45 let panka državnih ljubimcev Pankrtov

67-letni Pero Lovšin ostaja gonilna sila Pankrtov, ki se zadnja leta zberejo, ko je treba obeležiti kakšno okroglo obletnico. Letos je tako prišla na vrsto 45-letnica skupine in 40-letnica izida drugega albuma Državni ljubimci, na katerih je bil poudarek tudi na tokratni pankrokerski fešti v ljubljanskem Tivoliju.

Pravzaprav je bilo po dolgem času veselje videti gnečo in prijetno predkoncertno ščemenje pred halo Tivoli, kjer se že dalj časa ni zgodil konkreten koncert. A ko gre za Pankrte, so se povečini zganile generacije, ki so jih spremljale že v osemdesetih, skratka ljudje, ki so zdaj v štiridesetih ali petdesetih, ter seveda mlajši rodovi, v podobi njihovih potomcev. Vzdolžna vrsta v obliki dvoglave kače ljudi je tako potrpežljivo čakala na vstop v malo dvorano, ki vodi mimo šanka, kjer se je zagotovo marsikdo prvič "zataknil". Kaj je lepšega, kot da pričneš tovrstni večer s pivom, ki je bil najbrž najkrepkeje zastopana pijača tega večera.

Okoli 20. ure je občinstvo pričela ogrevati mlada in razposajena pank zasedba Lim, smrad in žila, ki je na hitro "užgala" nekaj svojih poskočnih skladb, ki so na kratko povedano točno to, kar pravi ena njihovih izstopajočih pesmi – Panksi iz Lublane. Naslednji na vrsti so bili Električni orgazam, z legendarnim Srđanom Gojkovićem Giletom na čelu, ki je ob Ljubomiru Đukiću dal dobro vedeti, zakaj je njuna zasedba že krepka štiri desetletja ena od institucij ex-yugo rocka. Kdo se ne spomni dobre stare Igra rok en rol cela Jugoslavija?

Okoli akademskih čez 21. uro pa je bil čas za zvezde večera, ki s(m)o jih čakali prav vsi, "najslabšo ekipo jugovzhodno od Karavank", kot so jih poimenovali v enem od člankov iz 80. let – Pankrte. Dvorana, ki je že prej kazala znake vse večjega navdušenja, je buhteče vzrojila, ko so oder zavzeli Pero Lovšin, Bogo Pretnar, Boris Kramberger, Slavc Colnarič in Marc Kavaš.

Koncert so pričeli z uvodnim akustičnim vložkom Leta sredinskih odklonov, točno tako, kot se začne tudi plošča Državni ljubimci, pesem pa se po nekaj verzih in slabe pol minute prelije v verjetno najbolj znano pesem s te plošče, Za železno zaveso. Nadaljevali so z Junaki drucga razreda, z istega albuma, nato pa presekali z Lepi in prazni, ki je z njihovega prvega singla. Udarni himni Jest sm na liniji in Sedemnajst najdemo na njihovem prvencu Dolgcajt (1980), kako vešče pa so včasih opravljajo svojo "dolžnost državnih ljubimcev", pa so nam orisali v songu ZK pank. Počitnice na morju so pospremili foto utrinki socialističnih počitnic iz 80. let, tudi sicer pa velja pohvaliti zanimive kolaže fotografij za vsako pesem posebej, ki so nas še dodatno prestavile v neke druge čase, v neki drug sistem. Gospodar je pesem z dvojne single EP izdaje Namesto tebe, v njem pa nam je Pero dal vedeti, da "vsakdo nuca gospodarja", kar je bilo v prejšnjem sistemu še toliko bolj očitno. Anarhist je zgodnja pesem, ki je svoje mesto našla na kompilaciji Novi punk val (1981), Metka je kajpak spet z Dolgcajta, Živ spomenik neumnosti ter Ubi če hočeš umret pa z jubilejne druge plošče.

Od trinajstih pesmi z Državnih ljubimcev so izpustili štiri, ki so mesto prepustile nekaj njihovim največjim hitom z drugih plošč in tudi skladbi Udarnik sle izpod peresa Grega Tomca, kateri ob bok je Lovšin dejal, da sla pri mladih izginja in da nam prepovedujejo in odrekajo celo uživanje v najbolj posvetni stvari na svetu. Prišel je čas za prvega posebnega gosta, to je bil Davor Gobac (Psihomodo Pop), ki je ob Peru v čistokrvni slovenščini odpel verze udarne Totalne revolucije, ki sta jo potem družno odpilotirala do konca, Gobac pa je postregel še s klasično Ja volim samo sebe in priredbo Ramonesov. Po pesmi Punca ne še umret so prišle na vrsto Umazane igre, ki jih najdemo na albumu Pesmi sprave (1985), koncert pa se je prevesil v veliki finale uradnega dela.

Najprej ga je nakazala Zadnja ljubezenska pesem z njihovega zadnjega albuma Sexpok (1987), sledila je seveda še himnična Zvečer v mestu, ko je Pero, ob pomoči večine moškega dela obiskovalcev, veselo skandiral "gremo na ženske, gremo na pir". Prisotni alfa in nealfa samci so se z njim glasno ali zgolj v dnu duše bržčas krepko strinjali, kot tudi v naslednji pesmi, ko so v en glas ponavljali Lublana je bulana kot na singlu iz leta 1978.

Za primeren zaključek uradnega dela je poskrbela pesem Osmi dan, ki velja za enega njihovih največjih hitov, hkrati pa je to pripeljalo do vrhunca samega koncerta, ko je pivo najbolj škropilo naokoli in ko so si duška dali celo tisti malce bolj zadržani udeleženci koncerta. V prvih vrstah je zaplapolala celo jugoslovanska zastava.

A še ni bilo konec. V prvem dodatku so zaigrali sklepno pesem Tko to mora biti zdaj z Državnih ljubimcev, Lovšin pa je na oder povabil starega kolega Grego Skočirja, s katerim sta odžgolela tradicionalno Janez, kranjski Janez, potem pa še "rdečo" himno Bandierra Rossa. Lovšin je potem najavil še goste presenečenja, češ, da so se v njihovi garderobi pojavili prijatelji Niet, ki so bili nekaj mesecev odsotni z odrov zaradi poškodbe kitarista Igorja Dernovška. Igorjev prst je vmes s pomočjo strokovne pomoči uspešno okreval, Nietovci pa so v svojem slogu "odžagali" svoj hit Trip in vijolice. 5. novembra jih tako v polni formi že lahko ujamete na koncertu v Škofji Loki.

Za predzadnjo pesem so Pankrti izbrali pesem Greva drugam, sklepno Adijo, Ljubljana, pa je pospremil govor Lovšina o hipijih, za katere je dejal, da jih pankerji niso marali, a da so se zavzemali za mir, kar je bilo prav, in da je tudi dejstvo, da so bili proti sovraštvu. V zameno za mir je občinstvu vrnil supergo, ki je priletela na oder, med pesmijo pa nato dvignil belo zastavo, s čimer je ponazoril mir in strpnost, kar je bil tudi lep zaključek dvournega koncerta.

Pankrti, ki so koncert reklamirali s starim sloganom "proletariat nas bo rešil vseh muk", z rdečo zvezdo, v kateri sta srp in kladivo, so nas provokativno spomnili na neke druge čase, ko, zanimivo, niso bili prepovedani kot npr. Laibach ali preganjani kot Brane Bitenc iz zasedbe Otroci socializma. Torej jim, na svoj način, celo lahko verjamemo, da so bili "pravi državni ljubimci", spomnite se le nagrade 7. sekretar SKOJ-a, četudi so državo in sistem s svojo glasbo in predvsem besedili krepko kritizirali in jima nastavljali ogledalo.

Nova zanimiva obletnica se Pankrtom obeta leta 2025, ko bo Lovšin obeležil okroglih 70 let in bo 40-letnica albuma Pesmi sprave. Pero in kompanija imajo (vsaj zaenkrat) v sebi še dovolj življenjske in pankerske žilice, da lahko vsakih nekaj let pripravijo koncert, na katerem se vsi nostalgije polni privrženci vrnejo v neke druge čase in hkrati uživajo v njihovih brezčasnih, politično ali zgolj žmohtno obarvanih songih. Za konec lahko rečemo samo še – na nove obletnice s Pankrti naprej!