Slovo z velikim pokom: najboljši Bond do zdaj?

Že leta 2006, ko je prišel na velika platna film Casino Royale, se je moral Daniel Craig soočati z določeno kritiko, da je "blond Bond", brezizrazen, celo nadut, a iz filma v film, od Kvantuma sočutja (2008),  prek Skyfall (2012), pa do Spectre (2015) je postajalo jasno, da mu je le težko kar koli očitati.  

Craig je Bonda popeljal na novo raven; iz karikature, ki je postal pod taktirko Martina Campbella, ki je v vlogi agenta 007 v tragikomičnem GoldenEye (1995) predstavil Piercea Brosnana, je prav ta režiser svoj vtis brez dvoma popravil kot režiser omenjenega prvega filma s plavookim blondincem, kjer je ena glavnih tudi Vesper Lynd (Eva Green), do katere pa Bond svojih čustev ni pozabil niti v novem filmu Ni čas za smrt, s čimer se film tudi nekako začne.  

Pravzaprav se začne s skokom v otroštvo Madeleine Swann (Léa Seydoux), ki se med kopanjem v morju bliskovito spomni na dogodek, ki je zaznamoval njeno življenje in vključuje Lyutsiferja Safina, v katerega se je odlično vživel oskarjevec Rami Malek. Četudi se je prišel maščevati za poboj njegove družine, ji je vseeno rešil življenje, a ne brez načrta, da se bosta zopet neizogibno srečala.

Stari "grehi" namreč hitro privrejo na plano, da o tem, da Madeleine življenje usodno kroji enigmatični vodja Spectre Ernst Stavro Blofeld (vedno sijajni Christoph Waltz), niti ne gre izgubljati besed. V filmu ob primerni glasbeni spremljavi poskrbi za najbolj dramatično predstavitev negativca po Hannibalu Lecterju.

Ko se zdi, da bosta Bond in Swannova preživela prijeten dopust v idiličnem italijanskem mestu Matera, on hoče pustiti preteklost za sabo tako, da obišče grobnico svoje pokojne ljubezni Vesper Lynd, a pade v zasedo atentatorjev Spectre, za kar obtoži Madeleine in jo zapusti.  

Bond se nekoliko zagrenjeno upokoji na Jamajki, a ga iz pokoja potegne stari "brat" iz CIA Felix Leiter (Jeffrey Wright), potem ko iz laboratorija MI6 ugrabijo znanstvenika Valda Obrucheva. Ta je ob pomoči M-a (Ralph Fiennes) razvil projekt Herakles, bioorožje, ki vsebuje nanobote, ki se razširijo kot virus z dotikom in so kodirani na določen DNK, smrtonosni za tarčo in neškodljivi za vse ostale. Bond sreča Nomi (Lashana Lynch), temnopolto agentko, ki so ji po njegovi upokojitvi dodelili šifro 007, s katero sta najprej kot pes in mačka, nato pa lepo sodelujeta, prav tako pa pomaga Leiterju na Kubi najti Obrucheva. Pomagata jima še Logan Ash, ameriški CIA agent in lokalna lepotica iz CIA Paloma (Ana de Armas).  

Po vratolomni akciji in dejstvu, da hoče Blofeld Bonda mrtvega, kar seveda koordinira iz zapora, Obruchev pretenta kmalu pokojne člane Spectre in hkrati dela za Safina, ki snuje načrt, kako priti do Swannove, s katero imata neporavnane račune. V krču dogajanja se poslovimo od nekaterih likov na bržčas nepričakovan način, hkrati pa Bond pokaže precej bolj človeško plat, morda bolj kot kdaj koli prej.  

Prav je, da ne razkrijemo preveč, a lahko brez slabe vesti rečemo, da dve uri in tričetrt filma tečeta kot namazani, da kljub dolžini v njem ni balasta, dogaja se veliko in neprestano, zgodba pa teče, kot je treba. Ob vrsti odličnih igralskih predstav v netipično ameriškem filmu, v katerem je še najbolj ameriška temnopolta agentka 007, se lahko vprašamo ali producenti zares "cikajo" na temnopoltega ali morda celo temnopolto zamenjavo. Ali je kaj na tem ali so zgolj špekulacije, bo seveda pokazal čas, kot tudi to, ali je skoraj ambrahamovec Idris Elba za vlogo enostavno prestar.

Režiser Cary Joji Fukunaga pa se je očitno dobro izmojstril že od filma Neimenovani (2009) naprej, pa seveda serije Pravi detektiv in scenarija za Tisto (2017), da je bil na 25. film z Bondom dobro pripravljen. Delo je dobil potem, ko so se režiji odpovedali Christopher Nolan, Denis Villeneuve in Danny Boyle.

Četudi je Craig pred leti v slogu tipičnega angleškega humorja zatrjeval, da "si raje prereže zapestja, kot še kdaj zaigra Bonda", mu gre priznati, da je vlogo pripeljal do vrhunca, da je Bonda naredil za neusmiljenega akcijskega junaka, ki pa ni zgolj mačistični ženskar ali karikatura samega sebe, kot je bil že v nekaterih preteklih filmih, temveč predvsem ČLOVEK. In kaj je lepšega kot izgoreti, se posloviti, ko si na vrhuncu?

Glavni igralec se zdi kot pravi kavalir, tako na filmu kot v resničnem življenju. Preprosto mu verjamemo. Ko pritiska na plin svojega bondovskega Aston Martina, ko ga skušajo streti, a je kajpak (oh, kako bondovsko!) v neprebojnem avtu in ko mu iz luči pokukajo brzostrelke, da pokosi vse v krožnem rafalu, le stežka zadržujemo navdušenje, ki ga lahko občuti vsak ljubitelj akcijskih filmov, strelskih videoiger ali pa zgolj običajen filmoljubec, ki rad ob pokovki uživa v dobrem filmu.  

"Vsakega, ki se ga dotakneva, ga uročiva. Takega si me ustvaril, to je bila tvoja izbira," psihopatski Safin na samem koncu zabrusi Bondu, pred tem pa ugrabi Bondovo nesojeno hčer in njeno mamo. "Svet se ne spreminja kaj preveč," proti koncu razmišlja Bond. In da, drži, da je funkcija človeka, da živi in ne zgolj obstaja. Craig je za Bonda živel bolj kot kdor koli drug, kot kakšen Jackie Chan staknil kup poškodb na snemanju, sploh med tem zadnjim. Novi Bond tako ne razočara, četudi je bil sprva skoraj nekako "uročen", saj kar niso mogli najti režiserja, potem so sledile poškodbe in težave, nazadnje je udarila še koronska kriza. A film je končno pred nami in če ste zanj pripravljeni žrtvovati tri ure svojega življenja, vam zagotovo ne bo žal. Četudi naslov pravi, da (še) ni čas za smrt, je ta morda v tem primeru bolj neizbežna, kot si kdo predstavlja ...