Avtomobili potujejo že 42 let

Vaše pesmi navdihujejo vrsto generacij, kako gledate na zapuščino in na dejstvo, da vaši mlajši oboževalci dejansko ne morejo do starih albumov, ki so izšli zgolj na LP-ju, kaseti ali CD-ju, pa jih že zdavnaj ni več na voljo?

Marko: Vsekakor sem vesel, da pesmi še vedno imajo poslušalce. Čeprav se originalnih nosilcev zvoka ne da več dobiti, je mogoče veliko pesmi slišati na spletu, kar seveda olajša zagato.

Ste razmišljali, da bi diskografijo ponudili na kakšni pretočni digitalni platformi ali vseeno raje prisegate na fizične medije? Sprva ste albume izdajali v srbohrvaščini, po slovenskih radijskih postajah pa se je lahko poslušalo slovenske različice pesmi, v tem smislu bi bilo najbrž lepo, da bi vse zbrali na enem mestu, da vam tisti, ki si želijo, lahko prisluhnejo na takšen način, kot želijo?

Marko: Naši zadnji albumi so dosegljivi na pretočnih platformah, najbrž je bolj problem s prvimi, a kot sem videl, so tudi ti dosegljivi na spletu v celoti ali pa deloma. Mislim, da vsakdo, ki hoče priti do naše glasbe, nima velikih težav. Jaz sem seveda pristaš klasičnih nosilcev zvoka, v fizični obliki. Vsaka plošča je zame tudi oblikovno pomembna. S tem sem pač odraščal. Tudi digitalne knjige se mi ne zdijo enake kot tiste, natiskane na papirju.

Ob 40-letnici ste izdali album Sijaj in pokazali, da kreativno še vedno sijete, letos pa je 40-letnica vašega prvenca Mjesec je opet pun. Kakšno razmišljanje vas je privedlo do dvojne "best of" plošče Potujemo (1984–2024), po kakšnem ključu ste izbrali pesmi?

Marko: Kompilacija je izšla na pobudo založbe in prijateljev Marka Prpiča, Bojana Horvata in Jerneja Veneta. Pa tudi sam mislim, da je bil čas za nekaj takega, za nekakšen zgoščen vodnik po naši glasbeni poti. To vedno pride prav. Je pa na nek način bilo težko narediti izbor. Opiral sem se na podatke o poslušanosti in na svoj občutek.

Prva dva albuma sta bila v produkciji Mira Tomassinija in Tomaža Domicelja, Punce izginjajo v noč je (za vas) dokaj netipična novovalovska poskočnica, tipičen "Avtomobili" zvok ste našli nato z Mirkovo produkcijo, sta prva dva albuma kaj manj "vaša" glede na to, da ste imeli produkcijsko pomoč drugih glasbenikov?

Marko: Vloge producentov so lahko zelo različne. Od tega, da so plošče dobesedno kreacije producentov in so glasbeniki zgolj kulisa, do res minimalističnih posegov. Oba, tako Miro kot Tomaž, sta spoznala, da so naše ideje že oblikovane in nima smisla posegati v njih, da je treba zgolj poskrbeti, da se korektno prenesejo na snemalni trak. Najradikalnejši poseg je bil Tomažev, ko je predlagal na nekaj skladbah sodelovanje ženskih spremljevalnih vokalov. Tako da se mi plošče, na katerih ni Mirko producent, ne zdijo nič manj naše.

V osemdesetih so nekateri časopisi o vas pisali, da ste zelo kakovostni, a da nimate večjega hita, čeprav je dejstvo, da se nikoli niste "metali" v ospredje. Vaše pesmi so za tiste, ki vas imajo radi, lahko vse uspešnice oz. kako pa sami gledate na to?

Marko: Ah, uspešnic ne delajo glasbeniki, uspešnice delajo trg in mediji. Kakovost glasbe in uspešnost nista sopomenki. Če bi bilo tako, bi recimo Tomaž Pengov bil prav zanič glasbenik.

Na vas nikoli niso vplivale moderne ali trenutne glasbene smernice, kaj je pravzaprav imelo na vašo glasbo največji vpliv skozi desetletja?

Marko: Seveda smo vedno slišali glasbo, ki se dogaja okrog nas. Nikoli pa nismo razmišljali tako: dajmo nekaj naredit tako in tako, ker je tako narejen ta in ta trenutni hit. Samo v tem je razlika – ali posnemaš nekaj zato, da bi bil uspešen, ali pa poslušaš sebe in tisto, kar v resnici hočeš povedati.

Kot bend delujete složni, tudi na odru, kako je na vas vplivala izguba kolega Davida Šuligoja (kaj takega se vam ni zgodilo prvič) in kako težko je bilo dobiti zanj dostojno zamenjavo?

Marko: Če tako dolgo trajaš, je normalno, da pride do sprememb v zasedbi. Žal do nekaterih pride tudi zaradi najhujšega. David Šuligoj, basist, je pravzaprav že za življenje izbral Uroša Trebižana, da bo stopil v njegove čevlje.

Mirko, kako bi opisal svoje kreativno sožitje z Markom, ki mi je nazadnje dejal, da se nista nikoli resneje sporekla?

Mirko: Ni veliko za povedati. Sva pač brata in v večini primerov se bratje pač razumejo med sabo. In če se z nekom razumeš, je sodelovanje zelo enostavno.

Marko je dejal tudi, da je "glavna značilnost vašega zvoka način, kako usklajujete besedila in melodije". Seveda vsi najprej slišimo Markov značilni glas, a levji del so najbrž tudi tvoje glasbene domislice, torej nekaj, kar je tvorni del vašega zvoka in magije, imenovane Avtomobili?

Mirko: V glavnem je vsak izvajalec na prvo žogo prepoznaven po vokalu. Veseli pa me, da mnogi menijo, da imamo res prepoznaven in samosvoj zvok. Predvsem je to zato, ker nočemo posnemati zvoka drugih izvajalcev. Mnogo jih to počne v upanju, da če bodo zveneli kot aktualna uspešnica, bodo tudi oni uspešni. Žal se zadnje čase to vedno bolj dogaja ...

Kaj menite, da pritegne mlajše generacije vaših poslušalcev, ki rastejo ob računalnikih, prenosnih telefonih, svetovnem spletu in družbenih omrežjih?

Oba: Meniva, da je to posledica tega, da razmišljajo s svojo glavo.

Ciljate, razmišljate, upate, da boste dočakali abrahama zasedbe, navsezadnje vas do tja loči le še sedem let, kakšne so želje in zmožnosti?

Oba: V resnici prav dosti ne razmišljamo. Z leti spoznaš, da tvoji upi in želje velikokrat nimajo prav nobene zveze s tem, kako se življenje odpelje. Želja torej seveda obstaja, zmožnosti pa se po naravi manjšajo iz leta v leto (smeh).