30-letnica 'črnega' albuma

Letos mineva že štirideset let od ustanovitve ameriške metal zasedbe Metallica, ki je dve leti kasneje izdala prvenec Kill'Em All in marsikoga navdušila s skladbami, kot so Seek and Destroy, Whiplash ali Jump in the Fire. Že naslednje leto je sledila plošča Ride the Lightning, s katere sta znani vsaj epska For Whom the Bell Tolls ter himnična Fade to Black. Album Master of Puppets (1986) jih je še močneje ustoličil na vedno bolj pestri metal sceni, tako po zaslugi naslovne pesmi kot napadalne Battery ali baladnega aduta Welcome Home (Sanitarium). Po tragični smrti basista Cliffa Burtona v avtobusni nesreči na Švedskem so z novim basistom Jasonom Newstedom posneli album ...And Justice for All (1988), na katerem nobena skladba ni bila krajša od petih minut, najdaljši dve pa skoraj deset minut. Tudi naslovna pesem, med favoriti pa so bili še Blackened, Eye of the Beholder, Harvester of Sorrow in brez dvoma epska stvaritev One. To so pospremili še s kultnim videospotom, v katerega so vkomponirali prizore iz protivojnega filma Johnny Got His Gun (1971).

A pravi svetovni preboj se je za zasedbo zgodil leta 1991 s petim albumom, ki ga mnogi imenujejo "črni album", čeprav pravzaprav nima naslova oz. je njegov naslov preprosto Metallica. Na naslovnici je črnina, bežno viden logo skupine in v desnem spodnjem kotu temnosiva kača. Zasedba je po kompleksnosti predhodnega albuma iskala nov zvok, ki so ga zaupali priznanemu producentu Bobu Rocku, ki je bil poznan po delu z The Cult in Mötley Crüe.

Epske dolžine pesmi je skrajšal na štiri do šest minut, obenem pa je njihov zvok postal precej bolj prijazen radijskim postajam. Ne glede na bolj komercialen zvok, pa uspešnice, kot so Enter Sandman, The Unforgiven, Nothing Else Matters, Wherever I May Roam in Sad But True ostajajo med njihovimi najbolj prepoznanimi in znanimi skladbami. Vse naštete so postale veliki hiti širom po svetu, preostale stvaritve na plošči pa so z nekoliko večjo brezkompromisnostjo bržčas zadovoljile tudi njihove bolj "orto" oboževalce. Albuma so v svetovnem merilu prodali v več kot 35 milijonih izvodov, mnoge ugledne glasbene revije pa so ga uvrstile na lestvice najboljših plošč vseh časov.  

Lars Ulrich, James Hetfield, Kirk Hammett in Jason Newsted so prav po zaslugi tega albuma postali globalni glasbeni fenomen. Plošča je izvrstno producirana, hkrati pa je metal vstopil na velika vrata mainstreama, saj so jih začeli poslušati tudi tisti, ki prej tega žanra niso niti povohali. Metallici so po drugi strani t. i. pravoverni privrženci thrash metala očitali, da je izdaja tako komercialne plošče, ki jih je finančno preskrbela za vse življenje in jim prinesla tudi grammyja, naznanila "smrt metala". Seveda so bila devetdeseta idealna platforma za tovrstne podvige, četudi je npr. zasedba Nine Inch Nails že dve leti pred tem izdala prvenec Pretty Hate Machine, ko je skupaj s pionirji Ministry na podoben način, a v precej manjšem obsegu, spopularizirala težke industrial zvoke. Hkrati pa vemo, če se le spomnimo, kaj se je zgodilo kasneje, ko sta na sceno "uletela" grunge ali nu-metal.

Da so Metallico leta 2009 sprejeli v rockersko alejo slavnih (The Rock and Roll Hall of Fame), ne preseneča, sicer pa se bodo nekateri najbrž spomnili tiste stare "dileme", ali so boljši Iron Maiden ali Metallica. Leta 2011 se pevec prvih Bruce Dickinson odzval na omenjene trditve. "Zašel sem v težave, ker sem rekel, da smo boljši od Metallice ... a je res!" je takrat povedal za revijo Metal Hammer. "Že morda, da so večja skupina in da prodajo več vstopnic kot mi, ali da imajo več z zlatom ovešenih ljudi srednjega sloja, ki pridejo na njihove koncerte, a niso Maiden. Rekel sem, da je težko soditi, obenem pa sem vedel, da lahko izpadem kreten, zato sem to tudi izrekel brez sramu," je priznal pevec.

Leta 2014 je o tem za časopis The Guaridian spregovoril Lars Urlich, a v precej spravljivem tonu. "O tem ne mislim razpravljati ali zanikati. Vedno bom podprl Brucea Dickinsona v vsaki bedariji, ki jo izreče. To je del vsega štosa. Torej, le naprej Iron Maiden! Vse v redu," je sarkastično pripomnil.

Ob pričujoči obletnici albuma Metallice pa je Dickinson, ki je nedavno naznanil, da je bil na testiranju pozitiven na koronavirus, priznal, da so bili kolegi začetniki prenosa metal glasbe v širši (mainstream) prostor. "Mi, Judas Priest in Pantera smo bili vsi na precepu, da bi imeli možnost narediti naslednji korak. A nihče od nas ni imel jajc, da bi to naredil. Metallica pa je to naredila. Treba jim je priznati veliko zaslugo, da so zgrabili priložnost, ko se jim je ponudila, da so tvegali in dobili za to velike nagrade. Ne morete podcenjevati dosežka, ki jim je uspel s tem albumom. Gre za enega tistih prelomnih albumov, ki so bili ravno pravšnji. Ekstremno dobro produciran, saj je vsak ton popolnoma pod nadzorom. Občudujem, kako so to naredili, kar so storili s skladbami. Z veliko učinka so brez dvoma metal potisnili v mainstream. Vem, da ga ni produciral Mutt Lange, temeč Bob Rock, ki je imel vse pod nadzorom. Mi nikoli ne bi mogli posneti takega albuma, ker nismo pod takim nadzorom in niti nočemo biti. Pri nas bi padla guma z vozila in bi odpustili producenta!" je izjavil za revijo Classic Rock.

Da pa bo praznovanje 30-letnice njihovega najuspešnejšega petega albuma tako, kot se spodobi, pa bodo "metalski money-makerji" poskrbeli s kupom novih izdaj, ki bodo luč sveta ugledale septembra letos. Prva od teh je The Metallica Blacklist, ki ga je izvršno produciral Giles Martin, masterizacijo pa so opravili v slavnem studiu Abbey Road. Gre za album priredb, na katerem bo 53 posnetkov različnih izvajalcev, med njimi tudi Ghost, Corey Taylor, Miley Cyrus, Elton John, St. Vincent, Biffy Clyro, Idles, The Hu, Dave Gahan in Weezer, ki izvajajo pesmi s "črnega albuma".

Album bo izšel tudi na dvojnem 180-gramskem LP-ju, trojno zgoščeni razširjeni izdaji, za tiste najbolj vnete oboževalce pa bo za ceno okoli tristo evrov na voljo še "deluxe box set" v omejeni izdaji, ki bo vseboval dvojni remasterizirani vinil, picture disc, tri koncertne vinile, 14 zgoščenk z demo posnetki, surovimi miksi, intervjuji in koncertnimi posnetki, za povrhu pa bodo dodali še šest DVD-jev z dodatki, zakulisnimi posnetki, uradnimi videospoti in koncertnim materialom.