Vsi proti vsem ali volilna burka po slovensko

Če kdo reče Andrej Košak, se nam takoj v glavi zasveti lučka, nad katero piše Outsider. Kultni film, ki nas je spomnil na 80. leta, na čase panka, Pankrtov in Bosancev, ki so trumoma prihajali v Slovenijo delat, a čeprav film mestoma namiguje drugače, so bili to časi, ko s(m)o bili vsi prijatelji, ne glede na to, od kod je kdo prihajal. Bratstvo in enotnost.

Naslednja lučka ob omembi Košaka je najbrž Zvenenje v glavi (2002), zaporniška drama z odličnim Jernejem Šugmanom v vlogi Kebra, ki se dogaja okoli prenosa košarkarske tekme jugoslovanske reprezentance po televiziji in posledičnega upora. Morda se vam utrne celo novejši film Stanje šoka (2011), ob ogledu katerega je marsikomu prišel na misel film Zbogom, Lenin!, ki je bil zagotovo všeč tudi Košaku. A kaj reči o njegovi najnovejši stvaritvi Vsi proti vsemu? Imamo "tipično" slovensko podeželsko mestece, primerno poimenovano Rovte (snemali so, kako primerno, v Kamniku), kjer se župan Franta Kramberger (Vlado Novak) za zmago na volitvah bori s protikandidatom Jerovškom (Rok Vihar). Priimki zvenijo sumljivo poznano, mar ne?

A ko nekdanjemu udbovcu Franti zmanjka idej in že jasno kaže na njegov polom na volitvah, se spomni, da bi Jerovšku zakuhal škandal, ki bi mu priskrbel zmago na volitvah. Pri tem mu na pomoč priskoči Fleischmann (primerno zlovešči Valter Dragan), ki s kupom pomagačev (Jure Ivanušič, Uroš Potočnik) poskrbi za očitno "moderno" pedofilsko afero, za katero se pokaže, da je sicer učinkovita, a gre čez vse meje. Franta ima za zaveznico piarovko Joži (Iva Krajnc Bagola), ki pa je usodno povezana tudi s Fleischmannom. Vse skupaj raziskuje inšpektor Berginc (Peter Musevski), ki je stari znanec Frante s policijske šole.

Film se enodimenzionalno, precej naivno in na prvo žogo zaplete, saj je Košak, ki je tudi scenarist filma, očitno predpostavil, da mora film na vsak način, njegov način, pokazati, kako je Slovenija politično skorumpirana. Kako smo vsi proti vsem. Film, ki se jemlje tako (pre)resno, da že na sredini izpade kot farsa ali (samo)parodija. Kot pokazatelj, kako še vedno vladajo stare povezave, stare garniture in kako ima vsak z nekaj masla na glavi kakega asa v rokavu za vsakega, ki mu pride na pot. Čeprav Franta ves čas zatrjuje, da "se bo na koncu vse uredilo", če bo le vsak delal, kar ima za delati, in bo, če se le da, molčal. Franta nato zadeve razreši po svoje, zmaga sam s seboj, brez nasprotnika, ki se pred tem odstrani kar sam. Pirova zmaga? No, kar nekaj je tudi "kolateralne škode" v obliki bolj ali manj nedolžnih žrtev.

Film je koprodukcija med Slovenijo, Hrvaško in Severno Makedonijo, pohvaliti pa gre glasbo Kristiana Sensinija. Vrhunski igralci pa večinoma svoje vloge odigrajo z veliko nepotrebnega pretiravanja, kar bi bilo najbrž drugače, če bi pred seboj imeli hvaležnejši material, ki pa ga ta scenarij žal ni ponudil.

Je pa zgodba zelo "in" tudi po tem, da pokaže, da na koncu boljši konec potegne ženski spol, saj je Joži, ki ima svoje prste globoko v lončku z medom, ne koncu ključ vsega in tudi moralna zmagovalka. Ženske v politiko? Seveda, le poglejte, kaj počnejo s preteklostjo in skorumpiranostjo obremenjeni moški. Prej kot politični triler gre za samoironično lepljenko, ki pa žal enodimenzionalno pokaže, kako žalostno naj bi bilo zakulisje slovenske lokalne politike. In če je bil to glavni namen filma, naj mu bo, za kaj več, pa je očitno, žal, zmanjkalo "štrika" ali lovskih šiber ...