16. INmusic festival: The National, Hozier in rocker Keanu

Prvi dan INmusic festivala je resneje zagnal duo Sleaford Mods iz Nottinghama, ki ga sestavljata Jason Williamson in Andrew Fearn. Njun post punk elektro minimalizem je pravi udar za ušesa, piko na i pa prida Jasonov surovo predirajoči vokal z naglasom iz East Midlandsa, ki spominja na cockney, čeprav Britanci enega in drugega jasno razločujejo. Dokaj ponavljajoče elektronske glasbene podlage, ki pa dovolj zapeljivo vabijo k poplesavanju, Williamson prebada s svojim brutalnim pripovedovanjem zgodb o grenkem življenju britanskega delavskega razreda, kritiziranjem političnega in družbenega položaja nižjega srednjega razreda, sicer pa je sam povedal, da so njihova besedila "o resničnih ljudeh, ki se borijo za preživetje v vse bolj sovražnem svetu".

Njegova odrska pojava je markantna, saj se zdi, kot bi ves čas pridigal nekomu z leve strani, saj je večino časa proti občinstvu obrnjen z desnim profilom, medtem pa izvaja svojo igro z mikrofonom in plastenko vode, vmes pa v navalih evforije postreže tudi s kriki in vriskanjem. Duo je pred desetletjem doživel preboj s sedmim studijskim albumom Divide and Exit, hvaljen je tudi album Spare Ribs, ki sta ga obelodanila v začetku leta 2021 kot manifest izčrpane in demoralizirane pandemične družbe, lani pa sta izdala album UK Grim, ki je dosegel 3. mesto na britanski lestvici albumov. Duo je bil spodbuden "vžig" ob začetku festivala, postregla pa sta tudi s priredbo West End Girls, dua Pet Shop Boys, ki sta jo posnela lani in dobiček namenila dobrodelni fundaciji Shelter.

Za visoko oktanske obrate so poskrbeli tudi švedski Viagra Boys, ki jih je leta 2015 združil pestro-tvoren obisk karaoke bara v Stockholmu. Mnoge je prepričal že prvi singel Sports iz leta 2018 s prvega albuma Street Worms, v videospotu pa močno tetovirani pevec (sicer po rodu Američan) Sebastian Murphy "moti" igro tenisa in odgovarja novinarskim kameram. Da je njihovo ime hudomušna šala na račun sodobne moškosti, ni treba posebej poudarjati, nekaj pridobljenih Murphyjevih kilogramov, ki vedno nastopa brez majice, pa zagotovo ni nikogar motilo. Tokrat se je na odru tudi sezul in potem poskusil žganico, ki mu jo je ponudil nekdo iz občinstva.

Vmes je pokomentiral nogomet, sicer pa priznal, da je žganica naredila svoje, sploh ob dejstvu, če jo človek poplakne s pivom. Zasedba s svojim post punk in garažnim pristopom k zvoku deluje vitalno in naravnost idealno za festivale, vse skupaj pa popestrijo pevčev satirični pristop ter posledično sarkazem in črni humor v besedilih njihovih pesmi, ki se poigravajo s stereotipi in izzivi sodobnega življenja. Da je Murphy oddajal krepke vibracije, tako vizualne kot tudi vokalne, od nedavno pokojnega Shana MacGowana (The Pogues), pa je bil lahko samo še dodatni plus njihovega iskrivega in zabavnega nastopa.

Na manjšem World stageu je pred vrhuncem prvega dne nastopila še skupina The Gaslight Anthem iz New Jerseyja, ki s presledki deluje slabi dve desetletji. Njihov "heartland" ameriško zabeljeni rock izraz je instantno prepoznaven, med vplivi pa so našteli tudi imena, kot sta Bruce Springsteen in Tom Petty. Pevec Brian Fallon je povedal, da se je nedavno ločil, kar pa ne ustavi njegove zasedbe, da ne bi na polno nastopala za festivalih in po rokersko navduševala svojih privržencev.

A večina je imela po 22. uri v mislih samo še osrednje ime prvega dne, indie rock zasedbe The National iz Ohia, ki velja za ljubljence hrvaškega koncertnega občinstva, pred katerim je premierno prvič nastopila leta 2004. Pevec Matt Berninger ter brata dvojčka Aaron in Bryce Dessner ter brata Scott in Bryan Devendorf so tako ob 23. uri stopili na oder, in sicer tako, da so jih tik pred tem spremljali s kamero v zaodrju, kar smo lahko videli na ekranu, kako prihajajo na oder in jih potem na njem zagledali, kar je bil vsekakor zanimiv prizor.

Zasedba je lani izdala kar dva albuma, aprila First Two Pages of Frankenstein in septembra Laugh Track, čeprav so imeli določeni člani po pandemiji nekaj osebnostnih težav in spopadanja s stanjem duha. Sodelovali so celo s Taylor Swift, v živo pa še vedno lahko občudujemo njihovo pokončno držo in izvrstno izvedbo ob bok uspešnicam, kot so Bloodbuzz Ohio, Conversation 16, ter proti koncu še Fake Empire, Mr. November, Terrible Love in zaključno About Today. V kar dveurnem nastopu so pokazali, koliko ustvarjalnega zanosa ostaja v njih tudi po četrt stoletja na sceni, saj njihov živi nastop preprosto navduši s poetično liričnostjo ter brezhibno izvedbo ob bok impresivnemu svetlobnemu šovu raznobarvnih reflektorjev.

"Moker" drugi dan, ko so prišli Keanu, Paolo, Beth in Hozier

Ko je že kazalo, da bo tokratni INmusic festival ostal na suhem kar se tiče dežja, se je drugi festivalski dan togledno nekoliko skazil, saj je dež svoje nakazal že ob prvi resni zasedbi, in sicer losangeleškem triu Dogstar, ki obstaja že od leta 1991. Čeprav so delovanje leta 2002 sklenili za skoraj dve desetletji, so se leta 2020 vrnili in zdaj aktivno od začetka v seštevku delujejo okoli petnajst let. Njihov "as v rokavu" je dejstvo, da je poleg bobnarja Roberta Mailhousa in pevca ter kitarista Breta Domrosa na baskitari njihov član nihče drug kot hollywoodski zvezdnik Keanu Reeves. Poznamo ga po seriji filmov Matrica, John Wick, Peklenski val, Hitrost, Hudičev advokat in številnih drugih. Sprva grunge bend je zdaj razvil polnokrvno rokerski izraz, ki pokaže svoje korenine in vplive tudi v imenih, kot sta David Bowie ali Joy Division. Ali pač The Cure, saj igrajo njihovo priredbo kultne pesmi Just Like Heaven. Verjetno bi se bilo na mestu pošaliti na igralčev račun, da je to končno zasedba, kjer vsi občudujejo in fotografirajo basista, a tokrat iz povsem drugačnih razlogov kot glasbenih. A Keanu je pokazal zavidljivo spretne prste na strunah, na oder pa je dobil tudi medvedka pando, ki ga je postavil na basovski zvočnik. Dež je, razen na začetku, za silo zadržal solze, seveda na veselje številnih oboževalk pod odrom, okoli 40 oboževalcev pa se je menda imelo čast z njim srečati tudi po tokratnem festivalskem nastopu.

Paolo Nutini je INmusic obiskal že leta 2015, ko je bila 10. edicija festivala, sicer pa je (nekdaj?) očarljivi Škot italijanskega porekla skozi leta pridobil nekaj patine, zrelosti in na videz morda celo nekaj kilogramov. Nutiniju je še vedno blizu pripovedovanje zgodb, njegov dar pisanja pesmi pa se napaja med klasičnimi popularnimi pevci ter modernimi glasbenimi trendi. Pevec med svojim nastopom ni pozabil na oboževalke ter v navideznem pogovoru poziral z rdečim telefonom kot odrskim rekvizitom. Sprehodil se je skozi svoje uspešnice, kot so Let Me Down Easy, Through the Echoes, pa vse do Candy, Iron Sky in Shine a Light. Težko pričakovana vrnitev na pričujoči festival po slabem desetletju je tako uspela, 37-letni Paolo pa je pokazal zrelejšo kantavtorsko drznost, ki je še vedno v užitek vsem njegovim privržencem in predvsem privrženkam.

Koliko poguma in predvsem odločnosti pa je morala zbrati prikupno debelušna pevka Beth Ditto, da je tokrat sploh nastopila, si je najbrž težko predstavljati. Potem ko je zamudila skoraj pol ure, da so nekateri nestrpneži začeli že živčno žvižgati, je okoli 22.30 le stopila na oder s svojo indie rock zasedbo Gossip, s katero je navdušila tudi leta 2010 v Križankah. "Oprostite za zamudo, imam covid in sem razmišljala, da bi svoj prvi nastop na Hrvaškem odpovedala, a sem se vseeno odločila, da nastopim, zakaj bi se pritoževala," se je napol v hrvaščini, napol v angleščini hitela opravičevati 43-letna pevka. Po eni strani gre občudovati njeno vztrajnost in odločenost, da vseeno nastopi, po drugi strani pa bi se dalo spraševati o odgovornosti njenega početja. Krepko skrajšan program je že po tretji pesmi "kaznovala" še višja sila v obliki močnega naliva, Beth pa je takoj zapela Princeov Purple Rain, pač priložnosti primerno, njihovo prvo uspešnico Standing in the Way of Control so potem prelili v Nirvanin megahit Smells Like Teen Spirit, s čimer so premagali tudi dež. Beth je na koncu na odru "pomagal" celo eden od oboževalcev, zelo aktivna v prvih vrstah pa sta bila tudi Štras in Rok iz zasedbe Mrfy. Njen glas, ki se mu je poznalo, da je daleč od običajne brezhibnosti in moči, je vseeno zdržal, po slabi uri so svoj nastop strnili z Move in the Right Direction in Heavy Cross, saj se je vsem mudilo na glavni oder za največji nastop drugega večera.

To je bil seveda Hozier, ki s svojo zasedbo velja za enega najbolj priljubljenih in nagrajevanih irskih glasbenikov današnjega časa. Andrew John Hozier-Byrne je pri dobrih dvajsetih pred dobrim desetletjem v sam vrh posegel s singlom Take Me To Church in istoimenskim, večkratno platinastim, albumom. Kako edinstven je njegov glas in kako bogat in veličasten je njegov folk blues rock izraz, je pokazal tudi na prvem hrvaškem nastopu kot ena od največjih zvezd tokratnega festivala.

Največji irski zvezdnik po Sinead O'Connor in zasedbi U2 je v uri in pol prepričal z iskreno interpretacijo njegovih mogočnih pesmi, predirajočim vokalom, za katerega je uporabljal dva mikrofona, sicer pa je zavezan človekoljubnim in dobrodelnim aktivnostim, saj je s svojim glasbenim talentom predan tudi družbenim vprašanjem sodobnega časa. Uro in pol nastopa je s številčno zasedbo končal s trojico uspešnic Too Sweet, Movement in Take Me to Church, s katerimi je v velikem slogu zaključil drugi festivalski večer.

Več o osrednjem "headlinerju" 16. izdaje INmusic festivala, alter rock zasedbi The Smashing Pumpkins, pa si preberite v naši naslednji reportaži z Jaruna v hrvaški prestolnici!