30+2 leti Big Foot Mame v Stožicah

Pravzaprav so Big Foot Mama veliki spektakel v Stožicah pripravljali in pilili toliko časa, da bi ga lahko odigrali skoraj v miže, je bilo slutiti, ko smo v poznih popoldanskih urah srečali člane zasedbe, so delovali nekoliko utrujeno, a vsi polni žara in iskric, da je pred njimi "ultimativni tist' dan v tednu". "Včeraj smo imeli osemurne vaje, režiser nas je res namučil, a vse imamo zdaj res dodelano do potankosti," nam je zaupal Alen. "Samo še čakamo, da stopimo na oder in vžgemo. Četudi si morda utrujen, se ti vse ostalo dogaja v glavi, ki je na nek način trema, po drugi pa navdušenje in pričakovanje," ga je dopolnil Zoran. Tudi pevec Grega Skočir je pred koncertom živčno kadil in se hkrati sproščal pred velikim zalogajem, ki je ležal pred njihovimi nogami.

Pogled na samo odrsko konstrukcijo, velike LED-zaslone, sofisticiranost in domišljenost odra, kar je kasneje snemalo dvajset kamer, je bil zares impresiven. Hkrati pa je pričalo o tem, da je izkušeni režiser Igor Zupe vse skupaj dodelal "v nulo", skupino pa pripeljal skoraj do točke zloma, da bo na veliki dan vse delovalo popolno in skladno z njegovo vizijo. Za osrednjim, velikim zaslonom so bili inštalirani tudi tolkala in sodi, po katerih bodo udrihali člani zasedbe StrojMachine, ki so bili eno od presenečenj velikega spektakla. Še preden so v dvorano nekaj po 18. uri spustili prve obiskovalce, je bilo v njej neverjetno prijetno klimatizirano, dve dim mašini sta delali svoje, tunelček pod odrom, ki je bil prehod z ene strani odra na drugo, pa temen in spokojen.

Pričakovati je bilo, da bodo med prvimi v dvorano prišle najbolj zavzete oboževalke, ki bodo zavzele prve vrste, a so namesto njih, zanimivo, med prvimi prav počasi prišle cele družine, dve generaciji na kupu. Tisti najbolj zagreti so namreč pred dvorano večer zastavili s pivom, kajti dan je bil poletno lep in sončen. Ena od značilnosti koncertov v Sloveniji je tudi ta, da so obiskovalci vajeni, da pridejo v dvorano zadnji trenutek oz. da ne pridejo dosti prej, kar pa ob kapaciteti nad deset tisoč, kot je bilo v igri tokrat, morda ni najbolj pametna ideja. Kako sicer spraviš polovico takšne mase v dvorano v petih ali desetih minutah? Težko.

Nekaj čez 20. uro je bilo vse nared, da se spektakel začne, vsi lučkarji, snemalci, odrski delavci in ekipa so bili pripravljeni, dvorana pa se je vseeno dokaj hitro napolnila do svoje polne kapacitete, kar pomeni, da je tudi žurerjem pred dvorano naposled, kolikor hitro že, uspelo zavzeti svoje položaje. In bilo je kaj videti. Povsem nabite Stožice, v katerih (dobesedno) raste temperatura in se je pričakovanje v trenutku, ko so se ugasnile luči, spremenilo v kričeči val navdušenja.

A prvi zvoki in sam uvod koncerta niso pripadli Big Footovcem, temveč posebnim gostom StrojMachine, ki so poskrbeli za veličastno gromek nekajminutni tolkalski intro. "Fantje so nas povabili, nekaj časa smo se tipali, a po nekaj skupnih vajah ugotovili, da gresta rokenrol in naš hrup dobro skupaj, v kar se boste prepričali vsi, ki boste slišali, kako zvenimo skupaj z bendom. Sicer pa smo dve leti ustvarjali ploščo, ki je tik pred izdajo, čeprav je ne načrtujemo v fizični obliki. Zato kmalu pričakujte nov udar StrojMachine, ki bo tako ritmičen kot melodičen," nam je med koncertom zaupal njihov vodja Jorge.

Ko so Big Footi udarili s prvo skladbo Sam prjatla, se je pokazala veličina celotne produkcije, ko so se prižgale kamere in začeli škljocati aparati akreditiranih fotografov. Morda je kdo mislil, da bodo začeli z Malo nimfomanko, a so ji namenili drugo mesto, tretje pa Slabemu spominu. "Kdor čaka, dočaka, Stožice, dober večer," je bil Skočirjev pozdrav povsem nabitemu avditoriju, ki so mu že s prvimi pesmimi krepko dvignili temperaturo.

Nadaljevali so z Nekaj je na njej, Oklep in Neki sladkega, ko se jim je pridružil posebni gost, klaviaturist Tomaž O. Rous iz Siddharte. Kako se rokenrol šov lahko spremeni v nekaj več, pravo pašo za čutila, so poleg Zupetove režije pokazale vrhunska svetlobna scenografija Gregorja Smrdelja, scenografska postavitev odra Marca Juratovca in veličastna vizualna podoba na LED-zaslonih, ki sta jo zasnovali Lina Rica in Ivana Armanini.

Tretji sklop so zaokrožile pesmi Brez meja, Še mal bolj dol, Krila, Konc sveta in Temna sila, ko so se jim v izvrstnem spoju rockerske ritmike pridružili StrojMachine, za dodatno norenje pa poskrbeli z nagajivim megahitičem Garbage. Kako se da lepo združiti rock žur in akustiko, so pokazali v naslednjem sklopu, ko so se pomaknili v mali oder proti sredini dvorane, ko so poprijeli za izštekane instrumente in izvedli četvorček pesmi, začenši s himnično Sanja se ti ne in razigrano Užitek na replay. "Ljudje me vedno sprašujejo, zakaj nočete igrati tega komada? Evo ga," je njihovo kultno pesem Lovro, ki je ena tistih, ki smo jo lahko slišali po dolgem času, napovedal pevec, občinstvo pa jo nagradilo s skupinskim vsesplošnim prepevanjem. Zdelo se je, kot da bi se vrnil dolgo izgubljeni sin. A kaj je prava ubranost, smo bili priča ob naslednji skladbi, Led s severa. "Dajte ven vse, kar imate svetlečega, naj zagorijo Stožice," je avditorij pozval Skočir. V dvorani so se prižgale lučke na mobilnih telefonih, več kot deset tisoč grl pa je ubrano prepevalo refren enega njihovih največjih hitov. Pravzaprav je težko opisati enega najlepših trenutkov večera, zato si ga je najbolje ogledati v priloženem videu.

Za sklepni del koncerta so se spet "prištekali" nazaj in izvedli Jezna na ves svet, Ona je samo za mene, stara favorita Nova pravila in Črn tulipan ter Normalen. Prvi dodatek je znova postregel s sodelovanjem StrojMachine v pesmi Zadnji poraz, Rous se je jim je pridružil pri pesmi November, zaključili pa so z žurersko Rola se. A same norije še ni bilo konec, za vrhunec več kot dveurne poslastice so poskrbeli še z drugim BIS-om, ko je najprej zadonela Vrn se k men in za zaključek še njihov največji hit Nisem več s tabo. Da to drži, je pokazalo navdušenje, kot se za tak velik dogodek spodobi in ko se znorijo celo tisti, ki si le redko dajo duška.

Večer je bil praktično popoln. Big Foot Mama je brez dvoma, poleg Siddharte, največji domači rock bend, ki je svojo 30+2-letnico proslavil v velikem slogu, kot se za nekoga, ki je več kot tri desetletja na sceni, tudi spodobi. "Vi ste tle najboljši, vi ste pravi madrf**erji," je med koncertom kričal Skočir. Zares, poleg vrhunske uigranosti in rokenrola, ki ga je ponudila zasedba, je piko na i ponudila celotna produkcija, ki je zaokrožila vrhunski glasbeni praznik v do zadnjega kotička napolnjenih Stožicah.

Ko so člani malce prišli k sebi, so ob mejniku, ki so ga izpeljali pred ekstatičnem avditorijem, nazdravili in razrezali torto. "V bistvu nismo pričakovali takega odziva, a po drugi strani smo ga pa pričakovali (smeh), saj še nekaj časa nazaj nismo bili prepričani, ali bomo zadevo sploh lahko izpeljali. Zagotovo nam je odleglo, saj dve leti in pol nismo igrali elektrike, s takim koncertom otvoriti turnejo, ki jo imamo po Sloveniji, je fantastično. In da te oboževalci in oboževalke nagradijo z razprodanimi Stožicami en teden pred koncertom, je to nekaj najlepšega. Naslednja bo 40-tka," nam je po koncertu povedal kitarist Daniel Gregorič.

Big Foot Mama je tako v "koš" dala še en pomemben mejnik v karieri. Brez dvoma so bend, ki je v domačem rokenrolu dosegel praktično vse. In vsak, ki kaj da na domači rock, je bil prisoten, saj smo bili nedvomno priče enemu najboljših domačih rockerskih koncertov, ki se je kdaj koli zgodil pod streho ljubljanskih Stožic. Tisti, ki so ga zamudili, si bodo morda ogledali posnetek, a samo tisti, ki so bili prisotni, bodo lahko resnično podoživeli občutke, kako je bilo biti v dvorani. Seveda pa lahko skupino tam do jeseni ujamete na številnih odrih po Sloveniji, če ste tokrat iz (ne)upravičenih razlogov manjkali ali če si boste brez slabe vesti privoščili repete ...