79-letni Stewart v Stožicah (še vedno) dovolj seksi?

Če prvi koncert v naših krajih napove taka glasbena veličina, kot je Rod Stewart, ki bo v začetku prihodnjega leta dopolnil hvalevrednih osemdeset let, potem se na njegov nastop odpravijo tudi tisti, ki se tovrstnih dogodkov udeležujejo prej izjemoma kot redno ali pogosto. Točno tako je bilo tokrat v ljubljanskih Stožicah, ko je že bežen pogled na sestavo prihajajoče množice dal vedeti, da je bila med njimi zgolj peščica milenijcev ali mlajših ljubiteljev glasbe.

Četrt čez 20. uro zvečer smo tako lahko zaslišali pesem Just Can't Get Enough zasedbe Depeche Mode, kar je bil presenetljiv, a povsem primeren uvod v koncert človeka, ki je v življenju izkusil skoraj vse, predvsem pa ima oz. je vedno imel rad glasbo, ženske in nogomet. Takoj zatem smo lahko zaslišali škotske dude, v tradicionalni Scotland the Brave, ki velja za neuradno škotsko himno.

Koncert je začel z znano priredbo Addicted to Love, njegovega pokojnega kolega Roberta Palmerja, s kopico seksi žensk, ki so mu pomagale na instrumentih, podobno kot v kultnem Palmerjevem videospotu izpred skoraj štirih desetletij. Takoj smo lahko videli, kako veličastno bleščeč oder so nam pripravili v Stožicah, saj je deset vlačilcev pripeljalo tudi velikansko ovalno konstrukcijo video ekranov z največjim zaslonom v ozadju, ter stranskimi pokončnimi, da je bilo dogajanje na odru dobro vidno prav z vseh kotičkov Stožic.

"Dober večer, uživajte," je pozdravil zvezdnik ter nadaljeval s skladbama You Wear it Well in Infatuation, težko pa je bilo spregledati kar šest lepotic, od tega kar pet njemu tako ljubih blondink, ki so bile prvenstveno stranske vokalistke, a so pozneje poprijele tudi za harfo, tolkala, kitaro in celo banjo. Sledila je Love Train in dobro poznana Forever Young, med katero je Rod izginil v ozadje, da se je lahko preoblekel, dame pa so zaigrale tradicionalno škotsko Toss the Feathers, dekle na prenosnem bobnu pa je imela opne z logotipom škotskega nogometnega moštva Celtic, katere nesmrtni oboževalec je slavni pevec.

Stewart se tako ni odrekel svoji tradicionalni opravi, srajci z leopardjim vzorcem, zlate superge pa je nato zamenjal za barvno svetleče ter suknjič temnejše barve. Tudi tokrat ni šlo brez priredbe Cata Stevensa The First Cut Is the Deepest ter I Don't Want to Talk About It zasedbe Crazy Horse. Dvorano je razplesal s Twistin' the Night Away, ter nato začel peti Maggie May, enega svojih največji hitov, a se je sredi pesmi premislil, jo prekinil, nekatere s tem nemalo vznemiril, in potem nadaljeval s prav tako razigrano Young Turks.

Še ena priredba je bila Downtown Train Toma Waitsa, njegove seksi spremljevalke pa so nato dvorano pospremile v disko vročico s pesmijo I'm So Excited zasedbe The Pointer Sisters (pesem iz filma Flashdance), ko se je Rod spet umaknil z odra in skočil v novo preobleko. Prelepo balado People Get Ready je posvetil pokojnemu kolegu, kitarskemu velikanu Jeffu Becku, s katerim sta leta 1985 posnela omenjeni duet, ki je bil velika uspešnica.

Po You're in My Heart pa je postregel s še eno klasiko, in sicer Dirty Ol' Town, irskim zimzelenčkom, ki ga je napisal Ewan MacColl, po rodu s Škotske, vsem pa je najbolje poznana v izvedbi The Dubliners ali The Pogues. Podobno zimzelena je tudi Have I Told You Lately Vana Morrisona, dokler niso Rodove odrske "sodelavke" odpele še diskoidne Lady Marmalade skupine The Eleventh Hour.

Za konec uradnega dela je prihranil še It Takes Two, pesem, ki jo je nekoč zapel s Tino Turner, ter Some Guys Have All The Luck (priredba The Persuaders), z nagajivimi barvnimi animacijami, kar je bil hkrati tudi uradni zaključek koncerta, ko se tudi spustila zavesa na odru. A se je že nekaj hipov zatem spet dvignila, med občinstvo so letele nogometne žoge (klasika na njegovih koncertih), žur pa se je nadaljeval z njegovo Da Ya Think I'm Sexy?. Prisotne dame v najlepših letih, ter tiste mlajše in starejše, so mu bržčas lahko pritrdile, sploh če upoštevamo, kako dobro se drži oče osmih otrok s petimi različnimi ženskami. Ob vsesplošnem prepevanju pa je uro in tričetrt dolg koncert zaokrožila himnična Sailing, prav tako priredba, in sicer zasedbe The Sutherland Brothers Band.

Stewartu se leta, kar je po svoje logično, poznajo krepkeje kot pred slabim desetletjem, sicer pa je pred meseci izdal nov album v sodelovanju z Joolsom Hollandom Swing Fever, na katerem sta obdelala kopico svingovskih klasik. Za pevcem, ki še vedno rad poje tudi pesmi drugih avtorjev, a je vsaki dodal svoj raskavi šarm, je tako neverjetna, več kot 60-letna kariera.

Njegova (upravičeno?) zadnja svetovna turneja, za katero da od sebe vse, kar je v njegovi moči, ponudi dovolj vsem tistim, ki ga morda na koncertu še niso doživeli, hkrati pa je to dostojno slovo od odrov z večino njegovih največjih uspešnic, ki jih pozna več generacij. Rod še vedno rad pomiga z boki, glas pa je morda namensko imel malce "na rezervo", saj je pred njim do začetka julija še več kot dvajset koncertov, nato pa se seli še čez Lužo, kjer bo koncertiral vse do sredine letošnjega septembra.