AKA Neomi 3.0 ali čudovitost glasbenega bleščanja

Neomi je zasedba iz Ljubljane, katere začetki segajo v leto 2007, ko se je pevka Saša Vipotnik povezala z bratrancema Jernejem Kržičem na baskitari in Tadejem Koširjem na kitarah, ki jima je pokazala svoje pesmi. V mladostniškem zagonu so v nekaj letih posneli prvenec Poglej, ki je izšel leta 2011. V zasedbi sta bila še Erik Marenče na klaviaturah in Anže Žurbi na bobnih. Kar nekaj let je minilo vmes, zgodila so se tudi potovanja, Saša pa je posnela pesmi Istanbul in She Knows, nato pa je bil čas za drugi album, ko se je zasedba osvežila, Saši in Eriku pa so se pridružili Mario Babojelić na kitarah, klaviaturah in produkciji, Dejan Slak na baskitari ter Marko Grubar na bobnih. Leta 2019 je bil čas za drugi album Beautiful Disasters, zasedba pa se je preimenovala v AKA Neomi, ker je bilo prvotno ime že zasedeno na mednarodni sceni. Čeprav jim je dobro kazalo tudi v mednarodnem smislu, saj so imeli napovedanih kar nekaj gostovanj, rezidenco na Portugalskem in celo nastop na Kitajskem, je vmes posegla usoda, saj je nastopila koronska kriza, ki jim je pustila predvsem luknjo v proračunu. Vmes so nastale še pesmi Self Service, Grow Old, The View in Wedding Bouquet.

Omenjenih pesmi sicer (žal) ni na novem albumu Lepo se svetiš v temi, ki bo izšel 19. aprila letos. Na njem pa bo kar nekaj znanih novejših pesmi, kot so orientalska Bakhantka, žurerska Nočna zver, blagodejno seksi Vroča kopel, sproščujoči Tenis ali bolj čutno obarvani skladbi Vesolje (z Aleksandro Ilijevski) in Težišče (z Gregorjem Strasbergarjem), album pa zaokrožita še Lirski subjekt ter Svetlana. Zasedba, katere krona je (še vedno) Sašin nevsiljivo privlačen, a hkrati vrhunsko artikuliran in z neverjetnim občutkom oplemeniten vokal, je tokrat postregla z minimalistično Babojelićevo produkcijo, ki po eni strani navdušuje z všečnimi domislicami, po drugi pa postreže z nekaj mogočnimi zaključnimi crescendi, ki posamezne pesmi popeljejo do veličastnih vrhuncev. Album nas popelje v vznemirjujoče (ne)znane glasbene svetove, ki jih Saša čutno interpretira tako iz svoje malhe kot tudi iz hudomušnega uma Eve Taje Cimerman ter z dodatkom pihalnega mojstra Igorja Matkovića. Skratka, plošča, ki se ji prisluhne od začetka do konca, z željo po nadaljnjih ponovitvah, bo koncertno predstavitev v Ljubljani doživela že dan pred uradnih izidom. Več o albumu in ustvarjanju nam je Saša zaupala v intervjuju.

Neomi ste začeli skoraj poldrugo desetletje nazaj, ko si dejala, da si šla v vse skupaj nekoliko naivno, bratranca pa sta poskrbela za nekoliko bolj profesionalen odnos. A tudi pesmi iz tistega obdobje še vedno stojijo, kakšen odnos imaš do starejših zadev, ki si jih naredila?

Imela sem sicer trenutke, ko mi je bilo nekoliko nerodno, nekatere zadeve so mi še vedno v redu, res pa je tudi, da sem takrat bila stara sedemnajst let, ko so prve zadeve nastajale. Torej ja, v osnovi ostajaš enak, kot si vedno, čeprav se seveda vmes razvijaš in dozorevaš, pridobivaš izkušnje, stvari se malce spremenijo, tudi pogled na svet. Morda sem takrat gledala kakšne stvari drugače, morda bi jih zdaj napisala drugače, a še vedno sem to jaz. Nekatere zadeve sem dojela pozno, saj jih kot mlajša nisem razumela, obenem pa nisem imela zaupanja vase in bila preveč sramežljiva in pazljiva. Morda bi si zdaj, če gledam nazaj, morala upati kaj več.

Poleg tega, da so pesmi tvoje, ste jih potem razvijali z bendom, je bila ta "sorodniška dinamika", ko si sodelovala z bratrancema Jernejem Kržičem in Tadejem Koširjem, kaj drugačna, kot je sicer z drugimi glasbenimi kolegi?

Mogoče je bil začetek lažji, pa so mi bili bolj v oporo in so me lepo usmerjali in me spodbujali, verjetno je šlo za drugačno komunikacijo. Potem je prišel Mario in zdaj praktično postal del družine, saj me odlično pozna, ve, kdaj sem sitna, skratka, če delaš s tesnimi sodelavci, da si lahko poveš vse in se po potrebi tudi pošlješ v tri krasne (smeh).

Mario je v skupini od drugega albuma. Babojelić, čeprav je kitarist, se je hitro izkazal kot ključen člen oz. član, predvsem po produkciji in elektronskih dodatkih, besedila, nekoliko humorna, pa piše tudi tvoja partnerica Eva Taja Cimerman, torej ste na nek način vi trije ta celica, trikotnik, ki nekako maksimalno dobro funkcionira?

Mario je zares natančen in se posveča vsaki malenkosti, svoje pa pridata tudi Dejan in Marko na basu in bobnih, a se res trudimo, da ohranjamo to vzdušje, "filing", znotraj naše kreacije, mehurčka. Marko (bobnar) sicer izhaja iz precej trših zasedb, a pri nas najbolj uživa, ko igra zelo minimalistično. Eva Taja pa je prinesla tudi kakšen "twist", ki ga slišiš pri določenih pesmih, a ne na prvo žogo, temveč šele kasneje, ko nečemu bolje prisluhneš in dojameš, kaj je želela povedati v določenem besedilu.

Mi lahko kot nevrologinja poveš, kakšni možgani so, če se človek ob določenih pesmih, zvokih, glasovih enostavno zjoka od sreče, lepote, od ganjenosti?

Zagotovo je nekaj na tem, če je človek že od malega izpostavljen glasbi, sploh če je to od zgodnjega otroštva, da glasba nekako postane njegov medij in jo doživlja morda drugače, kot jo drugi. Ustvarjajo se povezave med spominskim in čustvenim delom možganov, in ko se to vzbudi, to lahko povzroča različne čustvene odzive in nostalgične občutke. Ne zdi se mi, da bi zelo veliko ljudi glasbo doživljalo na tak način, nekaterim pač ni všeč neprestano poslušanje glasbe.

Ob poslušanju starih pesmi Neomi se zdi, da je to neka druga zasedba, razen tvojega vokala. Zdi se, da je zdaj to že 2.0 ali celo 3.0. AKA Neomi. Se ti zdi, da je bil ta razvoj povsem organski, postopen ali se je zgodil nek dejanski, bolj očiten preskok, je "krivec" za to Mario in njegove glasbene ideje?

Največkrat sama posnamem demo posnetke, potem jih pokažem Mariu, zato smo tokrat bolj zavestno pristopili k nekaterim pesmim, da so bolj hudomušne in zabavne, dovolj je bilo nekega travmiranja, saj je druga plošča hodila po robu "žiloreznosti", haha. Sicer se je vse zgodilo organsko, kot smo zabredli s kovidom, ko je bilo vse slabo, smo potem lahko splavali z bolj vedrimi tokovi.

Album Lepo se svetiš v temi ima uvod in osem pesmi, če pa iščemo Self Service, Grow Old, The View, Wedding Bouquet, Istanbul, jih na njem ne bomo našli, obstajajo pa videospoti na YouTubu ...

Gre za pesmi, ki so nastale v vmesnem in koronskem času, razmišljali smo, če bi jih izdali kot digitalni EP, a bomo videli. Ja, videospotov smo se resno lotili, kar šest jih je, saj je treba dandanes vse tako plasirati, da si čim bolj prisoten, kjer se le da. Imamo velik kreativni krog ljudi, s katerimi sodelujemo in se povezujemo. Tako sem naključno prišla do tega, da bova s Štrasom pod taktirko Igorja Matkovića soustvarjala glasbo za gledališko predstavo Nejca Gazvode v MGL-ju.