Sram ob gledanju resničnostnih šovov nepotreben: 'Z razlogom so uspešni'

V kratkem pogovoru nam je fenomen, da ljudje neradi priznavajo, da spremljajo različne resničnostne šove, pojasnila psihoterapevtka Nina Gumzej, ki je del ekipe Moj psihoterapevt. Pravi, da je to nekaj povsem normalnega, a da je sramovanje tu povsem nepotrebno: "Menim, da je sram popolnoma nepotreben, saj so te oddaje uspešne z razlogom. Nagovarjajo namreč naše najbolj osnovne vzgibe in mehanizme, ki pa nas delajo človeške." 

Resničnostni šovi so dandanes vedno bolj priljubljeni, veliko ljudi si v njih želi nastopiti, še več ljudi jih rado spremlja. Kakšni ljudje so ljudje, ki se prijavljajo v šove na splošno?

Veliko raziskav je bilo narejenih, ki so želele ukalupiti osebnostne značilnost posameznikov, ki se prijavljajo na resničnostne oddaje. Vendar jih je bilo težko posplošiti in zminimalizirati na samo par lastnosti. Mogoče bi si to želeli, a verjamem, da ni namen, saj je vsak posameznik specifičen tako po osebnosti, dojemanju, čustvovanju in posledično delovanju. Če bi te ljudi želeli umestiti na premico osebnostne strukturiranosti, bi rekli, da so to ljudje, ki so bolj narcistično strukturirani. Spet po drugi strani bi se lahko sklicevali na ekstrovertiranost in odprtost na nove izkušnje, ki so tem osebam skupne kot značilnosti. Verjetno bi bilo še nekako najlažje opisati tovrstne posameznike po njihovih potrebah in željah. Želja po izpostavljenosti, pozornosti, uspehu in moči. Biti viden, opažen, sprejet in potrjen. Vse to verjamem, da so potrebe in želje posameznika, ki se prijavi v resničnostno oddajo.

Lahko ločite (če generaliziramo) tip ljudi, ki se prijavi v različne šove: kdo so tisti, ki se prijavijo v kuharske, kdo tisti, ki se prijavijo v tekmovalne (športna tekmovanja ali zgolj prikaz talenta, ki ga imajo) in kdo tisti, ki se prijavijo v upanju, da najdejo ljubezen? 

Verjamem, da je želja in potreba nekoga, ki se prijavi v kuharsko ali športno oddajo, vseeno malo drugačna kot nekoga, ki se prijavi v oddajo, kjer se išče ljubezen. Medtem ko gre pri prvih dveh bolj za izpostavljene potrebe po dokazovanju, moči in uspehu, ki je seveda vezana na neki manko v odnosih, je pri slednji vsekakor v bolj v ospredju potreba po nekih neizpolnjenih medosebnih odnosih oziroma gre za bolj direktno, dobesedno naslavljanje le-teh. Seveda pa je potrebno resničnostne oddaje jemati s kančkom soli, saj se zdi, da je predvsem zadnje čase glavni vzgib skoraj vseh resničnostnih oddaj želja po prepoznavnosti in uspehu, v ozadju pa se po tihem vije potreba po sprejetosti in potrditvi ter želja biti viden, opažen. 

Med resničnostnimi šovi so najbolj gledani tisti, v katerih so prikazani medčloveški odnosi – Sanjski moški, Otok ljubezni, Ljubezen po domače. Zakaj menite, da so te vsebine gledalcem najbolj všeč?

Prav zaradi omenjenega. Medosebnih odnosov. A ni zanimivo, da se ljudje zavedajo, da odnosi v resničnostnih oddajah velikokrat ne odsevajo realnih odnosov v vsakdanjem življenju ter da je verjetnost za dober izid po oddaji zares majhna, ampak jih to ne odvrne od tega, da teh oddaj ne bi gledali? Medosebni odnosi so vedno fascinirali človeka. Pogled na naše odnose kot ogledalo nas samih mogoče lažje razloži fascinacijo nad gledanjem tovrstnih oddaj. Vsak odnos, ki nas fascinira ali pa ga le s težavo gledamo, namreč nosi v sebi nekaj našega. Nekaj, s čimer se lahko povežemo. Nek nam še neznan odsev, ki si ga na nek nezaveden način želimo bolje raziskati. Pa naj gre za nekaj, kar nam manjka (kompenzacija,) ali nekaj, česar ne želimo videti (projekcija). V takšnih oddajah je namreč veliko različnih karakterjev in arhetipskih odnosov, s katerimi se posamezniki povežejo. Recimo, da je v oddaji punca ali fant, ki že res dolgo išče ljubezen, a kar nima sreče. Podobna situacija se dogaja tudi nam. Najini zgodbi zresonirata in povežemo se. Na čisto biološki ravni pa se razlog za visoko gledanost verjetno skriva v aktiviranosti možganskih centrov za spolnost, romantično ljubezen in navezanost, ki pa sprožijo delovanje hormona dopamina in oksitocina, ki telo preplavita z občutkom ugodja in sreče.

Zakaj ljudje radi gledajo resničnostne šove?

Primerjanje, vživljanje, doživljanje, podoživljanje in vznemirjenje, ki le-to spremlja, nekako zaokrožijo dogajanje v gledalcu ob gledanju. Občutek, da si del izkušnje v oddaji, ne da si zares. Akcija brez posledic. Marsikdo z gledanjem kompenzira svojo odmaknjenost od odnosov, močnih čustev, aktivnosti, resničnih odločitev. Preigravanje scenarijev v glavi. Postavljanje vprašanj, kot so, kako bi sami ravnali v podobni situaciji, kako bi se počutili in zakaj. Vse to so vprašanja, ki imajo hipotetične odgovore brez dejanskih posledic. Gre za pobeg iz realnega življenja. Vstran od problemov in monotonega vsakdana, kar lahko velikokrat vodi do čustvene sprostitve. To je lahko zdravo, saj si na tak način lahko napolnimo baterije. Vendar pa se v svoji skrajni obliki kaže kot izogibanje in pobeg iz realnega v fantazijsko. Torej, če je kakšna zadeva, s katero se ne moremo soočiti, je pobeg v fantazijske odnose ne bo rešil ali izbrisal. Zavedati se je potrebno, da ko se ekran ugasne, se vrnemo nazaj v svoja življenja. Tako da gre kar za dvorezen meč, ki je sicer z dobrimi mejami in zavedanjem lahko obvladljiv in tudi zelo rodoviten. 

Velikokrat se tudi zgodi, da ljudje neradi priznajo, da te vsebine spremljajo. Zakaj se tega sramujejo? 

Resničnostnih oddaj se drži slab glas in nežen prezir. Če se malo "pohecam", bi jih lahko primerjali z javno hišo. Ko si v njej, neizmerno uživaš, ko prideš iz nje, pa te je malo sram. V tujini jim rečejo tudi 'trash' oziroma 'trash tv'. Tak sloves se jih je verjetno prijel, ker gre za oddaje, v katerih se skoraj prehitro opazi, da gre v večini primerov za igrane odnose in osebnosti, veliko je nepotrebne drame, kar še samo poudari igro in nepristnost odnosov, zaradi vsega tega pa znajo tovrstne oddaje delovati kot preveč površinske. In ljudje preprosto nočejo biti s tem povezani oziroma jih je sram, če bi bili, saj bi to pomenilo, da podobno kot za oddaje velja tudi za njih. S tem, kar gledamo, se namreč velikokrat poistovetimo. Menim pa, da je sram popolnoma nepotreben, saj so te oddaje uspešne z razlogom. Nagovarjajo namreč naše najbolj osnovne vzgibe in mehanizme, ki pa nas delajo človeške.

Ali menite, da lahko ljudje preko šova najdejo tisto, kar iščejo, recimo ljubezen?

Če govorimo o ljubezni, menim, da je zelo težko. Tudi statistike teh oddaj se postavljajo na to stran. Čeprav se je že zgodilo, so to vseeno bolj izjeme kot pravila. Menim, da bi kot prvo bilo dobro vedeti, kaj si posamezniki ob vstopu v oddajo dejansko želijo. Velikokrat se zgodi, da tega zares ne vemo. Tudi če gre za iskanje ljubezni, to ne pomeni, da vsak, ki se prijavi na tovrstno oddajo, to tudi išče.