Andrej Sevšek: Kot organizator dogodkov se moraš vedno dokazovati

Obiskovalci glasbenih dogodkov že dolgo več niso zadovoljni le s tem, da se na odru pojavi njihov najljubši glasbeni izvajalec, še bolj zahtevni pa so obiskovalci festivalov, ki na določeni lokaciji preživijo več dni. Vsega tega se zelo dobro zavedajo organizatorji, kot nam je iz festivalskega prizorišča v Tolminu, kjer trenutno poteka Tolminator, čez nekaj dni pa se bo pričel Punk Rock Holiday, povedal Andrej Sevšek, vedno bolj pomembno pa je, da je dobro poskrbljeno tudi za sanitarne prostore, kvalitetno in raznovrstno hrano ter pijačo, prizorišče pa ne sme biti podobno smetišču.

Kaj te je vodilo, da si se podal v svet organizacije dogodkov?

Svoj prvi koncert sem organiziral, ko sem dopolnil 18 let. To je bilo leta 1995. To je bilo v 90. letih, ko smo še kot skejterji v Trbovljah poslušali punk, ki pa še ni bil tako popularen, in ustanavljali bende. In posledično, ker ni bilo organizatorjev, smo začeli delati koncerte, kar je bilo še v gimnaziji. Decembra je bil zaključek, jaz pa sem organiziral punk koncert in je bil razprodan. Takrat sem še igral bobne, treba je bilo vaditi, v organizaciji pa sem se takoj našel in sem s tem nadaljeval. Potem sem čez dve leti šel v Ljubljano na faks in sem začel delati na Metelkovi v Gali Hali. Najprej sem imel tam tudi vaje z bendom, prostore pa smo imeli nad Gala Halo, pa sem občasno organiziral še kakšen koncert. Ko se je zamenjala generacija, nekje leta  1998, pa sem začel na polno delati koncerte v Gala Hali, s tem pa sem se preživljal tudi kot študent, organiziral sem koncerte vse od Hale Tivoli pa do stadionov. Bil sem del produkcijske ekipe, ki je postavljala tudi večje koncerte, bil sem tudi menedžer odrov, pa samo menedžer in delal sem za založbo, tako da sem se dejansko v študentskih letih izobrazil v poklicu organizatorja. Doštudiral sem kulturologijo, kar pomeni, da me po študiju ni čakala služba, zato pa sem si jo ustvaril sam. Potem so prišli festivali v Tolminu, kjer sem bil že menedžer odrov na festivalu Soča Reggae Riversplash, kar je bilo v začetku tisočletja, potem je bil še Metal Camp, leta 2011 pa smo tam začeli delati Punk Rock Holiday, takrat smo potrdili Bad Religion in NOFX, rabili pa smo še dobro lokacijo, ki bi bila res atraktivna, zato smo šli sem.

Kako pa se razlikuje organizacija festivala, kot je Punk Rock Holiday, in na primer koncerta skupine NOFX v Ljubljani?

Koncerti, ki so v klubih ali pa v Kino Šiška, Cvetličarni ali Media Centru, imajo postavljeno že celotno infrastrukturo in gre za dogodek, ki je kot hiša na ključ, ti pa si se samo vselil. Pri festivalih pa je tako, da ti začneš graditi hišo. Najprej je treba urediti vse papirje, potem moraš pa vse sam zgraditi. Če gledamo Tolmin, mi iz nič naredimo eno mesto, ki živi en teden, potem pa vse podremo in sezidamo vsako leto na novo. Se pravi od stranišč do nove razsvetljave, elektrike, vode in tako naprej. Pač vsako stvar. Praktično je treba vse na novo narediti in to je ta razlika. Ko delaš v Ljubljani koncert NOFX, narediš promocijo za bend, daš karte v predprodajo, promoviraš zadevo, v klub pošlješ zahteve skupine, tam pa že imajo osebje, ki izvede ta koncert. Ti kot organizator pa samo še rezerviraš hotele, catering, priskrbiš večerjo in tako naprej, kar nanese bistveno manj dela. Je kot ena proti milijon vseh informacij, ki se podijo skozi tvojo glavo, ko delaš koncert enega benda ali pa festival.

Kako pa izbiraš glasbene izvajalce, katerih dogodek organiziraš? Jih izbiraš sam po lastnem okusu ali te kontaktirajo njihovi menedžerji in se dogovarjate z njimi?

Oboje. Našel sem se v punku, ker tega ni nihče drug pokrival v Sloveniji v tistem času in sem zelo hitro postal del te scene. Agencija v Londonu, ki zastopa The Offspring, ima pod svojim okriljem tudi Coldplay. Ta nabor je zelo širok, ko pa ti spoznaš nekega agenta, te lahko ta predstavi drugim. Je pa tako, da malo organizatorjev, razen festivalov, lahko dejansko vabi skupine v Ljubljano, bolj se lovi tiste, ki so na turneji. Ti gradiš sloves pri agentih v Londonu, Berlinu ali pa kjer koli že. Ko si kot organizator uspešen in vreden zaupanja, ti začnejo pošiljati tudi ponudbe večjih bendov. Zelo težko rečem, da bi delal z Billy Eilish, a tega ne morem, če ni to tudi v interesu menedžmenta, da se to naredi v Ljubljani, ker dejansko nimam tega denarja, ki bi jim ga lahko ponudil. Tako delujejo festivali in večja mesta po Evropi.

Kako pa si gradiš podobo v tujini?

Z dobrim delom. Določen agent ima bende od kapacitete 200 do večjih stadionov. Ko stopiš z njim v kontakt, najprej dobiš eno od manjših skupin, ki jih zastopa, če je vse v redu, si prodal dovolj vstopnic, artist je bil s promocijo zadovoljen, dobro se je počutil v klubu in tako naprej. Kot organizator dobiš vse te kljukice, on pa ti pošlje že malo zahtevnejšo skupino. O tem koncertu slišijo tudi njegovi kolegi, ker je dobra referenca, in ti dajo svoje bende podobnega kalibra. Tako si ustvarjaš ime pri tujih agentih, da lahko potem pripelješ večje zasedbe v Slovenijo.

Kaj bi opisal kot največji izziv pri svojem delu?

Če govorimo za sam Tolmin, je najslabša stvar politikanstvo in to, da se moraš ukvarjati z veliko politiki, da se zadeva sploh zgodi. To se je dogajalo med in po covidu-19, saj sem se moral bolj ukvarjati s politiko kot z vsebino. Takrat vlada ni poskrbela za glasbeni in prireditveni sektor, po epidemiji pa so se določene stvari porušile, zato je bilo treba prepričevati določene ljudi na položajih. Takrat smo skoraj izgubili Sotočje, sedaj pa smo si zaupanje ponovno pridobili nazaj z novim županom, da smo nekako spet postavili stvari. V zadnjih treh, štirih letih je bilo veliko teh stvari, ne pa vsebina samega programa festivala. To je vedno izziv. Sedaj na Tolminatorju, danes smo v tretjem dnevu, smo imeli že peti obisk inšpekcije. Vedno se je treba dokazovati. Tudi če pogledamo Magnifica v Tivoliju, organizatorje prireditev vedno obravnavajo kot neke kriminalce in iščejo, kaj vse mi kršimo, namesto da bi imeli od države in inštitucij vzpodbudo, ker delamo to težko službo. To je v bistvu največji izziv.

Kako je organizirati vsako leto določen festival, na katerega se sicer obiskovalci vračajo, kar je priznanje, moraš pa jih vedno znova zadovoljiti z nečim novim. Kje dobiš ideje?

Od ljudi. Punk Rock Holiday smo zelo interaktivno zastavili. Punk je skupnost, jaz kot organizator pa sem se preizkusil v različnih vlogah; bil sem lučkar, menedžer, včasih sem tudi kje kaj počistil po koncu koncerta, zato poznam delo svojih sodelavcev in njihovo delo cenim. Enako ravnamo s publiko. Nismo samo organizatorji, ki jim nekaj serviramo in poberemo denar, ampak si želimo, da se bendi in obiskovalci počutijo, da soustvarjajo ta festival. To pomeni, da smo tudi na družbenih omrežjih zelo aktivni in povezani z ljudmi, odgovarjamo na njihove kritike, predloge, pobude, v zadnjem času pa nas želijo opozoriti na neke stvari, kako bi jih lahko izboljšali, in to niso več kritike. Svetujejo nam tudi glede nastopajočih. Mislim, da je to ključ, da si dober organizator, da imaš dobre odnose s sodelavci in obiskovalci. Da se počutijo kot del skupnosti, ne kot številka, ki je kupila karto.

Vem, da ste pri Punk Rock Holiday zelo trajnostno naravnani, verjetno je tako tudi pri Tolminatorju.

Kot organizatorji imamo visoke standarde, pa tudi subkulture, ki jih gostimo, so zelo podvržene temu. Jasno nam je bilo tudi, da moramo naravo v Tolminu pustiti takšno, kakršno smo dobili, da bomo lahko naslednje leto spet delali. Že od samega začetka festivalov se trudimo, da ne smetimo. Družba se na festivalih izboljšuje, še posebej na žanrskih, saj so tam ljudje zelo odprti. Tudi sam sem vegan, vegetarijanec sem bil zelo dolgo časa, tudi doma ločujem odpadke, trudim se kupovati čim manj plastike, kar pa poskušamo tudi na festivalu. Od pandemije naprej smo začeli uporabljati pralne kozarce, kar je bila že od nekdaj želja, ampak še neizvedljiva v Sloveniji, v zadnjem času pa sta se pojavili dve podjetji, ki sta dovolj blizu, da lahko festival oskrbujejo s svežimi kozarci dnevno. Največji problem na festivalu nam je bil, kako naj operemo kozarce, da bodo ustrezali sanitarnim pogojem. Tudi ko smo še uporabljali plastične kozarce, mislim, da smo bili eni prvih, ki smo prepovedali plastiko in uporabljali biorazgradlijve kozarce in vso embalažo, v kateri se na festivalu servira hrana. Računali smo kavcijo na kozarce, uvedli smo enoto za odstranjevanje smeti, tako da so vsi, ki so prišli v kap, dobili dve vreči za smeti, eno za plastiko, drugo za mešane smeti, ko so ju prinesli v smetnjake, pa so dobili vrnjenih 10 evrov. S tem smo vzpodbujali ljudi, naj ne bodo 'bedni' in ne smetijo, ker potem plačajo. Ni bilo najlažje, ampak so sprejeli. Z denarjem, ki smo ga pobrali od tistih, ki tega niso spoštovali, pa smo plačali najboljšo ekipo čistilcev, da smo res imeli vedno čisto prizorišče.  

Sodeloval si že z veliko bendi. Si se kdaj srečal s kakšnimi posebnimi zahtevami?

Nisem še slišal za kaj bizarnega, zares. Bila je kakšna šala, da hočejo imeti levo uho od slona ali pa kaj takšnega, je pa res, da ko gre bend na turnejo, preživi tri tedne na avtobusu, zato hočejo dobro jesti in piti. Njihove zahteve so realne, edino, kar se tehnike tiče, moraš kot organizator pojasniti, kam skupina prihaja in kaj od opreme jo čaka, potem ni nikoli zares težav. Takšen primer so bili The Offspring, ko so prišli v Tolmin. Njihove zahteve ustrezajo festivalu Rock Am Ring, zato sem poklical njihovega menedžerja in mu pojasnil, da je kapaciteta festivala 5000 ljudi, oder pa meri toliko krat toliko metrov, zato ne moremo zadostiti zahtevam, oni pa so to sprejeli in zmanjšali potrebe. Delal pa sem tudi produkcijo za prvi koncert Rammstein v Hali Tivoli, kjer so imeli toliko opreme, da je nismo imeli kam dati. Takrat je njihov produkcijski menedžer znorel in odprl sosednjo dvorano, kjer je imela Union Olimpija trening, on pa je dejal, da je tam prostor za njihovo opremo. Mi smo jo zložili tja, kar je sprožilo spor z Olimpijo, ampak to je bila ena redkih takšnih stvari.

Te pred dogodkom skrbi, ali bo prodanih dovolj vstopnic in ali bodo nastopajoči zadovoljni z obiskom?

Ja, seveda. Ampak z leti to pojenja, ker že imaš dovolj dober občutek, koliko kart boš prodal, in redko se ušteješ. Več kot imaš kilometrine, redkeje se motiš. V Sloveniji res ne moreš preveriti, koliko ljudi bo prišlo. Če sva prej rekla Billy Eilish, ob taki priložnosti morajo biti Stožice razprodane. Ali pa na primer Maneskin, ampak za njih sem malo bolj prepričan, da bodo Stožice razprodali, kakor za njo. Zato je tako malo koncertov v Sloveniji, ker morajo biti Stožice zares razprodane, če ne, gre organizator v minus. Res težko je postaviti pravo ceno vstopnice, da jih boš prodal dovolj in pokril vse stroške in na koncu še kaj zaslužil. Ampak za manjše koncerte, ki so v Kino Šiška in Cvetličarni, je pa bolj jasno.

Si kdaj bil pred tem, da obupaš in se lotiš česa drugega?

Ne zares, ker imam rad to, kar delam, sem dober v tem in mi je v užitek. Sem sam svoj šef in iščem sodelavce, s katerimi imamo podobno mišljenje, vsi uživamo v tem in se res dobro razumemo. Uživamo v svojem poklicu. Ne, nimam dovolj, upam pa, da se bo več mlajših navdušilo za ta poklic. Opažam, da zelo malo mlajših od mene to zanima. Veliko ljudi pri tem tudi obupa. A če verjameš v to zgodbo in imaš projekt, v katerega verjameš, in veš, kaj bi rad naredil, je jasno, da se boš moral tega zelo dobro naučiti, tudi na svojih napakah, da prideš do rezultatov.

Kam greš pa ti po navdih? Greš na koncerte in festivale, kjer uživaš, ali se pojavi poklicna deformacija in opazuješ, kako so se drugi organizatorji lotili zadev?

Ja, zagotovo. Vedno sem se veliko učil iz tujine. Odkar delam svoj festival, obiskujem druge festivale. Redno hodim na Reading festival v Anglijo, prej sem hodil na Groezrock, ki je bil podoben festival kot Punk Rock Holiday, ampak veliko večji. Dvakrat na mesec grem na Dunaj ali v Milano na koncerte, kjer gledam, kako stvari delujejo, in če je kaj dobrega, poskusim prinesti na svoj festival. Vidiš tudi njihove napake, pa jih ne delaš na svojem. Še uživam, ampak na festival ne grem kot navaden obiskovalec, ker sem običajno povabljen. Ne grem pa v šotor, ker tega več ne bi zmogel.