Thelma in Louise, 30 let ženske moči

... koga neki? Brada Pitta, seveda! Dejstvo je namreč, da danes 57-letni Pitt do takrat ni posnel nič kaj omembe vrednega. Pri triindvajsetih je začel igrati v serijah (Another World, Dallas, 21 Jump Street, Growing Pains), kdo se morda spomni komičnega trilerja Cutting Class iz leta 1989, pravi preboj pa se je zgodil prav z vlogo JD-ja v Thelmi in Louise, je bil na pragu tridesetih. O njegovem  "zloglasnem" razkazovanju trebušnih "radiatorčkov", ob katerem so prvič zavzdihnile vse bodoče oboževalke po vse svetu, pa tudi ni vredno izgubljati besed. Pitt je potem presedlal v večje filme (Reka poje mi, Kalifornija, Prava stvar, Intervju z vampirjem, Jesenska pripoved, Se7em, 12 opic), s katerimi je svojo kariero poslal naravnost v prvo ligo njegove generacije igralcev.

Režiser Ridley Scott nikakor ni bil novinec, saj je pred tem, med drugim, zrežiral kultna filma znanstvene fantastike Osmi potnik (1979) in Iztrebljevalec (1982), s Thelmo in Louise pa desetletje kasneje temeljito dregnil v duh časa. Zdi pa se, da film tudi tri desetletja kasneje ostaja relevanten in aktualen. Družba je še vedno večinoma patriarhalna, četudi sta protagonistki skozi film uprizorili nepozabno pot samospoznanja in odrešitve, v dobrem ali pač slabem.

Scott je namreč tipični moški film o dveh prijateljih postavil v ženski kontekst, dveh precej različnih karakterjev. Obema prekipi, zato enostavno "dezertirata" in se podata na pot osebne osvoboditve, ne glede na to, katere družbena pravila, zakone in tabuje prelomita, kršita ali podreta na njuni odisejadi. Da je Callie Khouri prejela oskarja za scenarij ne preseneča, kot tudi ne, da seksi mamici spotoma vzbudita veliko pozornost moških, med katerimi se znajde tudi seksi JD, ki si ga Thelma še posebej dobro zapomni. Sicer pa ženski duo žene na novo najdena svoboda, saj sta se otresli "kontrolfrikovskih" možev, ki jima ne moreta ničesar več omejevati.

Ali sta bolj podobni Bonnie & Clydeu ali Butchu Cassidyju in Sundance Kidu, tako ostaja presoja vsakemu posamezniku. Zagotovo pa je stvar okusa tudi zaključek, ki je bil izbran v filmu, ki povsem uniči moški šovinizem in pokaže na lepši jutri, ženski se poljubita in z roko v roki zapeljeta v gotovo smrt. Ali originalni, kakršnega je predvidel Scott in si ga lahko pogledate na kakšni posebni DVD ali blu ray izdaji, ko na videz neuničljivi tandem pade v roke policistom in nekoliko manj romantično, a vseeno usodno, konča v prepadu.

Nekateri kritiki so sicer v filmu videli veliko nasilja, ki se dogaja v imenu ženske osamosvojitve in "moči", češ, da se obnašata "po moško, pod krinko feminizma". Po drugi strani pa so nekateri menili, da je film nepošten do moških, ker jih prikazuje kot obupne. Kar pa seveda niso vsi. Spomnite se le na ključnik #nevsimoški (#NotAllMen). Thelma in Louise sta najbrž postali vzornici številnim ženskam, ki so si želele tovrstne osvoboditve in so stopile v boj za svoj glas, za svoje mesto na tem svetu, sploh, če so dotlej živele v kakršni koli obliki toksičnega odnosa.  

"Ni velikokrat možnost, da igraš vlogo odpadnice," je kasneje povedala Susan Sarandon, Geena Davis, ki smo jo pred tem gledali tudi v odlični Cronenbergovi Muhi, pa priznala, da je "ta film zanjo vse spremenil". "Če vam ta film predstavlja grožnjo, potem se identificirate z napačno osebo," je dejala Davisova, ki je kasneje nekoliko obupala nad igranjem, saj je bilo razmerje med spodobnimi moškimi in ženskimi vlogami po njenem katastrofalno, četudi je priznala, da se je prav zaradi te vloge bolj začela zavedati same sebe. Drži pa tudi, da je leta kasneje v seriji Commander in Chief odigrala prvo žensko predsednico ZDA.

Film je bil eden od tistih, o katerih se je največ govorilo v 90. letih, scenaristka je poleg oskarja namreč prejela tudi bafto in zlati globus. Medtem ko so, kot rečeno, nekateri mislili, da predstavlja "toksični feminizem", je po drugi strani, na nek način, Hollywood spremenil do te mere, da danes lahko gledamo filme o svobodnih ženskah, kakršen je letošnji zmagovalec podelitve oskarjev, Dežela nomadov, ali ženski maščevalni triler Obetavna mladenka. Thelma in Louise sta tako zakorakali na pot in v boj, s katerega ni bilo umika. In zagotovo drži, da se je po tem filmu začelo na ženske gledati tudi skozi drugačne oči. Spomnite se le Sarah Connor iz dveh Terminatorjev ali Ripley iz Osmega potnika 2. Oba lika je ustvaril kultni James Cameron.  Pardon, Ripley je kajpak iz Scottovega Osmega potnika s konca sedemdesetih.

Thelma in Louise je film o dveh ženskah, ki se nista pokorili. Kar je edino prav. Številne ženske še danes doživljajo zlorabe in trpijo v tišini nelagodnih izkušenj, ker menijo, da jim nihče ne bi verjel in bi jih obsodili, češ, "saj so si same krive". A jih je, hvala bogu, vedno manj. Film je pokazal, da obstajajo ženski liki, ki imajo silno moč, strast in zapleteno notranje življenje. Dejstvo je, da je že takrat oral pomembno ledino, zato je njegova poanta aktualna še danes in si ga zaslužijo videti tudi milenijske in #MeToo generacije.