Astrid: Ne želim si pridelati 'swiftijev'

Astrid je prava predstavnica mlade generacije, saj počne veliko stvari, v katerih je dobra, najde čas za zabavo, uživa s svojimi najdražjimi, kdaj pa samo preživlja čas z dobro knjigo. Svoj vsakdan najbolje opiše v pesmih, ki jih od leta 2019 deli s širšo javnostjo, njeni oboževalci pa o njej veliko izvedo tudi na družbenih omrežjih, kjer z njimi deli marsikateri trenutek, v času turneje, na katero se je podala letos, pa vodi tudi poseben video dnevnik, v katerem zajame lepe trenutke vsakega dne, ko so na turneji, med pavzami, ko bodo doma, pa bo objavljala predvsem utrinke, ki jih v vmesnem obdobju še ni.

Si harfistka in operna pevka. Širši javnosti pa si znana iz alternativnih in pop glasbenih vod. Včasih je veljalo, da klasično izobraženi glasbeniki niso stopali v zabavno industrijo, sedaj pa je to vedno pogosteje. Kaj tebe vleče v popularno glasbo?

Po izobrazbi sem harfistka in operna pevka oziroma magistrica glasbene umetnosti. V prihodnosti si sicer želim delati še doktorat, a bi zase rekla, da sem alternativna umetnica, ki je za nekaj časa stopila v klasične vode. Od magisterija naprej se le redko vračam nazaj tja, ker se z leti trudim odkrivati predvsem tisto, kar organsko, energetsko sodi k meni, je pa bila akademska izobrazba ključ do pevske tehnike, ki jo imam sedaj. Leta na fakulteti so me včasih precej zavirala, veliko sem dvomila vase, ampak tako je prav. Hkrati tudi ne bi enačila alternativne glasbene scene s popularno glasbo, ker me vanjo v resnici ne vleče. 'Popularno' označujem s tistim, kar se dobro prodaja, je ves čas vseprisotno v etru in ki ustvarja množice oboževalcev, ki so dandanes za vstopnice pripravljeni odšteti vratolomne zneske. Nekako si ne želim pridelati "swiftijev", rada bi predvsem delala umetnost visoke kvalitete, ki bi ljudi na koncertih nahranila, jim dala misliti in jim bila v navdih. Vleče me predvsem na oder, tudi pred velike množice, ampak ne za vsako ceno. Glasbo delam tudi zase, je moj način izražanja, razmišljanja, filtriranja in razumevanja tistega, česar ne dojamem po klasični poti samorefleksije. Včasih so komadi prerokbe, napovedujejo dognanja, ki me čakajo morda mesece ali leta po izidu. Skladbe z menoj tudi rastejo in njihov pomen se spreminja. Pravzaprav je alternativna glasbena scena tako magična, hranljiva in skrivnostna, da me vse vleče vanjo.

Na slovenski glasbeni sceni nisi več novinka, a tvoja pot vedno pogosteje zaide v tujino. Kako to?

Leto nazaj sem sedela na rjavem usnjenem kavču pri prijatelju in sem izjavila, da želim v roku enega leta 'tourati' s svojo glasbo. Na ta dogodek sem pozabila, a me je spomnil nanj, tik preden sva se s Tomažem odpravila v Berlin, kjer sva začela našo prvo evropsko turnejo. Absolutno gre za manifestacijo in trdno vero v vizijo, umetnost in sanje, da bi moja glasba potovala po svetu. Tudi to, da tako neomajno verjameš v svoj cilj in gradiš pot do njega, je treba negovati. "Vera vase" potrebuje trening. In kot vsak dober trening mora na poti naleteti na številne ovire. Pot v tujino je polna ovir, pojavijo se skoraj na vsakem koraku. Vedno vesolju rečem "do your worst", ker se želim na vsakem koncertu naučiti, kako reševati takšne in drugačne probleme, ki me dan za dnem pripravljajo na res velike odre. Tujina je velikanski trg, kar Slovenija ni. Omogoča več možnosti nastopanja v najrazličnejših prostorih, klubih in na festivalih. Ravnokar smo se vrnili iz Aten in ljudje so bili do nas resnično prijazni. Tovrsten odnos v ekipi negujem tudi sama, prav tako v vsakdanjem življenju in odnosih do ljudi. Včasih seveda spodleti, a človeška toplina je tista, ki jo želim podariti in sprejemati. V Sloveniji je tega včasih premalo, to čutim že od malega. A človek lahko spreminja planet s tem, da je sam drugačen. Mislim, da se tudi ta aspekt pri nas spreminja in bomo na tem področju lahko kolektivno še zelo napredovali. V tujini čutim neopisljivo svobodo, le v nekaj urah pozdravi moj nemir in me znova postavi. Otroško opazujem vsak detajl, rože na balkonih, uličice, vrtne svetilke, kljuke na vratih starinskih, s štukaturami odetih hišic, drugačne nasmehe na obrazih ljudi, ki jih morda vidiš prvič in zadnjič v življenju. In ta vsesplošen izziv vse skupaj dela resnično živo in surovo. V življenju ti nič ni podarjeno, a hkrati vse. Ko se vrnem iz tujine, je včasih Slovenija tista, ki je tuja.

Leto si začela s turnejo, pravkar si se vrnila iz Grčije, čaka te še nekaj nastopov na tujih odrih. Kaj pa doma? Kaj je razlika med domačo in tujo publiko?

Na setlisto za koncert v Atenah sem zapisala: "Igrajte s srcem, s celim telesom /.../ kot da je zadnjič. Kakor da bi igrali pred 100.000 ljudmi." In tako tudi dojemam publiko. V resnici ni razlike, razlikovanje bi bilo krivično, ker so si ljudje, ki svoj čas namenijo poslušanju glasbe v živo, v delčku prostora in časa tako zelo različni, da sta generalizacija in posploševanje praktično nemogoča. Menim tudi, da bi bilo prilagajati se publiki, pred katero igramo, napaka. Ne bi si želela prilagajati publiki, hkrati pa si ne bi želela, da bi se publika prilagajala meni. Kot sem že prej omenila, nam ni nič podarjeno, a hkrati nam je vse. Publika, ki je v danem trenutku pod odrom, nam je bila podarjena. Prišli so se učit od nas, mi pa smo se prišli učit od njih. Rada imam publiko, če jih je pet ali pa 500. Do njih čutim odgovornost, da je vse odpeto, kot mora biti, ali pa vsaj z občutkom, da smo "tight", da igramo ko "pras**" in da oder gori od pozitive, igrivosti, ljubezni in strasti. In publike se v tem ne razlikujejo, pa naj bo to v tujini ali doma; hrepenijo po tem. Na koncert pridejo po vse to. Če tega ni, ni zadovoljna ne publika doma in ne publika drugod.

Trenutno si edina slovenska predstavnica, ki jo bomo poslušali na Inmusic festivalu v Zagrebu čez nekaj tednov. To ni edini takšen festival, kjer si se oziroma se boš predstavila po izboru strokovne žirije ali glasovanja publike. Kaj ti to pomeni?

Mislim, da je sposobnost, da te čudovite malenkosti in cukrčki v življenju presenetijo in navdušijo, tista, ki mora ostati za zmeraj. Resnično upam, da mi ne bo vse to postalo čisto navadno in brez zveze. Kot sem omenila, dvom mora biti in velikokrat dvomim v svoje stvaritve. Do konca ustvarjalnega procesa in tudi kasneje, ko znova in znova poslušam, kar smo poslali v svet. Dvomim tudi v odločitve, ki jih sprejemam, ko ustvarjam, ker umetniki rastemo in se razvijamo; kar smo ustvarili leto nazaj, morda sploh več ni v skladu s tistim, kar smo danes. In včasih je treba pretekle odločitve enostavno sprejeti in spustiti nadzor. Potrditve s strani strokovnih žirij so kamenček v mozaik samosprejemanja in indikator, da je tvoj art še komu všeč, morda tudi komu takemu, ki se na umetnost v resnici spozna in se je lahko dokaj objektivno odločil, da pa si ti tisti, ki ga je treba podpreti. Tovrstne podpore se neizmerno razveselim in jo cenim, ampak se predvsem trudim sama sebi privzgojiti občutek, da sem dovolj ne glede na rezultate tekmovanj, razpisov in natečajev.

V juniju si napovedala tudi izid prvega albuma. Vemo, da bo naslov 18:48, ki ima poseben pomen. Bi nam lahko zdaj že kaj več razkrila o tej čudežni številki?

18:48 je ura, ki jo opazim skoraj vsak dan, v 100 odstotkih primerov pa na tisti dan, ki bo dober in transformativen. Ne verjamem, da je to naključje, čeprav me je že marsikdo poskušal prepričati v to. Nekaj so znanstvena dognanja, nekaj pa je vesolje, ki je hkrati povsod okoli nas in v nas samih. Nekatere stvari enostavno veš in pika. Združuje vse, kar sem, besede, ki so se podile po moji podzavesti in silile ven, emocije, ki sem jih včasih znala izraziti, včasih pa sem jih enostavno potisnila v globine, kjer so brbotale in vrele, dokler me nekaj ni premaknilo, navdihnilo in sprovociralo do te mere, da sem jih začela bljuvati na platno, v mikrofon, na papir, v temo, v svetlobo, vase, vanj, vedno glasneje in vedno bolj artikulirano, asertivno, radikalno, brez dvoma, kriče, jokaje in smeje.

To je '18:48' in končno ne bo samo naš, ampak tudi vaš.

Izdala boš prvenec. Kaj občutiš ob tem? Kako je nastajal in kaj bo njegova rdeča nit? Bomo slišali tudi kakšnega glasbenega gosta?

Tolikokrat sem v mislih že doživela ta trenutek, da se mi včasih zdi, kakor da se je že zgodil. Mislim pa, da je prav, da temu ne pripisujem nekega grandioznega pomena. Bo zelo poseben, hkrati pa bo le del kolektivne ustvarjalnosti. Vsakemu bo pomenil nekaj povsem drugega. Veliko bo različnih glasbenih stilov, ker se pri tem ne omejujemo, posebnost pa je v tem, da res veliko večino ustvarjalnega procesa pokrivamo sami. Tomaž je genialen umetnik, njegova duša je kot nekakšna neskončna čebula, dan za dnem spoznavam njegovo veličino, talent in predanost umetnosti. Luka in David Nik sta čarovnika, vsak po svoje, vsi ti fantje pa so kot moja družina. Album je nastajal nekaj let, večina skladb je bila posnetih v studiu Lotos v Šentjerneju. Pri tem se moram zahvaliti Borutu Antončiču, ki nam je odstopil svoj prostor, in Mihi Arnušu, ki nam je posodil precej opreme. Skladbe nastajajo organsko, ničesar ne delamo na silo; ko se zgodi, vemo.

Glasbenih gostov na tem albumu ne bo, se je pa pod zaključek orkestralnega aranžmaja za skladbo Sunday on La Grande Jatte podpisal Matija Krečič.

Načrtuješ ob izidu albuma kaj posebnega? Kako ga boš predstavila občinstvu?

Predstavitvi albuma je namenjena koncertna turneja, ki nas je že popeljala v Berlin na festivala Babylon Europa in Carnival of Cultures, ki ga je letos obiskalo kar 700.000 poslušalcev, ter v Atene na festival Athens Music Week. Po koncertu v Ljubljani se bomo najprej ustavili v Krakovu na festivalu Wianki, nato pa na festivalu Inmusic v Zagrebu, kjer bomo zapalili glavni oder. Julija sledi nastop na Exitu v Novem Sadu, nato koncert na Velenjskem gradu v mojem rodnem kraju, ekskluzivni akustični koncert v Aleji v Ljubljani, novembra pa finale turneje z nastopi v Dresdnu, Pragi, Olomoucu, v Jazz Clubu na ljubljanskem gradu in v Narodnem domu v Mariboru.

Načrtujem veliko, ker pa trenutno v ekipi še nimam bookerja, menedžerja, tour menedžerja in podobnih velikanskih vlog, vse to delam sama in je precej naporno. Oprostiti si moram za vse tisto, česar mi ne bo uspelo uresničiti, ker trenutno res delam cele dneve. V pomoč so mi fantje iz benda, Maša Pavokovič in Primož Kristan iz Sigica, pa seveda vsi organizatorji festivalov, ki so prijazni in potrpežljivi.

Že sedaj bi se rada iz srca zahvalila vsem, ki me spodbujate, mi svetujete, poslušate in mi tako ali drugače stojite ob strani.

Lahko bi se reklo, da si vsestranska umetnica, saj se ukvarjaš tudi z video produkcijo, plesom ... Kdo pa je Astrid, ko ne počne vsega tega? Kako bi opisala sama sebe?

Astrid je mamica majhni punčki in poskuša krmariti med tem, kar hoče postati sama, in med tem, kar bi si želela za svojo deklico. Zelo rada bere in si želi, da bi imela ves čas na svetu, da bi lahko brala in bila zavita v mehko odejo, a je hkrati povsem depresivna, če nima urnika natrpanega do konca in bi morala mirovati kakšen dan. Zelo rada ima italijansko, libanonsko, indijsko in grško hrano, njena najljubša sladica je zagotovo kunafe. Ne je mesa. Zelo ima rada živali, predvsem kužke in muce. Ima dva maine coona Pafa in Zumi, pred nekaj tedni je skoraj posvojila še zajčka. Njena zadnja večja nakupa sta bila oranžna bas kitara in bouzouki, ki ga je kupila Tomažu. Ima alergijo na cvetni prah. Je precej impulzivna, hitro sprejema odločitve, rada prestavlja pohištvo in preureja omare. Kot vidite, je zelo skrivnostna in zelo težko deli podrobnosti iz svojega življenja.

Za letos že imaš veliko načrtov. Boš vmes izkoristila čas tudi za počitek in se odpravila na dopust?

Nekaj pa je tudi tovrstnih dni, priznam. Veselim se enega domačega partija, ki je vsako leto na sporedu in ga imam že od začetka leta v koledarju, pa tudi festivala Inmusic, na katerem letos igrajo res izvrstne zasedbe in se ga bom lahko hkrati udeležila kot performerka in poslušalka. Festival Exit bo prinesel srečanje z mojo ljubljeno družino, ki živi v Novem Sadu, končno bom spoznala našega najnovejšega člana, ki se je rodil novembra. Planiram pa tudi malce večji podvig, za nekaj časa bi si kar najela hišo na enem otoku in se tja preselila z družino. Malo bi snemala, pisala besedila, čofotala po morju, se družila s svojo princesko in raziskovala otok, znamenitosti in hrano. Nisem sicer tip, ki veliko hodi na dopuste, znam pa resnično uživati v življenju. In temu želim namenjati večino svojega časa. Carpe diem ali kako že?