Balladero: Vedno je izziv ne postati dolgočasen in predvidljiv

Prekmurski klavirski kantavtor Dominik Bagola Balladero po lanskem sodelovanju z Jadranko Juras v orkestralni baladi Še živim tokrat predstavlja skladbo Ponesi me, sicer predelavo skladbe This Grace, ki je ena izmed desetih z albuma Perfect You, s katerim je leta 2016 nadaljeval avtorsko začeto delo s prvenca Club Deuce.

Skladba je nastala po hipnem navdihu znova odkritega klavirsko-godalnega instrumentala iz leta 2017, Dominiku se je material zdel dovolj zanimiv, da je iz njega naredil predelavo osnovne skladbe, ki je zdaj s slovenskim besedilom popolnoma drugačna od angleškega originala. Zgodba skladbe jemlje navdih iz spontanega trenutka predpraznične jutranje vožnje po prekmurski ravnici, obsijane z mogočnim sijem zlatega neba. Za vizualno krono glasbi je z videospotom, posnetim na slikovitem gradu Grad v krajinskem parku Goričko in bližnji okolici, kjer se nahaja tudi Balladerova rodna vas Cankova, poskrbel Dominikov prekmurski rojak, režiser in snemalec Manuel Hahn.

Prvi vtis je, da imamo pred seboj zrelega Balladera, ki, če je treba, tudi predela svojo pesem in iz nje naredi novo preobleko, ki žari v novi lepoti ...

Čeprav se kot avtor počutim še kar "rosno" mlad, se je po treh desetletjih, odkar sem začel na klavirju, dveh desetletjih od bendov in desetletju samostojne glasbene poti določena mera zrelosti res vtkala v moje ustvarjanje. Predelava skladbe Ponesi me je sicer nastala zelo spontano. Predvsem je zanimivo, kaj se zgodi, ko na nekaj, kar si napisal pred nekaj leti, pogledaš z drugačnimi očmi in izkušnjami. Prvič sem predelal katero od svojih skladb, a so se tokrat stvari iz preteklosti zelo zanimivo poklopile s sedanjostjo, na prehodu v prihodnost, saj je nastajala pred novim letom. Mogoče ima tudi zaradi tega v sebi še malček več mistike. 

Zdi se, da vsako pesem narediš za svojo, tvoj zvok je prepoznaven že ob prvih taktih, kaj praviš na to?

Menim, da mora vsak avtor imeti svoj prepoznaven stil, saj je brez tega težko zares biti avtor. Po dveh izdanih albumih se že precej bolje poznam in vem, kaj želim, da pride v moji glasbi do izraza. Je pa ob tem, da se držiš neke svoje smeri, vedno izziv ne postati dolgočasen in predvidljiv. Čeprav se sliši klišejsko, je najbrž prav to, da slediš sebi, najboljši recept za to, da včasih tudi dovolj tvegaš. Si je pa zato treba toliko bolj zaupati. Ne bi znal ustvarjati, igrati ali peti nečesa, v kar ne bi verjel. Verjetno tudi zato ta osebni pečat toliko bolj pride do izraza. A to je nekakšna dobra kantavtorska in nasploh ustvarjalna konstanta. Nenazadnje vedno izhajaš iz sebe.

Grad Grad na Goričkem v videospotu deluje, kot bi bil pozabljen v času, kam te je ponesel?

Z Manuelom Hahnom, ki je posnel in režiral videospot, sva bila mnenja, da je za tip skladbe, kot je Ponesi me, vzdušje tega gradu in okolice idealen. In lahko bi rekel, da me je grad na Goričkem ponesel v samo srce pesmi in tudi v srčiko smotra moje celotne avtorske poti. Med snemanjem sem res na novo začutil skladbo, kar se ne zgodi vedno. Gre za res enega najbolj magičnih krajev pri nas, čeprav še vedno premalo znanega. Grad ima bogato zgodovino, tudi kot stavba je s svojimi 365 sobanami izjemen arhitekturni podvig, ki že stoletja krasi pokrajino Goričko in vztraja kot simbol nekdanjih časov, ki pa s svojo mogočnostjo kaže tudi pot naprej. Čeprav je kot sedež Krajinskega parka Goričko skoraj v celoti že obnovljen, smo za snemanje izbrali stari del gradu. Tudi zaradi patine in starega klavirja, ki na gradu vztraja že dolgo let. Celoten kompleks gradu, ki kot brezčasni "portal" združuje staro in novo, preteklost in prihodnost, se mi je zdel idealno prizorišče za videospot skladbe, ki je na novo preoblečena. Blizu gradu je tudi grajska kripta, ki se kot stik med nebom in zemljo, med tuzemskim in onostranstvom na vzpetini v gozdiču dviga nad obronki sosednjih hribov, nam pa je služila za lepo ponazoritev poante pesmi, ki nenazadnje sloni na spraševanju o življenjski poti in iskanju lastnega poslanstva. To so nasploh teme, s katerimi sem se po smrti očeta veliko ukvarjal in ki, ob za vse bližnje, sila težki izgubi dajejo veliko poguma za nadaljevanje ustvarjanja. Zato tudi izbrana lokacija, ki je ena osrednjih prekmurskih znamenitosti, obenem pa vezana na lepe spomine že iz mojega otroštva.

Pri pesmi ti je pomagal Žan Serčič, kako sta se našla, menda pripravljata nove pesmi?

Našla sva se malo po naključju, malo pa načrtovano. Žana, ki je zares odličen glasbenik in producent, sem že nekaj časa spremljal pri njegovem vzponu na sceno, na kateri je tudi kot kantavtor nove generacije vnesel precej svežine. Je neobremenjen z žanri in dela res zavzeto, brezkompromisno in vrhunsko. In predvsem za to, kar glasba potrebuje. Ker sva se z Uwejem Bossertom, ki je bil producent pri drugi plošči, zaradi njegovih družinskih obveznosti že nekaj časa lovila glede produkcije singlov, sem vmes poklical Žana in začela sva sodelovati. Pred to pesmijo sva že sodelovala pri še eni čisto novi originalni skladbi, ki prav tako izide kmalu, zame pa bo zaznamovala nov, še nedotaknjen glasbeni teritorij. Pri Ponesi me sva se z Žanom ujela v pravem trenutku, a bolj proti koncu njenega ustvarjanja. Zdelo se mu je, da pesem potrebuje že piko na i do končne podobe, zato sem vesel, da je doprinesel svoje mojstrstvo, tako kot producent in instrumentalist (ob električni kitari je odigral še spremljevalne klaviature), celoto pa je zapakiral v izdelek, ki izstopa od siceršnje Balladero produkcije. Pri skladbi je sodeloval tudi glasbeni kolega, kitarist Martin Lunder, ki je pomagal z besedilom, snemalca Andi Gal in Robert Kljajić iz Road production, godala pa sta dodala še čelistka Zsofi Klacsmann in violinist Peter Koša.

Počasi prihaja čas za tretji album, nam lahko poveš kaj več?

Trenutno sem nekje na polovici predvidenih snemanj in produkcij. Dva singla smo že posneli tudi z Uwejem v Nemčiji, ki sta še v miksu, bosta pa prav tako kmalu nared. Ostale skladbe še spravljam v končno podobo, veliko je materiala, v mislih imam tudi nekaj dodatnih, novih in zanimivih sodelovanj. Vse pa je seveda odvisno od tega, kaj nam bo prineslo leto, ki se mi zdi, da bo tudi zame v smislu ustvarjanja prelomno. Upam, da me bo v pravem trenutku poneslo k tretjemu albumu, ki bo vreden naslednik obeh predhodnikov, ki sta izdelka, na katera sem zares ponosen, saj so jih poslušalci lepo sprejeli. Po drugi strani pa bi se rad novega albuma lotil bolj sproščeno in neobremenjeno kot doslej, tudi zato lahko pričakujete več odmikov in osvežitev ter tudi nove, doslej še neraziskane Balladero poti. Glasba je živa stvar in živo je treba živeti, raziskovati, vztrajati v odkrivanju svojih meja, jih kdaj pa kdaj presegati, ampak v vsem skupaj predvsem tudi uživati.