Blues za graščake

HAMO & TRIBUTE 2 LOVE - 4K

Navada je, da te najprej vprašajo, “kateri komad na plati ti je najboljši?” Vedno je tako, pa najsi me zaslišuje kdor koli že. Okej. Najboljši mi je Srce ne more več, tisti tretji po vrsti. Tisti, ki nastopi takoj po Kje gori. V redu? 

Toda. Ključno na albumu 4K je to, da je dejansko najboljši tisti še naslednji komad (od Srce ne more več). Pa še naslednji, pa še oni za njim - in tako do konca niza desetih. Načeloma naj bi se Hamo & Tribute 2 Love držali preverjene blues-rock teksture. Zagnano pa naj bi se poigravali z dinamiko, to je z utripom celote. 

Na 4K nastopi zaznaven zasuk. Na trši, bolj grob izpovedni pas. Nalašč. Poti toku, po svoje. Svoboda in Lepe stvari sestavljata liričen prehod med uvodno hitovsko trojico in sklopom, ki me večkrat spomni na blues divjaštva irskega kitarista Garyja Moora. Sem ter tja me tudi pesmi Prva vrsta in še zlasti Naprej - čeprav je slednja bogato morriconejevsko zabeljena - zaneseta na rob najkrepostnejšega, beri zgodnjega, opusa U2. Song Ta zadnji Zemljan je znova ljubek in hitičen, čeravno o nežnosti še vedno ne duha na sluha. Komad Zbudi me album 4K sklene tam, kjer si ga zaželimo znova. Bi si kot repete privoščil Zemljana, morda Srce? Vse še enkrat, takoj naj bo, vse še enkrat. Te avtonomne blues republike nočem, nočem zapustiti!  

Precej bolj grozeče, kot sem si mislil, da bo. Ob tem, da je nekaj silovito hipnotičnega na tem novem delu Hama Šaleharja in njegovega Tribute 2 Love benda. Rad imam 4K, zmeri.

Ocena: 5