40 let norosti Andreja Šifrerja: 'Upam, da bo obletnic zdaj konec'

Kakšni so bili vaši žulji, ko ste izdali prvenec Moj žulj, ki ga imajo nekateri za najboljšega v vaši karieri?

V času prvega albuma sem šel skozi nekakšno duhovno obdobje, iskanje, kar odsevajo pesmi Vonj železniških postaj, Življenje včerajšnjega časopisa in Hladen ali vroč. Prej sem pisal pesmice, ki so se rimale, postale so pesmi, ki so jih ljudje tudi drugače jemali. To je bila faza kopanja po sebi. Vprašanja minljivosti in podobno, kar je po svoje zanimivo, kot mi je nedavno rekel Nikola Sekulović, kakšna zamorjena scena je bila to za mulca, starega 22 let. Najprej sta bila zraven Jani iz Siddharte in Nikola iz Dan D, drugi pa so bili večinoma glasbeniki, ki so veliko preigrali moje pesmi. Ploščo sem želel izdati lansko jesen, a se je vse skupaj zavleklo na skoraj leto, tako da je izšla letos.

Drugi album Od šanka do šanka iz leta 1979 je bil edini v tujem jeziku, mar ne?

Od šanka so šanka sem izdal v srbohrvaščini; takrat sem bil v vojski in mi je bil to najbljižji jezik, s katerim sem tisti čas operiral. Pri besedilih mi je pomagal Arsen Dedić. Šank ni nujno, da je šank, prej od enega poraza do poraza. Plošča je bila zelo dobro sprejeta na Balkanu, po zaslugi pesmi Kolorado pa sem spoznal tudi Balaševića, ki je dejal, da je hotel srečati človeka, ki je rimal vrabac in Šabac. Glede na to, da nisem imel konkretnega koncerta na Balkanu, je pa zanimivo, da je plošča izglasovana med prvih sto jugo rocka. Pomagal mi je Arsen, ki je naredil veliko za kantavtorje in avtorsko pesem.

Kaj pa kantavtorji med seboj, Brecelj, Mežek, Domicelj, Pengov, ste se poznali, družili?

Nismo bili klapa, vseeno smo pozamezniki, individualisti. Če bi bilo kako drugače, bi imeli bende. Normalni so imeli bende, mi, čudaki, pa ne (smeh). Tudi k nam je pljusknil val pevcev-avtorjev (singer-songwriter) in smo to pograbili.

Mežek, Domicelj in tudi vi ste bili povezani z Anglijo, kako pa ste spoznali Davea Cooka?

Sašo Mežek ga je pripeljal na turnejo. In Billa Thorpa, violinista. Jaz sem bil svoj čas nekakšen Mežkov menedžer, plačal pa me je tako, da mi je posodil oba glasbenika in smo v eni noči posneli tri moje pesmi, Zoboblues, Grenko vino in Bil sem mlad.

Kasneje pa ste kot urednik tujih licenčnih izdaj k nam pripeljali Depeche Mode, The Smiths in podobne novitete?

V bistvu sem imel srečo, da sem na svoji poti srečal gospoda z imenom Jure Robežnik. Ko pa sem bil v vojski, me je vprašal, če se spoznam na licence, kar pa je bila edina stvar, ki sem jo obvladal. Zapletalo se je v bistvu največ zaradi denarja, kar je bila težava nabaviti in dobiti devize. Med drugim je prišel sem Rod Buckle z založbe Mute in mu je uspelo. Hodil sem na založbe in dobil plošče, ki so bile takrat hiti, recimo Sunshine Reggae od Laid Back. Ali pa ko smo bili v Cannesu in sem se 'zataknil' z nekim Nemcem, naši pa so me priganjali, da moramo iti. In me je prepričal, da bi radi izdali kaj v Jugoslaviji, iz založbe Jupiter v Münchnu, med njimi pa je bila evrovizijska pevka Nicole, s pesmijo A litlle peace, ki smo jo po Jugi porodali 80 tisoč kosov. Pa še nekaj je bilo takih primerov. Jure je bil čudovit mentor in glasbeni oče, hkrati pa me je spodbujal, naj po nekaj letih spet sam kaj posnamem.

Domicelj je začel na festivalih, vi pa v šolah in zadružnih domovih, med ljudmi. Zdaj pa na vsakih par let naredite nekaj velikega, vseeno se je to malce spremenilo, kajne?

Pesem Za prijatelje mi je omogočila, da lahko igram tudi na rojstnih dnevih in obletnicah. Ljudje so jo vzeli za svojo, meni je ušla iz rok, saj je ponarodela, fino pa je, da sem jaz spodaj podpisan. Še vedno igram nekajkrat na mesec, večje ali manjše zadeve, na vsake toliko časa pa je dober občutek nastopiti v Cankarjevem domu. V osemdesetih sem v dveh mesecih imel rekord 78 koncertov, Vinko Šimek jih je imel 72. Imel sem tudi po pet koncertov na dan, a sem v tem užival. A te to na neki točki zlomi.

Velikokrat pravite, da ste bili poklicani v glasbo, ni pa to vaš poklic. Je bil občutek vedno tak, da ste počeli, kar ste želeli, kar vam je bilo fajn, ali ste imel kdaj občutek, da je kaj postalo rutinsko?

Vedno, če je samo švignilo skozi moje misli, da bi nekaj naredil v tem smislu, ali zato, da bi bilo uspešno, se je vedno izkazalo za katastrofo. Takoj, ko se je pojavila misel o preračunljivosti, je bil to recept za neuspeh. V nekem trenutku sem si tudi rekel, zakaj pišem tako zapletena besedila, glede na to, kaj slišim na radiu in je sprejemljivo. A če bi delal šu-bi-du-bi, pač to nisem jaz in bi se zgrozil, če bi to delal in potem gledal nazaj, kako neumen sem bil. Prej ali sej bom delal stvari, ki bodo všeč samo meni in nikomur drugemu (smeh).

Ko ste osiveli, ste se hudomušno poimenovali za "lipicanca". Kaj so vam zrela leta, poleg sivih las, še prinesla, kaj so prinesle izkušnje, kaj vas je naučilo življenje od glasbe in z glasbo?

V resnici je bilo kar šokantno, ko sem dojel, da je to moje poslanstvo in da ne bom nikoli pravnik. V tem prvem odbodju sem ves čas mislil in pričakoval, da se bo nehalo in da bom moral iti v službo in to tega trenutka nikoli ni prišlo.

Pa človek z leti ne začne malce pametovati, ko ga mladostniška ihtavost, vnema in neumnost zapustijo?

V intervjuju iz 7D iz leta 1979 sem govoril, da bom to delal še nekaj časa, potem pa ne vem, da bom videl. Stvari, za katere sem mislil, da jih nikoli ne bom delal, jih zdaj delam celo življenje. Stvari, ki sem jih delal ves čas, sem jih zdaj nehal početi. Po albumu Pravljice za otroke in upokojence sem mislil, da se bodo stvari ustavile, sedem let nisem snemal, nato pa so prišle pesmi Pozdravi doma svojo ženo, Šum na srcu in sem v isti sapi spoznal Steva Popovića, ki se je preselil iz Detroita v Nashville. V pravem trenutku.

Torej še vedno gojite otroka v sebi, svoj humor, ne delite ljudem upokojenskih nasvetov, navsezadnje greste proti 70. letu?

Pravzaprav nisem upokojenec, sem precej aktiven. Na svoj način. Sicer pa je že tako, da kakor kdo to jemlje, ali nikoli ne bomo šli v pokoj ali pa smo že celo življenje v penziji (smeh). Edino, kar se mi zdi, je, da bo moralo zdaj po 40 letih enkrat biti konec. Da je konec obletnic. Strah me je bilo v 80. letih, da bom prenehal. Takrat sem pustil službo, sem šel na svoje, 1. januarja leta 1988. Od 1983 pa do 1988 pa nisem posnel nič. To je bil čas, ko sem bil prenasičen, prehitel sem sam sebe. Potem pa sem se spet ujel. Spet je prišlo do naključnega naboja, ko sem potem s Stevom naredil album Hiti počasi v Nashvillu.

Katera je glavna lekcija, ki vam jo je dalo 40 let norosti?

Predvsem to, da sem hvaležen, da sem vse to preživel. Zares sem bil toliko "na cesti", v vseh agregatnih stanjih, da je je pravi čudež, da sem tukaj in mi gre še vedno solidno.

Če bi lahko izbirali, v čevlje koga bi radi stopili?

Najbrž bi to bili trije, in sicer Barbra Streisand, Joni Mitchell in Bruce Springsteen.

Katero pesem/album, če lahko izberete samo ene/enega bi vzeli na samotni otok?

Vzel bi celo knjižno zbirko Milana Kundere in vse plošče od Joni Mitchell. Ona je bila "kriva", da sem naredil premik iz nekega pop razmišljanja v neskončnost. Drugo ploščo je posvetila profesorju angleščine, ki jo je, kot je dejala "naučil, kako ljubiti besede". Ona je pa mene naučila ljubiti besede.

Kaj pojete pod tušem?

Če lahko poje, ker ponavadi je hripav od prejšnjega večera, ponavadi kakšno novo pesem. Tudi med tekom.

Je kozarec napol prazen ali napol poln?

Čisto poln. Včasih tudi malce teče čez rob ... (smeh).

Andrej Šifrer je ...

... človek, ki živi duhovno življenje, popoprano s humorjem.