Đole: Če bi bil za povrhu še lep, bi bilo to enostavno preveč ...

65-letnega Đoleta kajpak ni treba posebej predstavljati. Od časov, ko je zapel U razdeljak te ljubim (Poljubljam te v prečko), z zasebo Žetva, v 70. letih, pa do zdaj, ko pesmi pač ne poje več, saj priznava, da "že 20 let nima las na vrhu glave in tako nima prečke", prek novih pesmi in seveda vseh skladb, ki tvorijo njegov neverjetno bogat glasbeni nabor.

Neki novi klinci, Mirka, Marina, Boža zvani Pub, Priča o Vasi Ladačkom, Jesen stiže Dunjo moja in številne druge so vpletene v njegovo hudomušno glasbeno pripovedovanje in četudi mu nekateri očitajo, da na koncertih pravzaprav več govori kot poje, je to precej nepošteno. Balašević sam priznava, da so njegovi "koncerti kot maraton" in da dolžino potem prilagaja gleda na to, ali "ljudje vztrajajo ali pač odhajajo".

V Stožice so ga prišli poslušat tako njegovi sodobniki, kot tisti, ki so ga poslušali že zadnjih 30 ali 40 let, hkrati pa so s seboj potegnili mlajše generacije in predvsem ljubitelje dobre in kvalitetne glasbe, ki ima kaj povedati in hkrati prepriča z izvirnostjo in pripovedno močjo. Đoleta je pač treba v živo slišati vsaj enkrat v žviljenju. In kdor ga sliši enkrat, ga hoče še kdaj. Pri 65 letih mu glas služi izvrstno, pomagala mu je 15-članska spremljevalna zasedba s tamburaši vred. Nekaj pesmi so zapeli mlajši kolegi, sicer pa sam, oblečen v preprosto majico in kavbojke priznava, da če bi bil "za povrh vsemu še lep, da bi bilo to enostavno preveč".

Smisel za humor in zgodovinska distanca sta njegovi orožji, sicer pa je dejstvo, da je bil Maribor in Slovenija vedno njegov drugi dom. Oboževalce vedno, pred skoraj vsako pesmijo, naslavlja z "djeco" (otroki), cel koncert, ki je tokrat scensko deloval kot nekakšna dalmatinska ulica oz. stavba z balkonom, pa je peljal svojo zgodbo in s tem ljudi pozitivno motiviral, da je, kakopak, velika večina vztrajala do konca.

"Vprašanje je, če bom doživel abrahama na odru," se pošalil. A glede na formo in njegov impresivni glas, se to najbrž zna zgoditi. Slovenija ga sprejema in obožuje. Đole je pač poet, glasbenik, pripovedovalec zgodb, humorist, družbeni komentator, v 40-letni karieri je izdal petnajst albumov, nedavno pa ponudil tudi prvi del avtobiografije z naslovom Koledar mojega otroštva, ki je izšla tudi v slovenščini.

"Če bi lahko ustvaril svoje vzdušje, bi koncert vedno imel v Križankah," je priznal. Obletnice so mu menda zoprne, tokrat pa je 40-letnico obeležil z največjim koncertom v Sloveniji sploh. Vsaj tričetrt polna dvorana v Stožicah je dihala z njim, na zanj tipično dolgem maratonskem koncertu. Zadovoljni so bili celo tisti, ki so sedeli na tribunah in so bili prisiljeni poslušati precej zoprn odboj zvoka. A za Đoleta, ki je vendar legenda in "faca" se splača potrpeti, obisk njegovega koncerat pa je dogodek sam po sebi. In ljudje so, ob njegovem trudu in vsem, kar je zapel in povedal, za ceno vstopnice zagotovo dobili (morda) celo več kot so pričakovali ...