Benjamin Clementine: Klavir je zame kot telo človečnosti

V prvi vrsti ste poet, ki v svojih pesmih govori o svojih izkušnjah, zdi pa se, da ko vas ljudje enkrat slišijo, da nič ni več, ko je bilo prej – kaj porečete na to?

Ne vem, predvsem sem vesel, da me ljudje pridejo poslušat na moj koncert in da začutijo, kar pojem in vzamejo delček tega zase. To mi je najbolj pomembno in me tudi žene naprej. 

Je vaše dojemanje sveta precej drugačno od tiste, kako vas vidi svet in kako vas dojemajo ljudje?

Zagotovo, a ne tega ne vidim tako, saj govorim v prvi osebi in vidim, kar pač vidim. Drugi ljudje so drugačni in vidijo, kar vidijo in to izkusijo po svoje. Kar je zelo laskajoče zame. Hkrati pa tudi zelo rad slišim, da je tako, kot pravite, saj me to vedno znova prepričuje, da delam pravo stvar.

Po drugi strani pa najbrž drži, da vsakič, ko nastopate v živo, da je nekoliko drugače, saj verjetno niti dva nastopa nista enaka, mar ne?

Seveda, nikoli ni enako. Življenje in občutje se spreminja. Ko grem na oder, puščam veliko mesta improvizaciji in se nočem prilagajati ali uklanjati nekakšnim univerzalnim pravilom. 

V mlajših letih ste se kalili na ulicah in tudi na podzemni železnici v Parizu. Kako se počutite, ko pravijo, da je vaš glas nekje med glasovi Edith Piaf, Nine Simone ali Raya Charlesa?

Zares je neverjetno to slišati, saj gre za zares velik kompliment. Ti ljudje so mrtvi. Bili so veliki umetniki in so veliko naredili in pustili veliko zapuščino za vse večne čase. Če pa si živ in da delaš, kar delaš in ljudje to govorijo, te zares pogladi po duši. Po drugi strani pa upam, da se ljudje zavedajo, da sem sam svoj in da sem vlekel vplive od mnogih umetnikov, tudi omenjenih treh, od katerih sem uporabil vplive, da povem svojo zgodbo. Seveda pa sem hvaležem vsem, ki tako mislijo in me uvrščajo med ta velika imena.

Zdi se, da kopljete zares globoko v človeško dušo ...

Ja, zares se trudim.

V enem novejših posnetkov na YouTubu razlagate, kako vsakič, ko se dotaknete tona na klavirju, nekaj občutite. Se je ta občutek z leti stopnjeval, ga občutite drugače, kot ste ga na začetkih, ko ste se dejansko prvič dotaknili instrumenta?

Gre za za odnos do klavirja, ki je eno od najbolj težkih stvari za razlaganje. Bil sem nekje in videl sem dekle, ki je poskušala igrati klavir. In vsakič, ko se je zmotila, je udarila klavir in v jezi zavpila. Zato sem se zaklel, da sam tega nikoli ne bom počel ali naredil. Nikoli nisem ranil klavirja, tudi če sem se zmotil. Seveda me je frustriralo, če nisem zmogel zaigrati, kar sem hotel, a te jeze nikoli nisem usmeril proti klavirju.  S tem lahko nekako razložim, kako pomemben je moj odnos do klavirja. Je tako veličasten instrument in hkrati neverjeten v smislu, kaj vse lahko ustvariš s samo 88 tipkami. Toliko glasbe, toliko stvari so že naredili s tem enim instrumentom, da je skoraj nezaslišano. Vedno razmišljamo, da bi kupili avto ali hišo, bla, bla, bla, a avto vas samo prepelje od točke A do točke B. S klavirjem pa lahko greš na toliko različnih krajev in občutiš toliko različnih čustev, da je že kar noro. Res imam klavir za zelo pomembno telo človečnosti.

Pa je umetnost sploh rahko razlagati, ali gre bolj za občutke, vtise, ki jih ujamete in jih speljete skozi svojo prizmo v vaših pesmih?

Umetnost si razlaga zgolj elita. Če pa umetnik nekaj naredi, potem sta po mojem zgolj dva razloga, da bi se to razlagalo. Prvo je morda to, da je poln sam sebe, drugi pa je ta, da želi to umetnost prodati. Zato mora razložiti, za kaj gre, svojim strankam, da to umetnost kupijo. To sta edina razloga, da bi se umetnost sploh razlagala. Gre pač za poslovni del umetnosti, vsaj jaz tako to vidim. Lahko poveš, kako si naredil pesmi ali kaj te je navdahnilo, a potem kot umetnik skušaš prodati svojo umetnost, ne glede s katere plati že gledaš nanjo.
 

Pa človek lahko postane zasvojen s tem občutkom, ko se na odru preliva energija, adrenalin in vse skupaj?

Seveda. In prav to je v tem primeru nevarno. Če postaneš obseden in zasvojen s tem občutkom, začneš misliti, da je to zate edini način in mesto, kamor spadaš, hkrati pa začneš pozabljati nase. Po svoje je dobro za umetnika, a lahko se izgubiš. Lahko se izgubiš tudi v umetnosti. Kar je slaba stvar, saj moraš vedeti, kdo si in se moraš znati nadzirati. 

Vaše življenje ni bilo vedno lahko, kar lahko občutimo v vaših pesmih. Kako drugačni bi bili kot oseba ali umetnik, če ne bi šli skozi vse to, skozi kar ste šli?

Bil bi zelo drugačen. Po mojem ne bi postal, kar sem. Zelo je bilo potrebno, da sem šel skozi to, skozi kar sem šel. Nekateri ljudje to lahko skanalizirajo brez izkušenj in zame so največji igralci vseh časov (smeh). A zame je bilo to zelo potrebno, da sem dal skozi, kar sem dal in sem zelo vesel, da sem doživel, kar sem doživel.

Standardno vprašanje bi torej bilo, ali mora človek trpeti, vsaj enkrat v svojem življenju, da lahko ustvarja dobro umetnost?

Mislim, da moraš izkusiti. To je pravi izraz. Moraš izkusiti nekaj, saj je potem o tem lahko govoriti, besede pridejo same od sebe. Brez izkustva pa bi bilo, kot bi poskušal zgraditi hišo brez orodja. Nemogoče. Moraš iti in kupiti orodje in zgraditi hišo. Izkušnje so orodje, ki jih potrebuješ. Sicer bi si moral izmišljevati. In tiste pesmi, pri katerih sem se izmišljeval, niso kaj prida. Seveda pa je to odvisno tudi od umetnika.

Ali Lahko glasba transformira in ne le zabava, da pomaga ljudem, da razširijo svoje poglede, da vidijo, začutijo in razumejo stvari, ki jih morda prej niso?

Seveda, prav to poskušam doseči. Glasba lahko zabava in Michael Jackson je to počel. Glasba pa je lahko večja od tega, kar mislimo, da je. Imamo različne glasbene platforme in zelo lahko je podceniti, kar je nekdo naredil. Saj če nam nekaj ni všeč po 15 sekundah, samo preklopimo in poslušamo pesem, ki nam je všeč. Spletne platforme imajo svoje pluse in minuse, a posledice so precej velike.

Menim, da niste oseba, ki bi ji bilo mar ali ima pet tisoč ali pet milijonov klikov na YouTubu, a vseeno živimo v takih časih, da je treba te zadeve upoštevati. Kako se počutite glede tega?

Iskreno mi je bilo včasih mar, zdaj pa mi ni več kaj prida mar. Nekateri talentirani glasbeni prijatelji so mi dali nasvet, da če delaš tisto, kar imaš rad, potem se bo pač zgodilo tisto, kar se mora zgoditi. Kdo ve, morda čez deset let ne bo več YouTuba ali Instagrama. In takrat ne bodo kliki nikomur več ničesar pomenili, ker bodo izginili, razumete? Tudi Facebook je v zatonu, nobenemu ni več resneje mar zanj. Zdaj je "vroč" Instagram, nato pa bo spet kaj drugega. Pomembno se je povezati z ljudmi. Oni ti zaupajo, ti pa jih zaupaš nazaj. Ko bom umrl, bom srečen, saj vem, da sem bil s srcem v stvari, ki sem jo delal. In tudi moji otroci bodo lahko s ponosom povedali svojim otrokom, kaj sem počel. To je zame boljše in večje kot YouTube. Saj ne bo tukaj sto let. Želim in upam, da delam nekaj, kar bo imelo daljnosežen vpliv.

Po svetu se dogaja veliko slabih stvari in videli smo, kako lahko bogataši v enem dnevu zberejo milijarde evrov, ljudje pa so še vedno revni in lačni. Porazdeljenost denarja je zelo napačna, koliko vas take neenakosti zmotijo?

Zelo me zmotijo. Celo toliko, da je zame to težko razumeti. Nisem obupal, a sem obupal. Trudim se nadaljevati s svojo umetnostjo, da lahko ljudem nekaj dam. Da dam svetu, kar je svet dal meni. Ker ne moremo spremeniti obnašanja ljudi, saj vidimo, da lahko dajo milijone in milijarde, sam pa se s tem nočem več ukvarjati, saj to ne pomaga moji vesti, mislim ali telesu. 

Je kozarec življenja za vas napol poln ali napol prazen?

Dobro vprašanje. Zares težko. Napol prazen. 

Zakaj? 

Ker kot umetnik ne smeš obupati. Kozarec je napol prazen, saj moraš vedno biti na preži, tudi če postaneš uspešen, moraš ignorirati to in še naprej delati, kar delaš. Če imaš ideje, eksperimentiraj in ne delaj iste stvari dvakrat.