Spirala groze, zazankana sama vase

Kot rečeno, sta avstralska filmarja James Wan in Leigh Whannell filmsko serijo grozljivk Žaga začela leta 2004, ko sta predstavila prvi film. Tega sta posnela za drobiž, dober milijon dolarjev, z njim pa zaslužila skoraj stokrat več, kar je film in tudi vsa nadaljevanja dodobra zacementiralo v kategorijo uspešnih grozljivih filmskih franšiz.

Že v prvem filmu se je bežno predstavil Jigsaw (Ugankar), ki je potem svoj lik poglobil ter večjo vlogo in pomen dobil v naslednjih sedmih filmih. Le kdo bi lahko pozabil glas, kultno masko in pojavo, za katero je stal igralec Tobin Bell, ki si je s tem – hotel ali ne – zagotovil, da bo za vedno povezan s to vlogo, podobno kot Robert Englund s Freddyjem Kruegerjem ali Doug Bradley s Pinheadom.  

Kdor dobro pozna filme Žaga, dobro ve, da so njihovi ustvarjalci kmalu začeli tekmovati, v katerega bodo vtaknili več čim bolj nagnusnih prizorov. To pa ni nujno jamstvo ali razlog za dober film. Že tretji film, ki je po "gravžu" zagotovo precej visoko na lestvici, je navdušil predvsem tiste najbolj neumorne ljubitelje, ki radi hodijo po meji dobrega okusa, s tem pa so se strinjali tudi kritiki, ki – razen prvega filma – niso imeli prav veliko za pohvaliti.  

Medtem ko se je prvi film ponašal z originalnostjo in presenetljivim preobratom na koncu, pa za ostale velja, da so dokaj brezciljno tavanje med labirinti groze in kvaziizvirnimi načini, kako izmaličiti različne dele človeškega telesa. Dobiček pa se je v kinoblagajne vsa leta lepo stekal, tudi zato, ker so filme plasirali okoli noči čarovnic – za vsak film krepko čez sto milijonov. To pomeni, da je Žaga milijardna filmska serija. Vse lepo in prav.

Ob dejstvu, da sta bila v zadnjih enajstih letih posneta zgolj dva filma, Žaga 3D (2010), ki naj bi bil "zadnje poglavje", nato pa kljub temu še Jigsaw oz. Žaga 8 (2017), je bilo mogoče pričakovati, da bo sledil še kakšen film. Osmi film se posveča umorom na podoben način, kot je to počel Ugankar, četudi je že desetletje mrtev.

Novega poglavja si je menda takoj po osmem filmu leta 2017 najbolj želel komik  Chris Rock, ki je želel zaigrati v "resnem" filmu oz. ne v komediji. Sprva sta se za režijo zanimala brata Spierig, ki sta režirala tudi Žago 8, a sta si nato premislila, režijo pa je prevzel Darren Lynn Bousman, ki je režiral drugi, tretji in četrti film. Da mu gnusni prizori niso tuji, se kajpak pozna tudi pri najnovejšem filmu.  

Na mestu je vprašanje, v kolikšni meri jim je uspelo seriji dati "svežo kri", saj ni videti, da bi se film kakor koli nanašal na svoje predhodnike, morilcu pa so dali novo groteskno masko in docela čudno popačen glas, ki je prej smešen kot grozljiv. Zgodba se poleg Rockovega detektivskega raziskovanja umorov v ozadju trudi razpredati njegove osebne in družinske travme ter zamere do očeta, ki ga upodablja sam Samuel L. Jackson.  

V kolikšni meri sta filmu pomagala dejstvo, da je Rock sodeloval pri scenariju, in to, da si srčno in na vse pretege želi, da bi ga jemali resno, je kajpak stvar debate. Žal pa film ne ponudi dovolj "mesa", da bi nas resneje potegnil v šibko zgodbo in režijo, tako da nam na koncu ostane zgolj kopica odvratnih prizorov, ki si sledijo eden za drugim. Filma ne more rešiti niti vedno solidni Jackson, za Rocka pa velja, da ga je v resnici težko sprejeti v dramatičnih vlogah. No, če ste si zaželeli krvi in gnusa, potem si lahko s filmom potešite svojo slo, a ne pričakujte dosti več od tega ...