Bogunov: Brez teme se ne bi zavedali svetlobe, brez žalosti pa ne veselja

Glasba zasedbe Bogunov je raznolika, hkrati pa smiselno povezana, energična in odločna, mestoma nežna in melanholična. Zanjo je odgovornih pet glasbenikov v klasični, razširjeni rockovski zasedbi. Poleg frontmana Ognjena Zeljića sta na kitarah izvrstna Peter Pavičić in Vladimir Zelić, ki se odlično dopolnjujeta in ustvarjata rockovsko vzdušje, za ritem pa skrbita bobnar Rok Skoliber ter basist Boris Holešek. Zasedba je nedavno izdala prvenec More bijesa, pesmi so večinoma v hrvaščini, razen že znane skladbe Nočna zgodba ter nedavnega singla Našel sem, ki pa ga v tej obliki na plošči ni. Pesmi variirajo od temačnih, nasilnih in surovih pa do čustvenih, melanholičnih in optimističnih, ljubezenskih in celo takih, ob katerih vas lahko zasrbijo pete.

Menda Bogunov tako ali drugače obstajate že petnajst let. Kakšna je vaša zgodba, kaj vse se je zgodilo vmes, da ste do prvenca prišli šele po tolikem času?

Idejo za Bogunov je leta 2001 dal moj dobri prijatelj in potem tudi menedžer prve zasedbe Simon Varlec, ki je sicer danes znan in uspešen vinar. To je bilo dve leti po moji selitvi iz Splita v Ljubljano, kamor sem prišel študirat. Po precej težkem in depresivnem vojnem in povojnem obdobju sem v želji, da bi lahko pomagal ljudem, vpisal študij socialnega dela in kot prvega sostanovalca in kasneje velikega prijatelja spoznal Simona. Šele po enem letu poznanstva sem mu pokazal, kaj in kakšno glasbo sem ustvarjal v Splitu. To ni bil Bogunov, ampak trije mulci, ki nas je glasba držala nad površjem vsesplošne histerije. Po približno letu tehtanja razlogov za in proti sem sestavil prvo zasedbo, s katero smo se leta 2004 zaprli v studio pri priznanem producentu Juriju Toniju. Posneli smo praktično cel album, ki smo ga potem dali na stran in se posvetili koncertom, predvsem pa novim pesmim. Nismo razmišljali o založbah in izdaji, čeprav je bilo zanimanje za posneti material, a nas je zanimala samo glasba. Leta 2005, po zelo uspešnem nastopu na Trnfestu, se je zgodba obrnila na glavo. Ekipi sem razložil, da bi rad zaključil s to obliko zasedbe in se posvetil izključno poeziji, zato sem začel projekt Akustična poezija, v okviru katerega sva samo z bobnarjem in mano na akustični kitari do leta 2015 nastopala na intimnejših prizoriščih, kot so galerije (npr. ŠKUC), po knjižnicah in manjših alternativnih prostorih. V tem sem resnično užival, saj sem se lahko popolnoma in neobremenjeno posvetil besedilu, harmoniji in ritmu. V tem obdobju je nastalo precej novega materiala, drugačnega od tistega z 'veliko' zasedbo. 

Po sedmih letih sem glasbo postopoma dal na stran, saj sem se želel čim bolj posvetiti družini in novorojenemu otroku. Ponovno sem se lotil glasbe šele leta 2017, ko mi je Denis Brnčič, ki ga poznate kot avtorja dokumentarnega filma Železne stopinje, predlagal, naj sestavim novo zasedbo, on bo pa prevzel menedžersko palico. Namenoma pravim palico, ker mislim, da menedžer mora gnati "zasanjane" umetnike. Takoj sem bil za. Gre za človeka, ki je vrhunski organizator in vizionar, ki ga poznam že tako dolgo, da mu popolnoma zaupam, on pa pozna in razume moje delo od samega začetka.

Z novo zasedbo sem imel izjemno srečo, saj je šlo do izdaje prvenca potem vse zelo hitro. Na dan smo potegnili material, ki smo ga posneli leta 2004, saj je produkcijsko tako dobro narejen, da je aktualen še danes. Nekaj že posnetih skladb pa sem želel na novo posneti in tako smo sestavili naš prvenec, ki smo ga pod okriljem Dallas Records izdali konec letošnjega septembra. Izid albuma smo pospremili s promocijskim koncertom v ČinČinu, petnajst let je res dolgo obdobje, a se je obrestovalo. Na naslednji album ne bo treba čakati tako dolgo (smeh).

Roko na srce, plošča ima vrhunsko produkcijo, hkrati pa je pri njej sodelovala cela vrsta prekaljenih glasbenikov. Je ravno to pridalo plošči žlahtnost ali človek po toliko časa že pridobi določen "know how" in mu je lažje, ko gre za ustvarjanje plošče, tako po kreativni kot tehnični plati?

Hvala, res smo se potrudili, da naredimo najbolje, kar zmoremo. Na albumu je sodelovala cela vrsta prekaljenih slovenskih glasbenikov od Davorja Klarića do Mija Popovića, da ne naštevam še vseh ostalih. Produkcijo podpisujejo Jurij Toni, Eki Alilovski in Sandi Trojner. Sem pa pri pisanju pesmi dokaj natančno vedel, kakšno barvo in kateri inštrumenti naj bi igrali, je pa nedvomno res, da brez kreativnosti in vrhunskosti glasbenikov, ki so poskrbeli za aranžmaje, ne bi dobili te žlahtnosti celotnega albuma.

Ognjen, od kod prihajajo te večinoma otožne pesmi, polne hrepenenja, ljubezni, osamljenosti, kaj pa veselje do življenja?

Po naravi sem sicer precej vesela in optimistična oseba, kljub temu pa razmišljujoč človek ne more spregledati tem in situacij, s katerimi se srečujemo. Lahko je to vojna ali pa vsakdanje življenje in kompleksni medčloveški odnosi, ki jih veliki dogodki, dobri in predvsem slabi, za vedno spremenijo. Vse svoje odraslo življenje sem se nehote, včasih pa tudi hote izpostavljal težkim, na trenutke tudi nevarnim, hkrati pa izjemno zanimivim situacijam, pri tem pa opazil, da šele ekstremni pogoji pokažejo pravo naravo človeka in ovrednotijo življenje, pa naj bo s pozitivnim ali negativnim predznakom. Veliko sem tudi bral, poslušal, opazoval, vendar šele z izkušnjo človek zares dojame to, o čemer je prej samo razmišljal. Rezultat tako izkušenj kot kontemplacije nad življenjem in medčloveškimi odnosi so pesmi, ki so včasih temačnejše in predvsem socialne narave, vmes pa se, kot je res tudi v življenju, pojavijo svetle, optimistične, skorajda primerne za ples.

Skladbe so večinoma zelo intimne, morda za poslušanje ponoči ali nekje na samem, ko se človek lahko potopi v vso paleto občutkov in razpoloženj. Koliko vam je pomembno, kako se na vaše zgodbe in dušo, ki jo razgaljate v pesmih, odzivajo poslušalci ali tisti, ki so vam najbližje?

Poslušalci in vsi tisti, ki nas spremljajo, so daleč najpomembnejši element, saj če to, kar delamo, ne pride do njih, je vse zaman in očitno sporočilo ni dobro podano ali pa nima pomena. Album sem si zamislil kot knjigo, ki jo vzamete v roke in berete poglavje za poglavjem, da si na koncu sami ustvarite svojo zgodbo. Pesmi so intimne, a vsakemu posamezniku na svoj način, saj ima ob poslušanju svojo predstavo o vsebini, lahko se poistoveti s katero od zgodb ali s kakšnim od njenih subjektov.

Kdo so vaši glasbeni idoli, čutiti je močan vpliv ex-yu rock scene?

Prihajam iz družine s klasično glasbeno izobrazbo, od profesorjev do skladateljev, sam pa sem izbral drugačno pot in se želel izraziti na drugačen način, brez vpliva klasične glasbene izobrazbe. Želel sem postati roker (smeh). Daleč največji vpliv je name imel Branimir Štulić (Azra), od katerega sem se naučil, kaj je to dobra, kritična in poglobljena rock poezija. Glasbeno sta name najbolj vplivali dve skupini: Led Zeppelin, ki so mi pokazali, kaj je resen, kompozicijsko dovršen blues in rock'n'roll, ter Einstürzende Neubauten, pri katerih sem videl popolnoma nov pristop h glasbi, aranžiranju ter uporabo nekonvencionalnih objektov za ustvarjanje glasbe. Seveda so me navduševali in navdihovali tudi Lačni Franz, Buldožer, Miladojka Youneed, Ekatarina Velika, Arsen Dedić, Mizar, Nick Cave, Tom Waits, The Residents, Morphine in še mnogi drugi. Kot krono vsega bi izpostavil klasično glasbo in skladatelje od Beethovna preko Rahmaninova, vse do še danes živečega Steva Reicha.

Koga sicer cenite na domači in svetovni sceni?

Domača glasbena scena me je že od nekdaj navduševala in tako je tudi danes. Zelo rad poslušam skupino Fed horses, ker imajo značilno barvo, pa tudi dobre zgodbe, prav tako Jure Lesar z izjemnimi besedili ali glasbeni duo Okustični, ki zelo prefinjeno in z izjemnim občutkom pripovedujeta nežne zgodbe. Moram pa omeniti, da sem pred kratkim prvič videl skupino Lombardo in bil zelo presenečen, kako kakovostno pop skupino imamo pri nas. Njih bom zagotovo še spremljal. Na svetovni sceni me zadnje čase navdušujejo skupine ,kot so She past away, Motorama, King gizzard and the wizard gizzard, Chelsea Wolfe, pa vse do ekstremnih Slipknot. Veliko dobre glasbe je, težko je našteti vse.

Je za umetnost potrebno, da trpi duša, ali se da ustvarjati tudi, ko je človek vesel in mu v življenju vse teče sto na uro?

Mislim, da je eden od ruskih pisateljev rekel, da hujši kot so časi, boljša je umetnost. In to res nekako drži, ker duša lahko trpi zaradi osebne izkušnje ali pa empatije in poistovetenja s tujo zgodbo. Takrat se da res zelo globoko dojeti in tudi izraziti razmišljanja o nekaterih temah, ki jih ne vidimo, ko vse teče kot namazano in smo veseli. Je pa res, da tudi veselje in optimizem prineseta dobre ideje, ker v življenju ni vse samo težko in zamorjeno. Veseli trenutki izostrijo pogled na drugo skrajnost, ko v težkih trenutkih začnemo hrepeneti po bolj mirnih vodah. Kot povsod, gre tudi tu za dvojnost, nasprotja, ki drug brez drugega ne obstajajo – brez teme se ne bi zavedali svetlobe, brez žalosti pa ne veselja.

Pesmi nekako zvenijo bolj "naravno" v hrvaščini, samo Nočna zgodba je v slovenščini. Se je vseeno lažje in bolj celovito izražati v materinem jeziku?

Na jezik sem vedno gledal kot na sredstvo izražanja, orodje, s katerim tako kot z glasbo lahko izrazim neka razmišljanja o določenih temah. Navdušen sem nad tem, kako lepa in prijetna je slovenščina in na albumu sta tudi dve pesmi, besedila za kateri sem napisal v slovenskem jeziku. Je pa hrvaščina še vedno jezik, v katerem večinoma pišem, saj z njim lahko bolj natančno ustvarim vzdušje pri težjih tematikah. Poleg tega, ko berem slovenske pesnike in pisatelje in vidim, kako gradijo dinamiko in tempo, kako "žonglirajo" z besedami in sintakso, si enostavno iz strahospoštovanja v slovenščini ne upam pisati bolj poglobljenih besedil. Sicer pa, kdo ve, mogoče nekega dne pride navdih tudi za to.

Na plošči se v pesmi lepo spajajo tudi ženski spremljevalni vokali, Jedini sin pa se zdi, kot da je nekomu zelo všeč Nothing Else Matters Metallice. Kako je prišlo do sodelovanja z Mijom Popovićem (Pomaranča)?

(smeh) Res je, že večkrat smo slišali to primerjavo z uvodom pesmi, ampak tako se je pač zgodilo, popolnoma nenamerno in brez razmišljanja o tem. Imeli smo to srečo, da je do Mija Popovića prišel naš še neobjavljen album, nad katerim se je navdušil. Glede na to, da Mijo že dvajset let ni sodeloval z nikomer, čeprav so ga vabili, je bilo vprašanje, ali bi sodeloval z nami pri eni od skladbi na albumu precej optimistično. Mijo je to z veseljem sprejel in v studiu kot pravi profesionalec, velik umetnik in izjemen kitarist s svojim inštrumentom povedal zgodbo, ki jo pripovedujem v pesmi. Nora izkušnja in izjemno smo ponosni, da smo imeli priložnost delati s takim velikanom glasbe. Ženska spremljevalna vokala na albumu sta odpeli prekrasni Staša Marolt in Eva Klinc, ki sta s svojima glasovoma dodali albumu nežnost in svežino, kot nasprotje mojemu baritonu in pripovedništvu. Nekako kot zbor v grški tragediji.

Zadnji singel Našel sem je v slovenščino prepesnjena Dobro jutro, ki pa je ni na albumu. Čemu taka odločitev?

To je prva pesem, ki sem jo napisal še v Splitu in ki je bila primerna za izvajanje. Prisotna je od samega začetka moje avtorske poti in je edina, ki je ostala iz splitskega obdobja. Ker gre za najbolj optimistično in veselo pesem na albumu, sem se odločil, da ji dam novo svežino in slovenski jezik je bil idealen za to. Na novo smo jo posneli, aranžirali in je postala idealna za single, s katerim bi se lahko predstavili širšem občinstvu. Seveda smo pred tem že objavili dva singla (Nočna zgodba in Jedini sin), za katera smo tudi posneli videospota, kljub temu sem menil, da je Našel sem najprimernejša, da pospremi album v svet. Tudi videospot, ki se trenutno vrti na televizijskih postajah, je lep, mladosten in optimističen. Težke zgodbe so vedno prisotne, takšni biserčki pa so bolj redki in si zato zaslužijo posebno pozornost.

Imeli ste promocijo, ki pa je bila okrnjena zaradi trenutnih razmer, kako gledate na to, da so glasbeni dogodki praktično onemogočeni?

Glede na razmere je bila promocija odlično speljana in nad pričakovanji. Na dan izida albuma, 23. septembra, smo imeli promocijski koncert, ki je bil v ljubljanskem ČinČinu na zunanjem odru, glede na trenutne razmere in še dež, ki je padal pred in po koncertu, je bila obiskanost zelo dobra. Ljudje si želimo glasbe, koncertov in druženja, ker smo socialna bitja, ki radi prisluhnemo dobrim zgodbam. Zgodbe so temelj naše civilizacije, že od prvih pripovedovalcev ob kuriščih do sodobnih pisateljev, glasbenikov in ostalih umetnikov. Umetnost je tista, ki nas določa in loči od ostalih vrst, pa naj bo to oblikovanje novih tehnologij ali kritična stand-up komedija. Današnji čas je žal zelo prizadel vso zabavno industrijo po vsem svetu, verjetno še nikoli v zgodovini tako močno, in tudi mi nismo izjema. Res pa je, da se je prav prireditvena panoga našla pod največjim udarom. Razlogi so realni, je pa morda pristop k težavi neposrečen. Od marca letos so ustavljene vse prireditve in to je potegnilo za sabo še ogromno ljudi, ki so se znašli v zelo težkem eksistencialnem položaju in brez pomoči. Sem pa optimist in iz zgodovine vemo, da umetnost preživi še tako velik izziv, ki se postavi prednjo. Treba se je boriti in vztrajati, ne glede na ceno, saj je to naše poslanstvo.

So ti "zanimivi" časi pozitivna ali negativna spodbuda za ustvarjalnost?

Težki časi so vedno priložnost za pogled na življenje z drugega zornega kota in to je treba izkoristiti. Za ustvarjalnost globoko verjamem, da je tako kot energije ni mogoče izničiti, in dokler obstajamo, tako dolgo bo obstajala tudi ustvarjalnost. Razumljivo je, da se je težko osredotočiti na umetnost, ko je na mizi prazen krožnik, po drugi strani pa vem, da je Dostojevski napisal izjemen roman Zapiski iz podtalja, potem ko se je vrnil iz izgnanstva v Sibiriji. Trenutno se res veselim vsemu, kar nas še čaka, ko minejo ti "zanimivi" časi. Minili pa bodo zagotovo.

Kako se soočate z "novo realnostjo", številni ljudje so nezadovoljni in protestirajo, kaj menite, da nam bo prineslo leto 2021?

Glede bližnje prihodnosti oz. leta 2021 v smislu prireditev nisem preveč optimističen in se bojim, da bo treba počakati boljše čase. Koncertov ni, festivalov ni, gledaliških predstav ni, vse se je ustavilo in stoji. Živimo v izjemnem obdobju tektonskih premikov in prav je, da se protestira in odpira prostor za dialog in nove poglede na prihodnost. Družba se radikalno spreminja, ampak taka je pač narava življenja. Poleg vseh bitk za nove pravice in ohranitev pridobljenih smo priča tudi neverjetnemu razvoju novih tehnologij, ki nas bodo sčasoma pripeljale do družbe brez materialnih vrednot, kjer bodo cenjeni in nagrajevani delavnost, znanje, nadarjenost, kreativne ideje in kjer bo vsak posameznik dobil možnost za samorealizacijo, ne da bi se pri tem obremenjeval z osnovnimi sredstvi za preživetje.  Medicina napreduje, razvijajo se čistejši načini pridobivanja energije, širimo meje znanja o vesolju, skrbimo in borimo se za druge vrste – naše sostanovalce na planetu, razmišljamo globalno. V umetnosti se pojavljajo novi načini izražanja, pojavljajo se novi kanali do ljudi, znanje celotnega človeštva imamo na dosegu nekaj klikov in prišel bo čas, ko bomo znali izluščiti prave informacije in prave vrednote ter v globalnem šumu prepoznati kakovost in resnico. Zato me dolgoročno, vsaj s tega vidika, ne skrbi za prihodnost naših otrok in vnukov. Od letošnjega leta sta v orbiti tudi dva slovenska satelita, kar je zgodovinski dosežek, da ne pozabimo še vseh ostalih v športu, kulinariki, književnosti in ne nazadnje tudi v glasbi.

Kako gledate naprej, nastajajo nove pesmi, boste imeli še kaj aktivnosti okoli albuma?

Kot sem že omenil, sem imel ogromno srečo, da so se mi pridružili vrhunski glasbeniki, s katerimi zdaj delam in s katerimi nadaljujemo zgodbo skupine Bogunov. Ta album je šele prvi korak k želenim ciljem. Še precej dela nas čaka, ki pa se ga zelo veselimo. Album bomo še naprej predstavljali po vseh dostopnih kanalih in medijih, pripravljamo pa tudi nov in zanimiv projekt, s katerim bomo dodatno predstavili posamezne pesmi s tega albuma. Spremljajte nas na socialnih omrežjih, prisotni smo povsod in zagotavljamo, da bomo poskrbeli za še veliko kakovostnih zgodb.