Adi Smolar: Ljudje premoremo človečnost, a včasih nanjo pozabimo

Suha postava, razmršena čupa, a z "božanskim glasom", kot pravi v eni svojih pesmi 60-letni koroški kantavtor Adi Smolar. Prepoznajo ga povsod po Sloveniji, ki jo je s kitaro nekajkrat prekrižaril še v letih preden s(m)o ga pograbili mediji. Ker je bil vedno ljudski človek in je neverjetno veliko koncertiral, se je s svojimi pesmicami usedel v uho vsakega, ki ga je imel možnost slišati. Prišel je točno in se ob želji fotografa, da počepne, namuznil, da kljub šestim križem prav to trenira skoraj vsako jutro, ko sprehaja svojega psa. Adi je pred meseci praznoval okroglo obletnico, nam pa zaupal, da lahko kljub prepoznavnosti normalno živi, da je njegovo vodilo, da je dober človek da dela dobro tudi drugim, da ne mara privilegijev in da je vedno pripravljen pomagati. Počuti se vsaj dvajset let mlajšega, želi pa se posvetiti tudi pisateljevanju za odrasle ter imeti več časa za branje. Adi je pač Adi, prav nič lažno skromen in četudi trdi, da je introvertirana oseba, neverjetno prijazen in zgovoren človek.

Klišejsko vprašanje: kako mlad se človek počuti, ko dopolni 60 let, a z bogatimi izkušnjami, ki jih prej ni imel?

Jaz se z leti ne obremenjujem, zato nimam nobenega problema s tem, da sem star 60 let. Sem se pa konec marca, ko imam rojstni dan, malce prevprašal, koliko se v resnici počutim in sem nekako prišel do cifre 45 let. Tako, da se počutim približno dvajset let mlajšega, ne hlepim po mladosti, zelo sem vesel teh let, saj sem marsikaj pridobil, izkušnje in vse, kar je že za mano. Ustvaril sem že veliko, ne plaši me, da življenje mineva. Najhuje je takrat, če ne uresničiš svojih potencialov in te začno priganjati leta, ko ni več veliko možnosti, da kaj postoriš. Čeprav je vedno možnost, življenje je zelo dolgo, marsikaj se da, če se le človek odloči za to.

Nekako letom primerno?

Seveda. Marsikdo mi reče, da izgledam mlajše, sam pa menim, da je to tudi zaradi mojega načina življenja in razmišljanja. Živim dokaj zdravo.

Ste imel kdaj občutek, da se morate "zresniti", ljudje vam bolj sledijo kot bi vam sicer učenci in študentje, če bi bili profesor slovenščine, pa tudi večje občinstvo imate, kajne?

Kar zadeva to, da bi se zresnil, sem imel vedno obratne težave. Že v osnovni in srednji šoli sem bil pretirano resen. Po naravi sem introvertiran človek. A se znam tudi odpreti. Prej sem se zapiral vase, v knjige, nato pa sem se ljudem odprl preko kitare, svoja razmišljanja, malce sem pisal in se ukvarjal s slikarstvom. Nato pa mi je to dalo spodbudo, izziv, da se začnem dokazovati in pokazati ljudem in očitno mi gre kar dobro. Morda se prav zato, ker se sicer bolj zaprte narave, toliko bolj posvetim ljudem, ko imam možnost. Na koncertih se resnično razdajam, a ne hlepim po neki samopromociji, samopoveličevanju, saj tega ne potrebujem, temveč se potrudim, da ljudem nekaj dajem. Vso glasbeno kariero delam zaradi tega, ker me ljudje lepo sprejemajo in jim na tak način tudi pridem blizu. Najdem pot do ljudi, z željo, da jim preko lastnih izkušenj skušam pomagati, da bi se lažje soočali z lastnimi tegobami. Ljudje so prepoznali mojo iskrenost, tako iz pesmi kot načina življenja, da tudi s pomočjo mojih pesmi znajo prepoznavati tako težke kot lepe trenutke v življenju.

Pred leti ste mi dejal, da bolj ko ste stari, večji flegmatik postajate, a najbrž ste mislili na človeško neumnost, pohlep, požrešnost, saj se sicer zdi, da vas vedno bolj skrbi za človečnost, sočutje, empatijo, odnose, seveda z zavedanjem o minljivosti?

Skrbi so zares odveč, saj se vedno znova izkaže, da ljudje premoremo veliko čuta do ljudi in narave. A na žalost se premalokrat angažiramo, ponavadi nas mora kaj izzvati. Zato na koncertih pozivam ljudi, naj ne odlašajo, takoj moramo ukrepati, če želimo, da delamo dobro. O tem govorita npr. pesmi Prav zdaj in Rolica papirja, da ljudi spodbujata, da se aktiviramo in smo prijazni drug do drugega. Ljudje premoremo človečnost, a včasih nanjo pozabimo.

Začeli se leta 1981, ko je bil prvi uradni koncert v Cerknici, kaj človek razmišlja, kakšne sanje, ideje ima pri dobrih dvajsetih?

Že v zgodnjih časih sem pričel pisati precej raznovrstne pesmi, že kot mlad človek sem se zavedal minljivosti vsega. Imam pesmi kot so Ljubim jo …, Gremo na Povšetovo, Saj se nikamor ne mudi, Grobar, ki so postale študenstke himne, po drugi strani pa pojem Kako gre čas, Naš svet se pa vrti, Iskra, čas in mraz, o osamljenosti v Ljubljani, pretresljiva pesem Imam dekle govori o smrti itd. Mlade ljudi so vedno pritegnile živahne pesmi, a sem tudi pred mladimi, poleg veseljaških in kvantaških, vedno zapel tudi bolj resne in lirične pesmi kot je Spomin na maj, da so me spoznavali tudi po tej plati. To mi je odpiralo poti za naprej, omogočalo mi je pisanje raznovrstnih pesmi, nikoli se nisem ukalupljal. Drži pa tudi, da ima večina šaljivih pesmi tudi zelo resno poanto, če le pozorno prisluhnete besedilu. Poslanstvo kantavtorstva vidim v tem, da poješ o življenju, o ljudeh, da poleg tega, da zabavaš, tudi tolažiš in svetuješ. Na tak način delam že 38 let. Moraš pa biti deloven in dosleden, kar sem vedno bil. Nikoli nisem hlepel po slavi, ljudje so me spoznali preko pesmi, nikoli nisem nikogar prosil, da bi se kje pojavil, vedno so me povabili.

Trajalo je kar deset let, preden ste začeli resneje delovati, je prej manjkala samozavest ali je to bila bolj samokritičnost?

Premalo želje, da bi počel samo to. Prej sem to počel bolj za zabavo. Čeprav za zabavo to počnem tudi zdaj, saj nimam nekih preračunljivih načrtov (smeh). Dokler bom zaželen med ljudmi, bom to počel, potem bom kaj drugega. Zanimivo pa je, da me zadnje čase vabijo tudi kot govorca, za kar sem resnično počaščen. Res pa je, da se nenehno izobražujem, saj besedila ne pridejo kar tako, saj moraš poznati življenje, imeti poglobljeno razmišljanje o rečeh, ko pišem besedilo, se pripravim. Skušam čim bolje spoznati tematiko in določeno vzdušje. Pisanje in ustvarjanje zahtevata precej truda. Pomembna vrlina pri vsem tem pa je tudi skromnost, saj ne hlepim po velikih zaslužkih ali velikih odrih. Med ljudi grem tudi v manjše kraje, za manjši zaslužek, da jih osrečim, zabavam, jih potolažim in se družim. Tega ne počnem z željo, da bi pridobivam množice, temveč zato, ker oni to želijo. Če me ne kličejo, se ne silim.

Slovenci so vas vedno imeli za svojega, vendar drugače kot Pengova, Šifrerja, Domicelja, ali Mlakarja ...?

Vsak pravi kantavtor premore široko paleto čustev. Nekatere pesmi ljudi prevzamejo bolj, druge manj, a če vzamemo pod drobnogled še druge kantavtorje, smo lahko ponosni na to, kar smo ustvarili. Od Pengova, Domicelja, Kovačiča, Mlakarja, Mežka in Šifrerja. In še nekaterih drugih, manj poznanih. Vesel sem tudi, da že vsa leta sodelujem s Kantfestom v Rušah, kjer se predstavljajo mladi in neuveljavljeni kantavtorji. Slovenska scena premore veliko kvalitetnih kantavtorjev in želim si, da bi ljudje znali bolje prisluhniti tudi tej zvrsti glasbe, ne zgolj lahkotnim vsebinam. Zato jim skušam pomagati, kolikor pač lahko.

Ljudi osvojite, z iskrenostjo, preprostostjo, razumljivostjo in predvsem stvarmi, za katere vsi vemo, kakšne so, vi pa jih dejansko izrečete …

Nekateri ljudje me spremljajo že od malega in so zdaj že študentje. Pride pa tudi kak gospod s svojo družino in mi po koncertu prinese pokazat fotografijo, ko se je z menoj fotografiral, ko je bil star tri leta. Kar pomeni, da ga moja glasba spremlja celo življenje, kar je ohranil in zdaj to prenaša še na svoje otroke. A menim, da k temu največ pripomore brezčasnost vsebin in sporočil v mojih besedilih. Ne pišem o aktualnih dogodkih, če že, jih napišem na tak način, da velja za širši krog ljudi, za daljše časovno obdobje. Iz napak se je treba kaj naučiti, na kar opozarjam, velika večina mojih besedil pa omenja stvari, ki veljajo za vse človeštvo in so univerzalne.

Delate besedila z neko globoko vero in prepričanjem, ali prej z zavedanjem, da se povedo na takšen, "pravilen" način, da se bodo ljudje zamislili in stvari dojeli, kot je treba?

Opažam, da si veliko problemov povzročamo sami, ker pozabljamo na resnične vrednote življenja. Živimo v družbi, kjer nas nenehno spodbujajo, da hlepimo po nečemu, česar nimamo, a pozabljamo na to, kar imamo. To filozofijo gojim že vrsto let. Ravno zaradi tega, ker mi je žal videti ljudi, ki gredo čemerno skozi življenje. Namesto, da bi znali to ceniti. Zato opozarjam tudi na minljivost vsega, na kar ljudje pozabljamo v vsem tem hitenju. To so iztočnice za moje skladbe, ki ljudi spomnijo na stvari, ki jih že vedo, a si ne dopustijo o tem razmišljati ali pa jim zunanji dražljaji tega ne dopuščajo. Prerado se zgodi, da kompliciramo tam, kjer ni treba. Tako v svojih pesmih govorim, da naj upočasnimo svoj korak, da smo hvaležni tudi za rolico toaletnega papirja in da ni nič narobe, če se pokvari televizor. Ljudje mi vedno govorijo po koncertih, da si napolnijo baterije, ko slišijo moje pesmi, moja razmišljanja, ki so produkt moje zdrave pameti.

Živimo v časih, ko moramo ločevati instant užitke in stvari, ki resnično štejejo, na kar nas opozarjate v številnih svojih pesmih. Potrebujejo otroci več usmeritev, nasvetov, glede na to, da jih z banalnostmi modernih časov nenehno zasuvajo na vsakem koraku?

Že od majhnih nog se je treba o tem pogovarjati in jih spodbujati. Problem pa je v tem, da imajo otroci dostikrat slab zgled. Starejši smo odgovorni za to, kakšne generacije prihajajo za nami. Vsakdo izmed nas mora doprinesti h temu, da bo svetel zgled v odnosu do narave, ljudi in vsega, kar nas obdaja, saj otroci sledijo temu in ne besedam. Tudi sam se trudim, da sem zgled. In četudi sem prepoznaven, slaven, mi to ne onemogoča, da ne bi mogel normalno živeti. Sem tak kot drugi, zato prepoznam težave sočloveka in tudi jaz stojim v vrstah, da plačam račune ali v trgovini. Izogibam se, da bi imel privilegije ali da bi bilo potrebno, da bi zaradi prepoznavnosti prišel lažje skozi. Je pa prijeten občutek, da če bi kjer koli po Sloveniji sredi noči potrkal na vrata, da bi mi ljudje bili pripravljeni pomagali. Tudi moja sinova po moji zaslugi nikoli nista odraščala z občutkom večvrednosti. Sprejemata moj poklic kot tak, kot pač je. Vedno jima govorim, da vsak človek nekaj počne, tisto, kar počne, je vredno hvale, ne glede na to, koliko je znan ali prepoznaven zaradi tega. Vsi smo tukaj, da se dopolnjujemo in si omogočamo kvalitetno življenje. Nobenega poklica ne poveličujem in nobenega ne podcenjujem.

Vaša popularnost je eksplodirala v 90. letih, ko ste deset let vsako leto izdali en album, med leti 1993 in 2002. Potem ste tempo malce ublažili, nekoč ste dejali, da ne znate reči ne, ko vas kam vabijo. Do kakšnih zaključkov ste glede tega prišli tekom let?

Kaj pa vem, želim si več pisati, po svoje pa se mi tudi malce ne da. Dejstvo pa je, da sem v tem času napisal deset knjig za otroke, mika me pisateljevanje za odrasle in tudi slikarstvo. Snemal bom še tu in tam, morda bolj single ne albuma. Tempo snemanja je kar naporen, za zadnjo ploščo, lansko Prav zdaj, smo porabili pet mesecev. Sicer pa sem v vseh teh letih že veliko povedal. Če se bodo te pesmi ohranile, je veliko med njimi takih, ki se bodo vrtele tudi potem, ko me več ne bo, saj so se lepo dotaknile ljudi.

Med koncerti je veliko dobrodelnih, jemljete to kot najboljšo službo na svetu, sivih las praktično nimate, je pri 60. letih kaj težje kot pri 40. letih, ali je samo malce drugače?

Sivi lasje kajpak so (smeh). Pri dobrodelnih koncertih ponavadi povprašam, koliko je že nastopajočih, saj če jih je že deset, jim raje rečem, da naj mene "prišparajo" za kdaj drugič, ali pa da bi imeli še en koncert čez mesec z novimi nastopajočimi, da bi bili bolj racionalni. Pa mi kar uspeva. Veliko je obiskov po raznih zavodih, kar se mi zdi pomembno, saj je treba pristopiti k ljudem in ne gledati vse skozi denar. Večkrat me je prijazno povabilo prej prepričalo, da sem šel nastopat. Seveda je nekaj treba zaslužiti, zato petkov in sobot ne podarjam več dobrodelnim zadevam, le med tednom in nedelje. Sploh letos, ob 60-letnici, ko imam zelo veliko nastopov. Za rojstni dan konec marca sem bil sam s sinovom in svojim kužkom, velikega slavja nisem imel. Sem se pa odločil, da bom proslavljal med ljudmi, da na tak način proslavim okroglo obletnico in imam precej koncertov. Zdaj mi je zdravje še dano in bom naredil, kar sem si zastavil, za 70 let pa zagotovo tega ne bom več delal. Potem bom začel zmanjševati, a bom še vedno na voljo za kakšno prijazno dejanje ali povabilo. Čez štiri leta in pol grem lahko v pokoj, potem pa bom presodil, koliko še igrati. Nisem pa si nikoli predstavljal, da bom toliko časa igral in bom zaželen, kar je veliko priznanje meni in mojemu delu, za kar sem neizmerno hvaležen. Lepo je, ganjen sem, da si ljudje vzamejo čas, se odtrgajo od svojega dela, opravkov, telefonov in interneta in se pridejo z mano družit na koncerte tisti dve uri, ponavadi kar dve in pol (smeh).

Pravite, je treba delat, delo je vrlina, a včasih je treba delati stvari tudi bolj počasi, da ne pregorimo. Delujete zmeren človek, toda ali je včasih treba narediti tudi kaj na dušek in na hitro, ker drugače ne gre, ali je ključ dolgega zadovoljnega življenja v umirjenosti in zmernosti?

Skrajnosti niso dobre. Poleg dela je pomembno tudi to, da si vzameš čas in malce polenariš, da nekaj narediš zase. Dobro moraš delati sebi in drugim. Hitro moraš pomagati, tam je pomembna hitrost, sicer pa je bolje, če prej malce premisliš. Ljudje prehitro zapadajo v evforijo ali patetiko, v žalost ali pretirano veselje. Tukaj bi bilo potrebno malce več preudarnosti, da ne ukrepaš in se odločaš na prvo žogo. Da določene stvari, ki se ne zgodijo vedno po tvojih željah, ni nujno da ti škodijo. Treba si je vzeti čas, sploh če želiš odreagirati negativno na določene stvari, besede ali dejanja, je bolje, da greš bolj počasi. Sem pristaš tega, da se včasih ugrizneš v jezik in malce prespiš. In šele potem to narediš.

S katero zasedbo sodelujete zdaj, kaj pripravljate za koncert v Cvetličarni, bomo slišali kaj, kar že dolgo nismo, boste kaj aranžmajsko priredili, pridejo posebni gostje?

Nikoli nimam v glavi seznama pesmi na koncertih, rad kaj povem med pesmimi, včasih so fantje v bendu kar živčni, koncertom pravim druženje. Pri okoli dvesto pesmih postaja težava repertoar oz. kaj uvrstiti na seznam pesmi, da bodo ljudje zadovoljni in da se bomo tudi mi v redu počutili. Upam, da bomo naredili primeren izbor. 17. oktobra bodo v Cvetličarni z mano Leteči potepuhi, vsi trije pihalci z zadnje plošče, orgličar Jazbec. Predstavili bomo presek mojega dela od začetka pa do danes. Vsega po malem. Nekaj jih bom zapel tudi sam, kot so me ljudje najbolj navajeni. Vedno pozivam mlade, da se bolj angažirajo, tudi glede volitev in teh reči. Pogrešam tudi patriotizem, tak kot smo ga doživeli pri uspehu naših odbojkarjev, ko je deset tisoč ljudi glasno prepevalo Zdravljico. Želim si, da bi dočakal dan, ko bi na državni proslavi vodilni v naši državi enotno in na ves glas prepevali Zdravljico, za njimi pa tudi člani vseh strank. To potrebujemo v naši državi, saj majhen narod hitro izgine, če se bomo prepirali med sabo, pa bomo še toliko hitreje izginili. Moramo poveličevati to, kar nas združuje, ne pa tega kar nas razdružuje.

Adi Smolar – nekaj "ta hitrih":

Je za vas kozarec napol poln al napol prazen?

Ker na vse stvari gledam s pozitivne strani, je zame seveda napol poln.

Po čem želite, da si vas bodo ljudje zapomnili?

Ni treba, da si zapomnijo mene, zelo bi bil počaščen, da bi se ohranilo nekaj pesmi v slovenskem prostoru, ki bodo opogumljale, tolažile in svetovale ter pripomogle k temu, da bi ljudje kvalitetno živeli.

Zaradi česa in kdaj ste nazadnje jokali?

Jaz če že jokam, jokam od ganjenosti, ko vidim ali slišim kaj lepega. Ko doživim nekaj čudovitega, me zalijejo solze.

Kaj je za vas največja vrednota?

Biti dober človek in delati dobro sebi in drugim.

Kaj vas najbolj razveseli, kdaj ste najbolj srečni?

To sem pa kar ves čas. Hitro najdem razloge za veselje, recimo že takoj zjutraj, ko grem na sprehod s kužkom.

Kaj vas ujezi?

Neumnost.

Nam zaupate nekaj, kar niste še v nobenem intervjuju?

Nikoli še nisem nikomur rekel "sovražim te", niti v mislih. Sovraštva ne poznam.

Adi Smolar je …

Zelo preprost človek. Živim in delam, kar me veseli, iz dneva v dan. Se prepuščam in nimam prehudih načrtov.