Ali je Side res pridelal enega najboljših slovenskih rap albumov

SIDE – Dok je ovaca bit če vune

Blazno dober rap album je tole. Vse, kar mora na njem špilat, špila. Že leta je znano, da se novomeški emsi trudi z razvijanjem svojega izpovednega sloga. In zdaj je končno na prvem etapnem cilju. Ta nov album je tako zelo boljši od vseh njegovih prejšnjih dolgometražnih poskusov, da tistih sploh omenjati ne gre. S tem napeljujem na dejstvo, da je artist končno vstopil v svoj avtorski kreativni supermikser in se tam zavedel zena, ki mu je namenjen. 

Side v delu Dok je ovaca bit če vune virtuozno pove dolgo zgodbo o sedanjem trenutku. Toda to poda, razloži, tudi opredeli in relativizira ter s humorjem izdatno popopra tako domisleno, tako sijajno večplastno in obenem slogovno tako zelo raznoliko, da je presenečenje popolno – in užitek ob tem kar gori in še kar gori. 

Zavedajoč se svojih prednosti, kakovosti, bogatih izkušenj, pa tudi poslovne uspešnosti, Side nastopa zelo sproščeno. Njegove pridige so hipne, utripajočih zafrkancij in opazk pa mu, kot se zdi, tudi teoretično ne more zmanjkati. 

Kakovostni komadi v avtorsko divjem zaporedju – to smo potrebovali. Side je raper, ki zna prisluhniti. S tem utemeljujem sum, da sta daljna botra Sidejeve bravure tudi Klemen Klemen in kombo Tekochee Kru. Bodisi je v izsekih posameznih komadov slišati nekaj Trnovčanove igrive vokalne figuralike bodisi je vsaj par songovih enot s svojo ritmično bazo delno potopljen v za mariborske legende značilno hecno klovnovsko-majavo in klavirsko podarjeno ritmiko. Sonce strelja, ki ji refrene vpijoče zavriska Štras, vodja rockerjev MRFY, razumem kot posledico navdihov iz obeh prej omenjenih prepihov – kako Side izgovori naslov slavne TV-serije in kakšen tok prevzema komad Sonce strelja sta namiga, ki ju želim osvetliti. Temperatura hita Ni bed rahlo spominja na stari Zlatkov uspešnik Samo potnik, na primer. Nekaj sence Badal iz Jarš vsebuje pesem Manija. Našteto Sidejev nov album dodatno bogati s posebno domačnostjo.

A za zvezdnati značaj Sidejevega projekta je daleč najpomebnejša avtorjeva senzibiliteta pri treznem prevajanju ton in ton floskul in modrosti ter še več traparij, ki jih kot šef brivnice vsrkava od stotine pametnjakovičev, ki mu prihajajo na stol. “Folk ‘ma rad prou”, je le en simptomatičen okrušek Sidejeve tedaj že skrbno precejene velikanske čvek-gmote, ki mu jo ponuja ulica. Poleg tega Side ni niti zamerljiv, sploh pa ni nesramen. Najraje bi ostal krotek pripovedovalec, a se take vloge sproti dopadljivo otepa. V komadu Radi bi se (namišljenim) kritikom zoperstavi tako, da v norca najprej zabrije sebe. Pomenljiv eksistencialen ošvrk ogledala je zapakiran v Problem. Ob tem, da se v sorodnem vzdušju takoj ponudi še zelo poglobljen razmislek ali vprašanje vseh vprašanj iz naslova komada Kaj je point. Med najbolj všečne uvrščam tudi off-hit Yes Yes, v katerem vrhunsko zblaznita gostujoča Mrigo in Emkej. Še zlasti Mrigo je ponovno tako neumorno zajedljiv, da poslušalca nemudoma spreleti srh. Če je veseljaška Marijana konec enega vsebinskega konca pričujočega albuma, pa drugega predstavlja srčni skalpel, to je song Prid. Tokac (Dan D) mu s šansonjerskim godrnjanjem iz ozadja nameni čudovito oporo, čeznjo pa se prelepo približujeta, pa spet oddaljujeta gostitelj in fenomenalna Žena, še prepričljivejša kot kadarkoli prej.   

Bolj kot Side rapa, naklada, pleteniči, de facto manj najeda, manj živcira – ter najkasneje po petnajstih komadih avtomatično postane tvoj bestič. Še več. Zadnji komad ni kak ringaraja “Se vidimo spet kmalu”. Ne! Tazadnji kos je balada, univerzala, pa vendar najbolj osebna balada Sam pejt – “Sam pejt, sam piči, sam furaj, ne vpraš nč, sam pejt ...”  Sam kot en sam ali sam’ kot samo? Bister poba si, Side, zelo bister. 

Kdo bi si mislil, da bo za občuten dvig ravni slovenskega hiphopa – ki ga album Dok je ovaca bit če vune nesporno zagotavlja –, in to med kapitalno krizo, vehementno poskrbel novomeški multipraktik. Perfektno. 

Ocena: 5