Tomaž Gorkič: Ta film je kot naša država, vse so že izropali in pokradli

Valburga, od kje Valburga, vas pri Smledniku ...?

Vedno se mi je zdelo zanimivo, da obstaja vas blizu Ljubljane, ki ima tako ime. Zveni dobro in lahko bi bila kjer koli v svetu belega človeka. Na Švedskem, v Rusiji, kjer koli. Tam je tudi zanimiva zapuščena graščina, križev pot, vse skupaj pa ima nek mističen prizvok. Vedno se mi je zdelo, da če bi posneli film, da bi se moral imenovati Prekletstvo Valburge. Ni nekega strašnega ozadja.

Politično nekorektna slasher komedija. Koliko te oznake sploh štejejo, je to samo reklamna poteza?

Vsi nam skušajo predstaviti, kako je Slovenija neka butična destinacija, kako tukaj cveti turizem in podobno, v resnici pa se dogaja bolj malo. Tudi Ljubljana se ponaša z več kot milijonom prenočišč, Bled je biser Gorenjske in podobno. Kljub temu pa smo tretjerazredni evropski državljani, ki nam ves čas mečejo pesek v oči, saj nas predstavljajo in prepričujejo, da smo nekaj, kar nismo. Toliko se ponašamo s turizmom, ki pa ga v resnici ni toliko. Avstrija je osma država na svetu, ki ima največ prihodka od turizma. Po tej logiki, bi morali biti vsaj deseti, če smo tako dobri. Priča smo politični korektnosti, saj ves čas prodajamo nekaj, kar v bistvu ni res. Brata v filmu sta tipična slovenska kvazi podjetnika, nič ne bi vložila, takoj pa bi imela vse. Pa četudi je to nekaj, kar v bistvu ne potrebuješ.

Pravzaprav je film večinoma v angleščini ...

To sem si nekako tudi želel, saj se mi vedno zdi, da če igralci govorijo angleško ali nek drug jezik, da igrajo bolje. Zanimalo me je, kako bo to učinkovalo, imam dobre igralce, ki pa v tujem jeziku, delujejo še prepričljivejše. Mislim, da je dobro delovalo. Eden od igralcev je Šved, angleščina mu je drugi jezik, kar pomeni, da slovensko niti slučajno ne bi mogel govoriti.

Ljudje, ki so videli Idilo, vas zdaj nekako poznajo in vedo kaj pričakovati, kajne?

Zagotovo, poleg tega pa je tukaj precej več humorja in situacijske komedije. Idila je bil resno ciničen film, bolj je bilo poudarjeno slovensko okolje in da se v praktično pravljičnem gorskem svetu dogajajo grozne stvari. Tukaj pa je že vse izropano, Valburga je kot naša država. Vse so že izropali in pokradli, zdaj pa so šli iskat še zadnje stvari, kar se pač zgodi v mojem filmu.

Kaj pa proračun za Valburgo, denar si zbiral tudi prek množičnega financiranja, si bil zadovoljen, kako se je to izšlo?

Preko tega smo denarja dobili zelo malo, kar se pozna, da nisem imel ljudi, ki bi se s tem resnično ukvarjali. Saj gre pri tem za marketinški menedžment, ko vložiš recimo dvajset tisočakov, da jih potem dobiš ven dvesto tisoč. Mi tega denarja nismo imeli. Bil je pač naš vložek, kolikor je bil pač mogoč, sicer pa je film na oko vreden okoli 400 tisoč evrov.

Se pravi, vedno obstaja želja po še več, več sredstev pomeni boljši film?

Tega ne vidim kot pohlepnost, kot da nikoli nimaš dovolj. Bolj v produkcijskem smislu, da bi lahko bolje plačal ljudi. Sam sicer že ko pišem scenarij, razmišljam o produkcijskem vložku. Če nimaš denarja za 25 statistov, si jih preprosto ne moreš privoščiti. Seveda bi bilo videti bolje, če imaš več denarja in ga za to tudi porabiš, ne pa da daš sebi desetkrat večji honorar. Tako si lahko pri vsem boljši, pri luči, prizoriščih, postprodukciji, za stvari si lahko vzameš več časa.

Koliko časa ste snemali in koliko je vzel nastanek celotnega filma?

Snemali smo štirinajst dni, sicer pa leto in pol, proces pa še vedno traja, kar je normalno. Če imaš za sabo veliko ekipo, gre to hitreje.

Če primerjaš oba filma, kako vidiš drugi film glede na prvega?

Vsebine so šle naprej, sicer pa sem z Idilo imel 21 snemalnih dni, pri Valburgi pa le 14, kar pomeni, da je bilo precej noro, saj smo delali tudi po 16 ur na dan. Ko si zelo utrujen, ti začne padati koncentracija in delaš napake. Ne moreš si vzeti toliko časa, kot bi si ga lahko. Če bi imeli več snemalnih dni, bi lahko posneli več materiala. Sicer pa se ne moreš delati, da prej nihče ni posnel nič podobnega. Nisem iskal življenjske zgodbe ali univerzalnosti, predvsem je bil posnet in narejen za zabavo gledalcev. Pri nas je takih filmov malo, zato se mi je zdelo zanimivo zadevo narediti na tak način.

Kaj si želiš za Valburgo, kar ti npr. z Idilo ni uspelo?

Predvsem večji doseg gledalcev. Čeprav sem z Idilo dosegel vse, kar sem hotel. Ker se zavedam, kolikšen je moj doseg. Vem, da z večimilijonskimi filmi ne morem tekmovati, vedeti moraš, kam spadaš. Idila je dosegla ogromen krog festivalov in gledalcev, mislim pa, da bo Valburga dosegla še več. Saj je že pred začetkom predvajanja dosegla veliko ljudi, film pa so sprejeli tudi na festival v španskem Sitgesu, kjer je največji festival tovrstnih filmov na svetu. Festival obstaja 52 let in tam ni bil prikazan še noben slovenski film.

Podpisan si pod režijo, scenarij, montažo, napise na koncu in še kup drugih zadev, mora človek res vse oz. čim več narediti sam, da je na koncu zadovoljen z izdelkom, ali je to bolj povezano s tem, koliko je denarja?

Ne želim si biti vse to, seveda je vse povezano z denarjem. Je pa ekstremno naporno. Scenarij in režija še nekako gresta, glede montaže pa recimo ne morem nekoga plačati, hkrati pa imam sam kar nekaj tovrstnih izkušenj, pa mi to ni tako težko. Montiram tudi risanke, čeprav je res, da to ni moja primarna dejavnost.

Če smo imeli Slovenci prej Rabljevo fresko, Morano, Vampirja z Gorjancev se pravzaprav v grozljivkah ni bilo po čem zgledovati. Kaj pa ceniš od tujih filmov, menda si najprej videl Nosferatuja iz leta 1922?

Da, to sem videl še v času redukcij, ko je ravno na odločilnih mestih zmanjkalo elekrike (smeh). Sicer pa so zame "sveta trojica" filmi Osmi potnik (Alien), Stvor (The Thing) in Terminator.

Kratki film Metod se zdi kot dober napovednik za dolgometražec. Luka Cimprič se zdi idealen, je scenarij že gotov, je zanimanje za film, konec koncev je to zgodovina, slovenska folklora, kako močna je želja, da vam to uspe posneti z budžetom, kot mu pristoji?

Ljudje se ogromno zanimajo, težave pa imam s slovenskim filmskim centrom, saj je to film, ki ga je nemogoče narediti z minimalnimi sredstvi. Gre za zgodovinski film, kar pomeni, da je kot znanstvena fantastika, saj bi bilo treba vse preseliti nazaj za 40 ali 50 let. Kar pa pomeni ogromne stroške. A ljudje, ki so brali scenarij, očitno niso imeli pojma, kaj berejo. Očitali so mi dokumentaristični slog in podobne nebuloze, kot da ne bi prebrali scenarija. Zgodba je sicer pol-pol, gre za njegovo zgodbo, čeprav nihče ne ve, kako se je obnašal in kako je govoril. Prebral sem sicer njegova pričevanja, policijske zapiske, a imajo slab arhiv, saj je bil Trobec za njih šolski primer in niso imeli idej, kako se tega lotiti. Tudi ujeli so ga povsem po naključju. Nihče ni tega raziskoval, kar mi je pri vsej zgodbi zanimivo, saj želim povedati zgodbo z njegovega vidika. Upam pa, da mi bo nekoč uspelo, in bom pri tem vztrajal.

Kaj pa nagrade, za Idilo jih je bilo kar precej, katera ti pomeni največ, ali gre pri tem bolj za dobre reference za naprej?

Vesna za najboljši film mi pomeni veliko, bila je presenečenje in je hkrati nagrada za vse, ki so film delali in tudi za ljubitelje tega žanra.

Ste dobili, pričakujete kakšen odziv od krajanov Valburge?

Da, župan Smlednika me je že klical in se ponudil, da bi kaj pomagal, a je bil film že posnet (smeh). Kar se mi je zdelo neverjetno, morda pa bomo kaj sodelovali v prihodnosti.

Ali bo morda naslednji film vampirski z Davorjem Klaričem, ki se zdi, da je rojen za to vlogo, ter kraljico krika Sašo Pavlin Stošić?

Za vampirja je bil sprva mišljen Dejan Knez (Laibach), a je bil hospitaliziran 14 dni pred snemanjem. Nato pa je nekdo predlagal Davorja, kar je bila čista sreča, da je bil takoj za stvar in da smo potem lahko izpeljali snemanje, čeprav smo ga potrebovali zgolj za nekaj ur. Za to sem mu zelo hvaležen. S Knezom se pa žal ni izšlo.

Kakšni so občutki pred premiero, ko človek končno javnosti predstavi nekaj, za kar je živel in delal nekaj let?

To še zdaleč ni konec, šele začetek. S filmom bomo šli po festivalih, ravno sem se dogovoril za urnik predvajanj v Ljubljani. Dela je veliko, ki mu ni konca. Na srečo imam pri tem pomoč, zagotovo pa bo vse skupaj trajalo še vsaj eno leto. Želim narediti tudi svetovno distribucijo na DVD/blu ray nosilcih, za to sem našel človeka, ki je zelo navdušen, da bo to potem ponujal na različnih tržiščih.

Koliko pa daš na odzive, kritike, pohvale, kako to sprejemaš?

Zame je vsaka kritika, ki je vsebinsko konstruktivna, ne glede na to, ali je človeku všeč ali ne, dobra stvar. Se pravi, da zna človek utemeljiti, zakaj tako misli, potem se iz tega lahko kaj naučiš in si lahko boljši. Če mi kritika nekaj da, jo sprejmem in se lahko na ta način naslednjič ognem določenim pastem ali stranpotem.

Delaš filme v prvi vrsti zase, za ljubitelje žanra ali za vse, širšo javnost?

Film delam tako zase kot za gledalce. Nisem egocentrik, ki bi na vsak način želel doseči svoje. Seveda imam zadnjo besedo. Predvsem mi je pomembno, da uživam pri tem, ko ga delam in da bodo gledalci uživali ob gledanju. Včasih si na koncu producijskega procesa tako izmozgan, da bi vse izbrisal in vrgel proč, a to so pač taki trenutki, ko nimaš več objektivnega pogleda na vse skupaj in je dobro, da zadevo prespiš. Sam se rad držim datumov, sicer se to lahko vleče v nedogled. Vedno, v vsakem obdobju, sem dal od sebe maksimum. Verjamem v to, da se človek celo življenje uči in razvija.

Tvoj najboljši film vseh časov je ...?

Carpenterjev Stvor (The Thing), ki sem ga pogledal že več kot stokrat. Pa nisem ravno fanatik, a če ga ne pogledam vsaj enkrat na pol leta ali vsaj vsako leto, potem nekaj ni v redu ...