35 let 'bande' Orlek: igrali že vsepovsod, razen v Afriki

Kaj je bil Orlek na začetku, kaj vmes in kaj je danes, kako gledate na prehojeno pot?

Na začetku smo se bolj družili in igrali za hec, zgodilo se je spontano in nepričakovano, potem je zadeva postala resnejša, zdaj pa je še bolj resna, haha. Povsod nas vabijo in zato moramo biti resni in profesionalni, da odigramo, kot se šika in spodobi.

Vaša osebna pot je bila iz rodnega Prekmurja, Beltincev, od koder je tudi vaš "mrzli bratranec" Vlado Kreslin, pa prek Kranja, kaj vas je prineslo v Zagorje?

V srednji šoli sem spoznal sedanjo ženo, nato sva študirala, potem se nisem vračal v Prekmurje, temveč šel v Zasavje, kjer sem že 42 let. Tja sem se priženil, v družino, kjer ima dva bratranca, Jureta na harmoniki in Mitja na basu, da je vse ostalo v družini.

Kakšne kvalitete pa mora imeti glasbenik, da je lahko vaš član, nekaj jih je odšlo, hujših menjav niste imeli. Zdi se da ste najprej veseljaki in šele potem "muskontarji", kako gre oboje z roko v roki?

Biti mora veseljak in znati igrati, v bistvu smo največkrat menjali bobnarje. Jedro pa je večinoma ostalo enako. Sicer pa se trudimo, ljudje nas poznajo po Juretovi harmoniki in mojem glasu, tako da se nekako v tej smeri trudimo (smeh).

Knapovstvo ste postavili na slovenski glasbeni zemljevid, kje je po vašem ta tematika zdaj, po 35 letih, v pokoronskih časih, svet se je precej spremenil?

Vse tri rudnike so nam zaprli, tako da smo bili kot nekakšni pogrebci tega, čeprav ne dobesedno. Žal nam je za 250 let tradicije, to so bile cele generacije, ki so delale v rudnikih. Sploh v 90. letih je bilo zelo stresno obdobje, a so bili rudarji žilavi in se niso predali. Zasavje pa se počasi razvija z novimi dejavnostmi in počasi gre naprej. Rudarstvo je specifična panoga, pri kateri je bil vedno izražen tudi črn, obešenjaški humor, kar smo mi prenesli v glasbo. Rudarji namreč niso nikoli točno vedeli, ali bodo prišli domov, radi so se delali norca iz Matilde, na kar sem se navezal tudi sam, mi je bilo všeč in brez tega pač ne gre.

Marsikaj ste napovedali ali opisali v svojih pesmih, sem vam zdi, da je situacija z zatonom knapovstva še slabša kot ste mislili da bo?

Knapovsto se je končalo, Zasavje pa je vedno bilo odlično okolje za rock glasbo, saj je tukaj doma proletariat, podobno kot so v Veliki Britaniji Manchester, Birmingham ali Leeds, od koder so prišli najboljši bendi, dokler niso prišli v London in se pokvarili (smeh). Od tukaj so namreč izšli tako Laibach, Hiša, Koala Voice in tako naprej.

Poseben fenomen so tudi avtobusi iz Trbovelj, Zagorja, skratka lokalni oboževalci vas pridejo podpret na koncert v Ljubljano, česa takega pri nas ni prav veliko, kako gledate na to?

Zakaj pridejo? Ker jim dajemo tisto, kar si želi slišati vsak, a morda tega ne znajo povedati. Mi pa jim to podajamo skozi glasbo, na njim prijazen in razumljiv način. Tako bo tudi na razprodanem koncertu v Kinu Šiška.

Publika vas je vedno navdušeno sprejemala, ker naredite dober žur, ste opazili kakšne spremembe, vaši privrženci iz 90. let pripeljejo svoje otroke, gre ta pripadnost iz generacije v generacijo, pridobivate nove "fene"?

Točno tako, da, od starejših, moje generacije, pa do mlajših, vnukov, imajo nekakšen čut do Zasavja, ko vedo, kako je pri nas in kako je bilo nekdaj.

Obredli ste od Nemčije, Avstrije, Madžarske, Rusije, ZDA in Pakistana, pa tudi Avstralija, Kitajska, Južna Amerika, kam bi še radi šli, kjer še niste bili?

Najraje sem vedno igral tam, kjer za nas še niso slišali. Potem pa smo jih na licu mesta prepričali, nekako preizkusili, ali smo dobri ali ne. Imamo zelo dobre izkušnje, peli smo v slovenskem jeziku, na odru nas je devet, a je glasba vedno naredila svoje. Razložili smo jim, kdo smo, o čem pojemo in so nas vedno in povsod razumeli in sprejeli brez kakršnih koli težav. Igrali smo že na vseh celinah, razen v Afriki.

Kaj pa v Sloveniji kak kraj ali mesto, kjer še niste igrali, pa imate željo?

Parkrat smo že obkrožili vso Slovenijo, en kraj pa obstaja, kjer še nismo koncertirali, in sicer Polhov Gradec, kjer še nismo igrali, haha. Morda pa nam nekoč uspe (smeh).

Koliko je bilo do zdaj vseh koncertov? Ali kdo v skupini šteje, beleži?

To evidenco vodi naš kitarist, a številka je že krepko čez tisoč, zagotovo.

Pred zaprtjem ste igrali tudi legendarnem newyorški klub CBGB, prejeli ste glasbene nagrade, plaketo dr. Slavka Gruma, vi ste prejeli Ježkovo nagrado. Kaj vam najbolj šteje v tem pogledu, kaj se najbolj dotakne srca?

Zame je največja nagrada publika, ki pride na naš koncert, nam prisluhne, poje in se poveseli z nami in gre zadovoljna domov s koncerta.

Za dvajset let ste imeli knjigo, za trideset let je bil dokumentarec, potem korona, za 35 je tu album 3.5 polnomastno, gre za album Orlek s prijatelji, vaše stare pesmi na novo z gosti in pet novih ...

Res je, vključili smo svoje prijatelje Vlada Kreslina, Hama, ki je po mami Zagorjan, kolege iz Mi2, Ariela Cubrio, ki je naredil pesem v slogu salse, Majo Predatoria, nekateri bodo z nami tudi na koncertu. JAMirko je poskrbel za novo različico Adijo, knapi, torej, nekaj novega in nekaj starega, na drugačen način.

Izdali ste več kot deset studijskih albumov, za povrhu pa še par kompilacij, kakšna koncertna plošča, se pravi navdih ostaja. Idej ne zmanjka niti po vseh teh letih. Ali se je fokus glede same glasbe kaj spremenil?

Knapovske zadeve smo upokojili zaradi očitnih razlogov, navdih pa je nekaj drugega. Rad se pošalim, da samo odpreš kakšen časnik in se samo sprehodiš preko različnih rubrik in takoj najdeš kup tematik, ki jih lahko glasbeno obdelaš, kakor ti srce poželi.

Letos imate skupno 25 koncertov, vsi imate službe, obenem pa ste v službi knap'n'rolla, je to, tekom desetletij postalo kaj težje, tuji glasbeniki se pritožujejo nad potovanji, tukaj teh težav ni, je kaj drugega, kar postane nadležno tekom let?

Sam sem že v penziji, ostali še ne, sem pa tudi kustos v lokalnem muzeju v Zagorju ob Savi, tako da imam čedalje več dela (smeh). Mi za koncerte najamemo avtobus, da se na poti na koncerte lepo zabavamo, zjutraj pa, ko gredo nekateri k maši, večinoma spimo in varno prispemo domov, torej nimamo s tem nikakršnih težav.

Kmalu imate veliki koncert, kaj ste pripravili, si je težko izmisliti kaj novega ali glede tega sploh niste obremenjeni?

Imamo svojo narejeno svojo "špuro", dve uri koncerta, prideta Vlado Kreslin in Maja Predatoria, sicer pa nas je na odru devet, kar je dobesedno že napol orkester, haha. Delamo tudi na tem, da bi morda koncert še dodatno vizualno obogatili.

Ker radi obeležujete okrogle obletnice, torej bo nekaj velikega znova za 40-letnico, pa potem za abrahama oz. kako kaže?

Za zdaj je volje dovolj. Dokler bosta zdravje in volja, imamo tudi še nekaj "rezerve", da kaj posnamemo, skratka, ni bojazni. Kaže dobro, saj nas volja do igranja ni zapustila in držimo pesti, da bo tako tudi v bodoče.