Astrid: Vesolje nam na pot polaga preizkušnje, da jih premagamo in z njimi rastemo

Čeprav Astrid, ki ustvarja s skupino The Scandals, ob improvizaciji pesmi Release Me ni načrtovala, da bo ta nastala že ob prvem poskusu, jim je uspelo natančno to-v časovno kapsulo so ujeli trenutek, ko so se prepustili glasbi, njenemu nastajanju in izvajanju, vse skupaj pa ujeli na snemalnik. Pesem, ki govori natančno o tem, opuščanju nadzora nad situacijo, je dobila tudi video podobo, navdih za spot pa je bila umetničina prijateljica, ki je pred letom prebolela težko bolezen, njena želja pa je bila, da bi se v družbi s preostalimi dekleti en dan preoblačile v kostume. Prav ob vseh preizkušnjem, ki jih življenje na pot postavlja sleherniku, Astrid pravi, da je treba življenje zajemati kar z zajemalko, a hkrati raziskovati vsak njegov vidik-ljubezen, bolečino, izgubo, radost in razočaranje.

Kaj tebe pripravi do tega, da opustiš kontrolo nad situacijo in se samo prepustiš? 

Pri zasedbi Astrid & The Scandals nisem samo pevka, tekstopiska in ustvarjalka skladb, temveč tudi producentka videospotov, velikokrat režiserka, montažerka spotov ali asistentka montaže, kostumografka, prav tako menedžerka, bookerka in še marsikaj. Ob tem tudi poučujem petje in klavir ter poskušam čas čim bolj kvalitetno preživeti s svojo hčerko. Dela je ogromno in velikokrat se zalotim, da se ne znam ustaviti. Z leti vse bolj obvladam to pomembno vrlino, da ob delu poskušam tudi resnično uživati v življenju, zato sama sebe redno peljem na dobro kosilo, si privoščim kak izlet, obiščem ljudi, ki mi dosti pomenijo in berem. Trenutno se učim novega jezika, kar je izvrstna priložnost opustiti kontrolo - vse je prepuščeno igri in zdravemu procesu napredka.  

Kar se tiče skladbe Release me, je nastala kot 'jam session', v studiu Lotos v Šentjerneju - odločili smo se, da samo dodamo spremljevalne vokale in jo zmiksamo. Torej brez sprememb v instrumentalu in brez popravkov besedila, kar se do sedaj še ni zgodilo. Videospot je nastal v enem tednu, kot posledica želje moje drage prijateljice, ki je lani prebolela težko bolezen, da bi se en dan s puncami preoblačile v kostume. To je bilo v soboto pozno zvečer, v nedeljo zjutraj sem ji že napisala 'kaj delaš naslednjo nedeljo?', v parih dneh zbrala prekrasno ekipo, z režiserjem Filipom Jembrihom Jandrasom sva se dobila na eni kavi in naredila okviren scenarij, nato pa smo si priredili en čudovit dan in nastal je naš projekt. Spala nisem čisto nič, priznam, ampak je bilo tako vredno, da bi ponovila še stokrat. 

Je ljubezen vredna, da se prepustiš-tudi takrat, ko morda v sebi že veš, da gre bolj za to, da ni vse zlato, kar se sveti? 

Zelo dobro vprašanje in zelo bi rada zakomplicirala tale odgovor, a bom poskušala ostati kratka. Vesolje nam na pot polaga preizkušnje, naša naloga je, da jih premagamo in z njimi rastemo, postajamo najboljša verzija sebe vse do trenutka, ko se naše zemeljsko popotovanje konča in nadaljuje v drugo dimenzijo. Ljubezni so tovrstne preizkušnje. Mislim, da so vsakič vredne, a bi si lahko marsikatero bolečino prikrajšali. Pa si je ne. Življenje je potrebno zajemati z največjo žlico, kar z zajemalko. Vsak aspekt je vredno raziskati - ljubezen, bolečina, izguba, radost, razočaranje. Vsa ta občutja delajo umetnost, zato jih je vredno občutiti. Ni je večje ljubezni, kot je ljubezen do otroka. Ta je zlata, je čudovita in se sveti najsvetleje od vseh, brez dvoma.  

Kako pogosto z bendom improvizirate in tako nastane skladba? 

Improvizacija je skoraj najpomembnejši element ustvarjalnega procesa, vsaj pri nama s Tomažem in kasneje z najino čudovito zasedbo. Vse se začne s tem. Sploh ne bi rekla, da gre za opustitev kontrole, temveč za igro, za poslušanje drug drugega, za skupno raziskovanje glasbenega prostora/časa. Takrat postanemo medij, razum prepusti mesto užitku, strasti, neznanemu. Besedila postanejo posledica, ne pa vzrok in s tem se spremeni fraziranje, naglaševanje besed in še bi lahko naštevala. Vsaka skladba ima nek svoj sprožilni moment in v vsakem primeru je to improvizacija.  

Kako je nastal video? Kaj je njegova rdeča nit? 

Video smo posneli pri moji najboljši prijateljici doma, režiral ga je perspektivni režiser Filip Jembrih Jandras, sama sem poskrbela za produkcijo, art direction, kostumografijo in editing, pa tudi nastopila sem v njem, čeprav tega ponavadi ne maram. Scenografijo je oblikovala Katja Komatar, luč Domen Lušin, fotografiral je Vid Merčun. V njem so nastopile Špela Setničar, Neža Knific, Hannah Koselj Marušič in Toja Tetičkovič. Scenarija zares nismo oblikovali, okvirna ideja je bila, da ima pet žensk dovolj družbe, v kateri živijo, zato se zaprejo v spalnico in je ne zapustijo precej dolgo časa. Tam se torej zgodijo vsi rojstni dnevi in ostala praznovanja, vsa viharna čustva, prepiri, trenutki povezanosti, sončenje in zabava. Filip je vse skupaj videl kot nek 'ženski after party', na katerem se frendice preoblačijo, si natikajo lasulje in se imajo čisto po žensko lepo.  

Zelo močna je feministična nota, saj družba ni vedno prijazna do deklet. Lasulje simbolizirajo iskanje ženstvenosti v trenutkih, ko jo bolezen predrugači in s tem močan hommage prijateljici, ki je lansko leto premagala težko preizkušnjo s tovrstno boleznijo. Med snemanjem smo odprle mnoga vprašanja, se pogovarjale o vsem, se podpirale, skupaj celo zajokale. Ekipa je delovala kot eno, Tomaž nam je skuhal kraljevsko kosilo, različna podjetja pa so mi pomagala napolniti bogata darilca za vse udeležene.  

Še vedno si na turneji. Za vami je nastop na deževnem Inmusicu, pred vami nastop na Exitu. Kako je stati na odru, ko veš, da si ga deliš s tako velikimi imeni? 

Še vedno smo na turneji in vse skupaj se včasih še vedno zdi kar neverjetno. V zelo kratkem času mi je uspelo postaviti turnejo, ki traja od začetka aprila, do konca novembra, obiskali bomo kar 7 držav in stali na velikih odrih festivalov Wianki, Inmusic in Exit. Veseli me, da si bomo oder v Novem Sadu delili z Joker Out in s tem energetsko podprli drug drugega. Fantje so res podrli vse rekorde in jim resnično privoščim ta uspeh.  

Rada čas preživljam s svojo ekipo, med vožnjo, na odru, po nastopu, ko gremo na pivo in se skupaj zabavamo. Vsak aspekt te turneje je neverjetno poseben, to, da si oder delimo z velikimi imeni je v resnici še najmanj. Vsi smo samo ljudje in radi ustvarjamo glasbo, ampak so ti cukrčki, ki se zgodijo vmes, tako zelo pomembni. Enkrat bom kot stara gospa sedela v naslonjaču in se bom z veseljem spomnila na vse te trenutke s Tomažem, Luko, Davidom, Gregorjem, Blažem, Janom in Manuelom. Ta ekipa bo še rasla in komaj čakam, da začnemo resnično 'lomastiti' po svetovnih odrih.