Triler, v katerem niti Rambo in Terminator ne bi preživela?

Ko vnovič gledaš film, ki je sad tvojega dela, zagotovo ga znaš na pamet, kaj vidiš, kaj gledaš?

Opazujem reakcije ljudi. Sprva se precej smejijo liku Ize (Tina Vrbnjak), ki ima v scenariju nalogo, da mehča, sprošča, da se vračamo v smeh, a proti koncu filma je tega vedno manj. To je prve pol ure, potem se začne napetost zviševati, zadnjih petnajst, dvajset minut pa je potem vrhunec, v trilerju taki zgradbi rečemo učinek "snežne kepe".

Že od prvega prizora smo vrženi v akcijo, sploh ko vidimo, da je Manca (Katarina Čas) očitno tisto klasično "zadnje dekle", vse travme in groza pa se v bistvu zrcalijo na njenem obrazu ...

Prvi prizor gledalca posedi na sedež in vzbudi zanimanje. Lika nje in Trine (Nina Ivanišin) sta najbolj prestrašena, tudi zaradi travmatične izkušnje, ki sta jo prestali. Taja in Iza te izkušnje nimata. Izhajal sem iz tega, da tovrstni dogodki vplivajo na ljudi, da drugače gledajo na svet, tudi projicirajo strahove, neke situacije, v katerih bi najbrž povsem drugače odreagirali, če ne bi imeli slabih izkušenj v življenju.

Projekt sega nazaj okoli dvanajst let, takrat smo videli promo fotografije tebe z motorko, je šlo tisto za isto zadevo ali nekaj povsem drugega?

Tisto je bil drug projekt, ko sem želel posneti grozljivko, kar sva delala z Venom Jemeršičem, imeli smo okoli petnajst snemalnih dni, potem pa mi vse skupaj ni bilo všeč, saj v bistvu sovražim pobijanje in nasilje. Bolj mi je všeč, da film ne prestraši kot pri grozljivkah, temveč da ustvari psihološko napetost, kar je bolj značilno za trilerje. In pa da gre za neko situacijo, ki se dejansko lahko zgodi v življenju. Potem sem pred kakimi desetimi leti poklical dekleta, da tistega filma ne bo, da bomo posneli nekaj novega, z Juretom Henigmanom v glavni vlogi.

Film je nastajal deset let, bil v "razvojnem peklu", koliko si poskušal po uradni poti, koliko referenc, izkušenj oz. poznanstev potrebuješ, da te sploh obravnavajo na Filmskem skladu oz. Filmskem centru?

Zavedal sem se od vsega začetka, da kot neuveljavljeni režiser ne morem priti do sredstev, enako sem povedal tudi igralkam, da sredstev ni in jih ne bo. Nobena hiša, producent ni bil za mano, da bi lahko dobival točke. Tako smo nekako pripluli do konca, vsaj snemalni del. Ko pa je bilo konec snemanja, leta 2018, pa ni bilo denarja za postprodukcijo. Sem eden redkih, ki je dobil denar, kar nam je omogočil producent Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo, kjer so, hvala bogu, film videli kot komercialni projekt, kar tudi dejansko je.

Znan si po režiji videospotov – film je nekaj drugega, so te o filmih naučili filmi, kot Tarantina, ali si bil tvoj prehod k filmu drugačen, bolj teoretičen, tehničen?

Zelo dobro vprašanje, iskreno sem bil sprva zelo zelen na tem področju. Kot filmofilu se mi je zdelo fino, da bi posnel svoj film, ko pa sem začel malce snemati, sem videl, da sem stopil v prevelike čevlje, saj je bilo očitno, da nimam takega talenta, kot sem mislil. Sem pa zelo malo govoril in zelo veliko poslušal ljudi, ki so že posneli filme. Največ me je naučil montažer Jurij Moškon, ki je dojel, da se zelo hitro učim in mi svetoval, naj to izkoristim. Iz leta v leto sem potem dojel, kakšna mora biti dramaturgija, da gledalca drži do konca. Kar pa sem delal prej, pa ni bilo v redu, a sem se potem učil in napredoval.

Film ima nekakšne Blair Witch, I spit on your grave, Odrešitev, Opazujejo nas, Evil Dead vibracije, spomni pa tudi na Varuha meje Maje Weiss, kot eden redkih domačih filmov z ženskimi protagonistkami. Koliko si zrasel na teh filmih?

Ko je izšel Varuh meje, sem bil še študent, v njem se bolj malo dogaja, že takrat se mi je zdelo, da bi ga sam malo pojačal, haha. Všeč mi je bila ideja, da tri punce nekam gredo, narava, reka, suspenz, kar je vplivalo name, kot tudi Odrešitev Johna Boormana, ki je bil zame prelomnica, saj mi niti za trenutek ni bilo dolgčas in prav tak film sem si želel posneti tudi sam.

Film je s posnetki iz zraka, gozdov, slapa Peričnik, z živalmi, trofejami in "lovskimi" podtoni, tudi nekakšna turistična razglednica naših naravnih lepot ...

Seveda, Borut Pahor je na Instagramu zapisal, da mu je bil film zelo všeč, da pa ga ne bi promoviral v tujini, ker je gozd videti tako, da v njem ne bi preživela niti Rambo niti Terminator (smeh). Hotel sem, da bi bil film barvit, razgiban, poletni, da je popoln kontrast v dramaturgiji. Sova se pojavi samo pri Manci in Trini, je njun vezni člen, na skupno zgodbo iz preteklosti.

Zanimivo je tudi, da so vsa dekleta v filmu zelo naravna, brez pretiranih ličil, razen nekaj maskare ...

Želel sem, da se deklet ne seksualizira, da je pozornost na zgodbi, da gledalec gleda oz. posluša, kaj imajo za povedati, ne zgolj samo opazuje, kako seksi se mu zdijo igralke in kako prosojne in premočene majice imajo.

Nekatere ljubitelje grozljivk (upravičeno?) skrbi, da film ni zadosti krvav, grozljiv, da bi bil vreden njihove pozornosti, se pravi, da je bil tvoj cilj v kina privabiti splošno občinstvo, ne zgolj žanrske navdušence?

Res je, moj cilj je bil, da tudi tisti, ki ne gledajo tovrstnih filmov, pridejo v kino. Se pravi, da tisti, ki jih je dejansko rado strah, pridejo v kino. Kar me veseli, je, da v dvorani vidim vedno nekaj ljudi, ki drugače in močneje odreagirajo na določene prizore, zato si jih zapomnim, da jih potem lahko kaj tudi povprašam. A večina takih pravi, da odhajajo iz kina z dobrimi občutki, četudi niso ljubitelji žanrskega filma, kar je zame največja nagrada. Da ljudje pridejo, si ogledajo film in mi po projekciji stisnejo roko ter rečejo, da jim je bil film všeč.

Trenutno sta zunaj, kar je prvič doslej, tako film kot knjiga (o skupini Niet), ki se imenujeta enako – Pa tako lep dan je bil. Logično vprašanje je torej, zakaj v filmu ni pesmi Lep dan za smrt?

Nismo imeli denarja, tako da iz spoštovanja niti nisem spraševal, če bi pesem lahko uporabil, ne da bi jim kar koli lahko ponudil v zameno. Sicer pa smo želeli domačo, slovensko, glasbo za film in se potem zmenili z Mrfy in Jet Black Diamonds. Tudi meni na začetku, ko zaslišim Zaljubila, še vedno gredo mravljinci po hrbtu. Tudi v bodoče bom uporabljal slovensko glasbo v svojih filmih, zagotovo.

Imaš že scenarij za nov film, boš nadaljeval filmsko kariero?

Ne pričakujem nič, tudi filmski kolegi z zlatimi rolami so bili pri naslednjih projektih zavrnjeni, bom pa seveda poskušal, imam prijavljenih že nekaj projektov na Filmskem centru, kot tudi ostali kolegi. Bi si želel narediti nadaljevanje tega filma, a nikakor ne na tak način, saj tak projekt lahko narediš samo enkrat v življenju.

10 zanimivih dejstev o filmu Pa tako lep dan je bil:

1. Snemanje je trajalo neverjetnih deset let, zgodba pa se večinoma odvije v enem samem dnevu.

2. Vsi igralci v filmu so odigrali svoje vloge brezplačno.

3. Film je bil popolnoma financiran z lastnimi sredstvi ekipe, režiser je, da bi zagotovil sredstva za snemanje, moral prodati svojo najljubšo otroško kitaro, prenosni računalnik in kolo. Po petih letih je ljubljeno kitaro odkupil nazaj – a po dvakratni ceni.

4. Zaradi dolgoletnega nastanka filma so igralke med snemanjem rojevale in spreminjale pričeske, zato je bil poseben izziv povezati prizore, ki so bili posneti z nekajletnim razmikom.

5. Med snemanjem v gozdu so člani ekipe utrpeli kar 82 ugrizov klopov, eden izmed njih pa je zbolel za boreliozo.

6. Za še bolj nevarno se je izkazalo snemanje v hiši, kjer so naleteli na modrase, ki so se jih na koncu znebili s košenjem trave okoli hiše, glasnim petjem in predvajanjem glasne glasbe.

7. Zanimiva anekdota je bila, ko je igralka Katarina Čas prišla naravnost iz Hollywooda, kjer je sodelovala z Martinom Scorsesejem in Leonardom DiCapriem. Iz razkošja hollywoodske vile je prispela v Koštabono, kjer je spala na armafleksu, obdana z 18 ljudmi, ki so večinoma smrčali. Kljub temu se nikoli ni pritožila, četudi je šlo za očiten prehod iz glamurja v preprosto slovensko okolje.

8. Katarina se je pri nekem prizoru poškodovala, da je morala počivati dva tedna, direktor fotografije pa je padel pet metrov globoko in se pri tem poškodoval, a vseeno nadaljeval snemanje ter se domov odpeljal s kolesom.

9. Na snemanju so se nekateri člani ekipe prvič videli, nekateri pa nato celo poročili in dobili otroke. Ekipa se je prehranjevala večinoma z domačimi čorbami in sendviči, ki jih je priskrbel režiser.

10. V filmu sta tudi dve zanimivi "cameo" vlogi, in sicer se na koncu filmu za nekaj sekund pojavita Jure Longyka kot kirurg ter režiser Perica kot ljubimec ene od protagonistk.