Stvari, ki so v seriji Černobil drugačne, kot so bile v resnici

Čeprav je serija Černobil navdušila vse ljubitelje dobre televizijske produkcije in se o njeni vsebini pogovarjajo vsi, ki so si ogledali vseh pet delov, je kljub srhljivi resnični zgodbi stvari treba vzeti z rezervo. Ja, katastrofa, ki se je v Černobilu zgodila leta 1986, je strašnejša od marsikaterega znanstveno-fantastičnega scenarija, a vseeno so producenti določene stvari priredili, spremenili ... 

Lik boljševika Zharkovega, ki ga v Černobilu igra Donalds Sumpter, ki ga mnogi poznajo iz serije Igra prestolov, kjer je upodobil Moistra Luwina, je izmišljen. Prav tako je izmišljen njegov govor, v katerem uslužbence poziva, naj ne zganjajo panike zaradi nesreče. "Nihče ne sme oditi, ukinite vse telefonske linije," je v seriji rekel Zharkov. Verjetno so v času panike pomislili tudi na to, da informacije ne smejo zapustiti Černobila, a zapisov, da bi kdorkoli od pristojnih izrekel kaj takšnega (ali podobnega), ni.

Dim je bil manjši, svetlejši

Temen in gost dim, ki se v seriji vali s kraja nesreče, je prav tako malce prirejen. V resnici je bil dim veliko manjši in manj opazen, videlo se je le, kot da iz reaktorja prihajajo sledi bele pare. 

Haverkamp, strokovnjak za nuklearno energijo pri Greenpeaceu pravi, da je černobilska nesreča največja nesreča do danes in da primerjava s Hirošimo nima smisla. Hirošima se zdi velika katastrofa, ker je bila eksplozija veliko večja in so si ljudje zapomnili gobasti dim ter ker je zaradi Hirošime umrlo veliko ljudi. A Černobil je veliko hujši prav zato, ker je bilo sevanje zaradi nesreče v ukrajinskem mestu dvakrat hujše od tistega v Hirošimi. Černobil ima na ljudi in okolje veliko bolj dolgotrajne posledice kot Hirošima. Zato Haverkamp pravi, da primerjava ene in druge nesreče ni na mestu.

V drugi epizodi strmoglavi helikopter, ki leti nad odprtim reaktorjem. Strmoglavljenje helikopterja se je sicer zgodilo, a so ga v seriji kronološko napačno umestili. Nesreča se je zgodila nekaj mesecev kasneje.

Sovjetska zveza je imela rekordno število znanstvenic

Ena od izmišljenih likov je tudi znanstvenica beloruskega inštituta za nuklearno energijo Ulana Khomyuk. Ta v seriji odpotuje v Černobil, čeprav tja ni bila povabljena in sprašuje nadzornike, kaj se je zgodilo. Zgodba se zdi preširoka, preveč nerealna za eno osebo, a kot piše Business Insider, je ženski lik predstavljal več znanstvenikov naenkrat. Je pa njen spol, torej ženska znanstvenica, vsekakor zelo realističen, saj je imela Sovjetska zveza rekordno število žensk, ki so bile zaposlene na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike.

V drugi epizodi Khomyukova opozarja, da bi se lahko zgodila še ena eksplozija, ki naj bi bila še bolj nevarna in uničujoča, saj naj bi izločila še več radioaktivnih snovi. Jan Haverkamp, starejši znanstvenik za nuklearno energijo v Greenpeaceu, pravi, da je informacija pretirana. Lik Khomyukove v seriji pravi, da bi lahko še ena eksplozija vplivala na mnoge okoliške države, kot so Sovjetska zveza, Latvija, Litva, Belorusija, celo Poljska, takratna Češkoslovaška, Madžarska, Romunija in večino vzhodne Nemčije. Večina hipotetikov meni, da je katastrofa vplivala na velik del Evrope, a kot pravi Haverkamp, bi to lahko bilo res le v primeru, a bi staljena sredica reaktorja prišla do podtalnice in zastrupila številna porečja, morja in zemljo. Pravi tudi, da če bi se druga eksplozija zgodila, bi zelo težko predvideli, kakšen vpliv bi imela.

V poskusu preprečitve eksplozije, na katero je opozorila Khomyukova, se v seriji trije patriotski prostovoljci javijo, da se potopijo in odplavajo do ventilov, da bi jih odprli in sprostili radioaktivno vodo. Tu so si producenti serije dovolili malce svobode. Nihče v resnici ni prostovoljno ponudil, da bi to naredil. Enega od zaposlenih je nadrejeni določil, da bo on tisti, ki bo odplaval do ventilov. Nadrejeni mu je dal možnost zavrnitve, a k temu dodal, da je edini, ki pozna pot do ventila ter ga tako soočil z dejstvom, da nima možnosti izbire.

Režiser serije Craig Mazin si je pri ustvarjanju serije pomagal s knjigo Polnoč v Černobilu, ki jo je napisal novinar Adam Higginbotham na podlagi resničnih zgodb, ki so se dogajale med zgodovinsko katastrofo. Knjiga opisuje, kako se je preiskava o Černobilu začela takoj in to na več frontah. V roku 36 ur po eksploziji so strokovnjaki iz Moskve odpotovali v Černobil in identificirali neverjetnem vzrok nesreče.

Legasov je tudi v resnici storil samomor, a ni nikakršnih sledi, da bi se v poslovilnem pismu spraševal, kakšna je cena laži v primeru Černobila.