Balu Brigado na predvajalno listo in gremo

FRED AGAIN.. & ANDERSON PAAK FT. CHIKA – Places to Be

Drum'n'bassič, ki nikoli ne bo prerasel svoje zabavljaške stajice. Zadnja leta prvi med britanskimi elektroničnimi ali dance producenti je v poslovno sodelovanje zvabil večnega kalifornijskega socialnega metulja. Tako kot se Fred Againu miksa na račun čiste in lepe rahlolomljenosti ali pač le enakomerne house pospešenosti, je Anderson Paak – ves zadovoljen – le dobil priložnosti, da končno zabobna ali razbobna eno prikupno plesno ritmično zanko. Chika je izvrstna umetelna, tudi eksperimentalna raperka iz Alabame. Places to Be ali še ena v vrsti Fredovih superuspešnic z najbolj nemogoče ali najbolj neverjetno podaljšanim naslovom bi moral sreči, ki plaho vlada na severni hemisferi to poletje, priskrbeti nujno potreben dodatni protein.

Ocena: 5

BALU BRIGADA – So Cold

Novozelandci Balu Brigada so praktično popolni novinci. A že nekaj njihovih predizdaj je namigovalo, da bi se lahko zgodilo, da jim sploh ne bo spodletelo. In res jim ni. Najprej pojasnilo. Vsesplošno glasbeno talentirana brata Henry in Pierre Beasley, ki svoj slog sladko opisujeta kot kiwi alt pop, sta se skupaj z najetim bobnarjem zdaj pretovorila v New York, od koder bo njun mičen pop napuh še veliko opaznejši. Henryjev glas je, kot bi izrasel iz kavne usedline, ki jo za sabo pustil Gregg Alexander (New Radicals). A tisto so zdaj že pozabljeni časi in njihovi one-hit-wonder heroji. Balu Brigata te spusti bolj na glas.

Ocena: 4,5

ALFIE TEMPLEMAN FT. NILE RODGERS – Just A Dance

Ko medsebojno trčita dva disko manijaka, kaj drugega kot Zgolj ples ni pričakovati. Gostitelj je rosno mladi angleški multiinstrumentalist in glasbenik, gost je najbolj izkušen in najbolj izbrušen funky soul pop ali pač disko godec, kar jih je. Nile Rodgers, vodja slovitih disko pionirjev Chic, je svoj rakurz podobno temu zvijal že pred mnogimi desetletji. S temi novovalovskimi volkuljastimi vokalnimi krivinami se pričujoča viža prej kot sproščeno hihitajočim novodobnikom zdi podobna uspešnicam iz zlatih bendov Blondie in Talking Heads ali pa Davida Bowieja (njegov ikonski album Let's Dance je sproduciral prav Rodgers). Ravna, ne ravna podlaga – ni pomembno! Densi!

Ocena: 4,5

RAYE – Genesis

Če nemara res ne zapleta preveč? Sedemminutna pop, mestoma gospel epopeja gotovo ni ravno songovski format, ki se ga veselimo na poletnem oddihu. Londončanka Raye, ki je lani navdušila z dolgo napovedovanim albumskim prvencem My 21st Century Blues in bila zanj tudi večkrat nagrajena, očitno v nove ustvarjalne čase ni želela zakorakati po utrjeni stezi. Treba si je bilo izmisliti nekaj nenavadnega, nekaj vokalno bohotnega, nekaj, kar bo pevkino famo ohranilo na dostojno umetelni ravni. OK. Ideja je zaživela, a kaže, da ne prav veličastno. Swingovski zaključek z nastopom v okrožju, kjer nogometno vsi pesti držijo za Crystal Palace, je čudaški do amena. Odkar me ni v Londonu, jim gre tam res le še na slabše.

Ocena: 3