmišljanje o posamezniku, občutku nemoči, izgubi vere in želji po revoluciji. V zgodovini se je velikokrat pokazalo, da tisti, ki najglasneje vpijejo prihajamo v miru, ponavadi prinesejo najmanj miru.  

"Vsi imamo včasih občutek, da orjemo trdo zemljo do ljubljenih duš." Lahko to razumemo kot, da v ljubezni ni bližnjic, kaj pa ljubezen na prvi pogled, ali menite, da je do prave ljubezni pot vedno trnova? 

Ljubezen je tako ogromna, lepa in vsemogočna, da se mi je vedno zdela kot nekaj, za kar je vredno tudi orati trdo zemljo, da bi prišli do nje. Duša je ljubezen in ljubezen je duša, torej bistvo, in včasih jo spustimo na plano in uživamo, velikokrat pa se tako bojimo zanjo, da jo skrijemo še sami pred seboj. In zato je treba tudi orati. Ljubezen na prvi pogled je pa osvežujoča, nenadna, eksplozivna in pogosta. Ali bo ena ali druga, trnova ali posuta z rožami, je stvar vztrajnosti, odprtosti in iskrenosti, seveda pa tudi sreče.   

O radosti in Epitaf ljubezni se zdita klasična spomenika ljubezni, o pobeglih ljubeznih obstaja v tem smislu več obžalovanj ali je več tistih, ki so pobegnile in so zdaj našle svoje mesto v pesmih?  

O radosti je zabavna pesem, ki smo jo želeli imeti na albumu in je bolj ideja o tem, kako imajo pesmi moč, da nekoga shraniš vanjo, ovekovečiš. Zagotovo bo hit na koncertih, je lahkotna za prepevanje, pravi poletni hit. Epitaf ljubezni je zgodba o minljivosti življenja in večnosti ljubezni, povedana skozi usodo nekega para. Bolj kot o pobeglih pesem govori o zamujenih ljubeznih. 

Koliko se vam zdi, da nas je strah resnice v tem času in prostoru, kot pravite v Strah od istine, si ljudje velikokrat ne upamo pogledati resnici v oči, gre za strah pred soočenjem s kruto resničnostjo, zakaj to počnemo?  

Resnica je za razliko od ljubezni brutalna, neposredna, neprijetna in jo je velikokrat težko izgovoriti. Resnica so hladna dejstva, čustva, povezana z njo, pa subjektivna in zato je pesem kombinacija obojega. Kot v pesmi, kjer glavni protagonist govori o kontejnerjih, postavljenih za brezdomce čez zimo, s katerimi se hvalijo ljudje, ki ne znajo ali nočejo storiti več od tega, in njegov občutek, ko se zave te resnice. 

Sakupljač perja po naslovu spomni na film Sakupljači perja, o čem govorite vi v tej pesmi, o zbiranju sorodnih duš, skladba pa je zelo kratka, ima zgolj dobri dve minuti? 

Nekje v ozadju spomina mi je odmeval naslov tega filma, ki sem ga kot otrok gledal, šokiran nad težkim življenjem glavnih likov. Zato se mi je ta naslov zdel primeren kot prispodoba za zbiranje duš. Skladba je res kratka, napisana v klasičnem rokenrol formatu in se nam je zdela najprimernejša, da odpre album.   

Dve pesmi v slovenščini, devet v hrvaščini, zakaj tako razmerje, zdi se, da vam oba jezika dobro ležita? 

Z jezikom kot sredstvom izražanja se nisem nikoli preveč obremenjeval. Pomembna je misel, ki stoji za besedami. Pri pisanju pesmi jemljem jezik kot eno od orodij za izražanje, je pa res, da je hrvaščina moj materni jezik, slovenščine sem se naučil in najverjetneje zato takšno razmerje, kar pa ne pomeni, da se to ne bo spremenilo. 

Predivna si ste posneli v sodelovanju z Aaronom Hopkinsom, ki je dal pesmi elektronski pridih in ima celo verz v angleščini? 

Imel sem srečo, da sem poleg ostalih gostujočih umetnikov spoznal tudi Aarona, ki mi je pokazal meni slabo znan svet elektronske glasbe. Aaron je vrhunski glasbeni producent elektronske glasbe, ki se je pred nekaj leti iz Anglije preselil v Ljubljano in zdaj v svojem studiu ustvarja z različnimi izvajalci te zvrsti. Pesem je dolgo ležala v predalu, z besedilom in harmonijo sem bil zadovoljen, toda v glavi je nisem slišal v Bogunov izvedbi in nisem našel prave ideje. Ko sem spoznal Aarona, sem začel razmišljati v pravi smeri. Ob kitari sem mu jo odpel, on pa jo je aranžiral, produciral in dodal še svoj glas. Pesem se nam je zdela odlična za razbremenitev od rokovskega zvoka in idealna za uvod v zadnje dejanje albuma.  

Komu ste posvetili Uspavanko za Borisa D? 

Pesem je posvečena vsem, ki so se kadar koli morali za vedno posloviti od koga bližnjega, daje pa upanje, da se vidimo znova. Ta pesem me vedno spomni na pokojnega očeta, ki mu sicer ni ime Boris. Boris je fiktiven lik, ki se pojavlja, kadar moram nekaj pisati skozi oči drugega. 

Produkcija se zdi sveža, nabrita, udarna, koliko je to zasluga producenta Simona Jovanovića, kakšna je bila kemija, ko ste ustvarjali in snemali? 

Cilj je bil posneti produkcijsko moderen in močan album, kar mislim, da nam je uspelo. Za snemanje smo izbrali fantastičnega Simona Jovanovića (Zmelkoow, Elvis Jackson, Helena Blagne, Dino Jelušić), s katerim smo se ujeli, kot bi se poznali celo življenje, v njegovem studiu Evolucija pa smo se počutili sproščeno, navdahnjeno in delovno. Snemali smo od maja do septembra in v tem času spletli tudi krasne prijateljske vezi. Produkcijo albuma smo popolnoma prepustili Simonu, ki je ustvaril zvok in vzdušje in težko bi si predstavljali boljši rezultat. Pod album se je podpisal tudi kot producent, kar si štejemo v izjemno čast. 

Kdo so gostje na albumu, po kakšnem ključu ste jih izbrali in kako ste zadovoljni z glasbenim izplenom?  

Že samo snemanje albuma je zelo razburljivo, gostje pa album še dodatno popestrijo in obogatijo. Edini trije pogoji za vabilo so bili iskrenost, genialnost in drznost. Kot sem omenil, je Aaron Hopkins aranžiral in produciral skladbo Predivna si. V izjemno čast nam je bilo, da se nam je na skladbi Sakupljač perja na baskitari pridružil nedavno preminuli veliki človek Marko Herak iz legendarne skupine Pomaranča. Ta pesem nas vedno s toplino spomni nanj, saj je bila to zadnja pesem, ki jo je posnel, preden se je poslovil. Piko na i je naslovni pesmi albuma s svojim gromko glasnim vokalom dal prvi glas zasedbe Interceptor Master Čulk, ki nam je iz prve roke pokazal, zakaj je Master. Impozantno! Album je ustvarilo še precej ljudi, naj začnem z našim menedžerjem Denisom Brnčičem, ki skrbi za nas in je en nosilnih stebrov celotnega projekta, Mira Kotlica v triu spremljevalnih vokalov, v katerem sta še Tanja Tavzelj in Rok Ulaga, klaviaturist Tomaž Krstič, Mitja Kocjančič kot profesor na motnjah radijskih valov in seveda soborci v bendu, Peter Pavičić in Vladimir Zelić na kitarah, Rok Skoliber na bobnih in Rok Škrlj na bas kitari. 

Album je izšel na sodobnih platformah in klasični zgoščenki, kako in kje boste zastavili predstavitev novih pesmi? 

Album je uradno izšel 22. novembra pri založbi Dallas Records, istočasno pa je bil na voljo tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Enako kot prvi album je tudi ta dostopen na vseh popularnih pretočnih platformah ali v fizični obliki kot zgoščenka, ki ji je priložena tudi knjižica z besedili. Ploščo bomo začeli predstavljati v nizu koncertov po bivši skupni državi, saj so nas kot goste na svoj častitljivi jubilej povabili eni in edini Pankrti. Prvi v nizu koncertov bo v petek, 25. novembra, v Zagrebu v kultnem klubu KSET. Nato sledita še nastopa 2. decembra v Reki (klub Palach), 10. decembra v Beogradu (Zappa Baza) in še drugi, ki so objavljeni na naši spletni strani oziroma strani na Facebooku. Povabilo Pankrtov na turnejo je zagotovo nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo ob izdaji novega albuma. Če bi nas kadar koli vprašali, ob boku koga iz zgodovine novega vala teh prostorov bi se radi predstavili širšemu občinstvu, bi v en glas rekli: PANKRTI! Bolje od tega ne gre. Oni so bili prvi, ki so vplivali na vse, kar je bilo za njimi in to se pozna tudi pri nekaterih naših skladbah, tako besedilno kot kompozicijsko. Zaključek turneje in sklepno dejanje ob izidu albuma pa bo promocijski koncert v Ljubljani v začetku naslednjega leta in takrat boste vsi toplo vabljeni. Saj vemo, da je povsod lepo, a doma je najlepše!