Sebastian Cavazza snemal že v 15 jezikih: Albanščina je zelo lepa, a težka

"Ko so me v Sarajevu na filmskem festivalu po projekciji prvih dveh epizod ustavili neki ljudje in me ogovorili, sem jih sprva pogledal malo čukasto in potem v angleščini pojasnil, da ne govorim albansko," je za 24ur.com povedal Sebastian Cavazza, ki ga od danes naprej lahko spremljamo v eni najbolj opevanih srbskih serij Besa, o tem, kako zelo prepričljiv je bil s svojo albanščino. 

V intervjuju je za naš medij povedal, kako rad ima nove izzive in da se od nekdaj navdušuje nad tujimi jeziki. Čeprav je snemal že v več kot 15 različnih jezikih, je še vedno prostor za kakšen nov izziv, pravi igralec in ob tem dodaja, da je nad albanščino navdušen: "Lep jezik, ampak težek."

Od snemanja Bese je minilo okoli pet let. Kako se vi spominjate ustvarjanja te serije?

Ne vem, če je točno pet let od tega, ker se spomnim, da sem v tistem času z Vinkom Brešanom v Zagrebu in okolici snemal film Koja je ova država? in da so me z avtom peljali v Beograd, ko sem izvedel, da je umrl moj prijatelj Nebojša Glogovac. Takrat sem imel v srbski prestolnici tudi avdicijo za serijo Besa. Čeprav sem imel avdicijo za eno od dveh glavnih vlog, so potem angleški producenti vprašali, če znam albansko. Ker me je smrt prijatelja zelo prizadela, sem bil prepričan, da sem se na avdiciji odrezal slabo. Sem pa vseeno soproducentoma Tei Koroliji in Igorju Stoimenovu rekel, naj mi pošljeta kakšno sceno v albanščini, da vidim, kako mi gre, in jima pošljem posnetek. Prosil sem tudi, naj mi pošljeta zvočni posnetek v albanščini s prevodom v angleščini ali srbščini, da vem, za kaj sploh gre. In da bom videl, kako se bom sploh odrezal. Potem so to posredovali sodelavcem, ki so bili Albanci in so pri seriji sodelovali zaradi jezika. No, šele potem so oni javili Angležem, da lahko govorim albansko, in tako sem prišel do vloge Agima Sokoljija.

Ste pred tem imeli kakšen stik z albanščino? Da bi jo govorili, slišali ste jo, seveda ...

Slišal sem jo že, jasno, ker je bilo veliko tega jezika že v nekdanji skupni državi. Sicer pa s tem jezikom nisem imel stika.

Si predstavljam, da je to prav poseben izziv, da se lotiš jezika, ki ga v bistvu ne razumeš ...

Albanščina nam kot jezik ni blizu. Nima zveze ne z jeziki iz romanskega, ne iz germanskega, ali slovanskega bazena. To je ilirščina. Nek prajezik za nas. V abecedi ima 36 črk, od tega tri R-je, tri Č-je, tri L-je ... Je kar hecen jezik. Zelo lep, ampak težek.

Kako pa ste se lotili tega: ste se učili samo tega, kar je govoril vaš lik, ali ste se učili tudi osnov jezika?

Ker sem takrat bil znotraj nekega drugega in tretjega projekta poleg Bese, sem seveda prosil za prevode scen, ki jih igram, in pa za zvočne posnetke, da sem si lahko fonetično napisal, kako to zveni zame. Sem se pa tega lotil tako, da sem pravzaprav s pomočjo produkcije našel punco, Lindo Redžepi v Ljubljani, ki mi je pomagala z izgovorjavo. Je pa hec v tem, da ko sem prišel na snemanje serije, sem spraševal albanske in kosovske kolege, kako bi kdo kaj rekel, in potem sem takoj slišal neko razliko med izgovorjavami. Na primer, kako je recimo Arben Baraktaraj, ki igra Dardana Berišo, izgovoril nekaj čisto drugače, kot je izgovorila Gresa Pallaska, ki igra mojo sestro Teuto v seriji. In sem rekel 'Aha, slišim neko veliko razliko v izgovorjavi, finta pa je, da sva midva z Gresko iz iste družine in bi midva morala govoriti enak dialekt znotraj jezika,' in so rekli, da je to res in da bi morala govoriti enak dialekt, zato sem se moral teksta praktično na novo učiti. No, potem pa še to, da sem nekaj tednov pred snemanjem serije dobil dve tretjini mojih scen dialoško spremenjenih. Spremenjenih po tem, ko sem se vsega že naučil. Ajda je takrat rekla, da sem v sekundi postal čisto zelen, ker sem se moral spet vsega naučiti na novo (smeh). Rekel sem si, okej, ne bom spal dva dni, in sem se na novo učil tekst. Velik izziv vsekakor, a hkrati tudi velik užitek.

Imeli ste kar veliko teksta v seriji, to so bili celi dialogi v albanščini. Ste med dialogi točno vedeli, kaj pomeni kakšna beseda, stavek, ste vedeli, kaj govorite, ali ste se teksta naučili tako, kot so vam ga dali napisanega? 

Ja, seveda sem vedel, saj sicer ne bi niti mogel odigrati svoje vloge tako, kot je treba. Gre za to, da igralci in igralke ne govorimo samo teksta. Igra se začne dogajati v medprostoru, med tekstom, v neizrečenem. Če pa ne veš, kaj govoriš, če je samo to glavni fokus, ne moreš veliko narediti, ne moreš dostaviti v sceno. Če se ukvarjaš s tem, kako in kaj govoriš, ne dostaviš. Nekaj je, kaj govoriš, in nekaj pa, kaj se dogaja še spodaj. V neizgovorjenem se skriva navadno veliko več kot v tem, kar je izgovorjeno. En 'dober dan' lahko pomeni tudi 'fuck off', lahko pomeni 'Se opravičujem, dober dan.' Lahko pomeni 'Dober dan, vaš pes mi že 12 dni grize predpražnik,' ali pa 'Dober dan, kako je vaš pes luškan!' Kaj vse je lahko dober dan!

Sta si bila z albanščino na koncu snemanja že na 'ti', ste kaj razumeli jezik, ste znali kaj povedati?

Ja, znal sem povedati 'dober dan', se zahvaliti, kaj naročiti (smeh). Tudi nekaj malega sem razumel, ker tega teksta je bilo res veliko oziroma te dialoške scene, ki sem jih imel v seriji, so bile daljše dialoške scene. Nekaj seveda prepoznaš. Jaz sem sicer tudi po osnovni vokaciji vedno bil bolj lingvist, ker sem hodil na poljansko gimnazijo, kjer sem se intenzivno učil tri tuje jezike, in so me jeziki od nekdaj zanimali. Sem slišal neke besede, sem prepoznal, prepoznal sem tudi korene, da bi si bil pa z jezikom na ti, pa ne. Ker se spomnim, da smo imeli v Sarajevu na filmskem festivalu projekcijo dveh epizod in so po projekciji do mene prišli neki ljudje in me ogovorili v albanščini, jaz pa sem samo čukasto gledal. Malo sem razumel, a sem v angleščini odgovoril, da se opravičujem, da ne govorim albansko. Bili so šokirani in me spraševali, da kako ne govorim albansko, če sem pa v seriji tako govoril ... Pa sem pojasnil, da sem se za vlogo moral naučiti. Niso mogli verjeti, da nisem Albanec, in smo pogovor nadaljevali v angleščini.

No, ampak lep kompliment, pomeni, da ste res lepo govorili ... 

(Smeh) ja, lep kompliment! Ampak saj pravim, da je bilo že v izhodišču, da če ne bi Albanci rekli, da znam govoriti, verjetno sploh ne bi naredil avdicije. To je bil pogoj. Mi je bilo pa res v velik izziv, moram priznati. Ker albanščina je bila nekaj zelo podobnega kot lakota, to je nek jezik severnoameriških domorodnih Indijancev, ki ga govori samo še okoli 40 tisoč ljudi, in učiti se tisti jezik je bilo podobno, kot učiti se tega.

No, pa slovenščino govorite, ki jo govori dva milijona ljudi, tudi to je prednost (smeh)!

(Smeh) ja, res je, ampak je vsaj slovanski jezik! Igral sem tudi v makedonščini, ki jo govori zelo malo ljudi. V bistvu sem pa igral že v več kot 15 jezikih, ampak ti jeziki so načeloma v glavnem vezani na neke korene. Germanski, slovanski, romanski, kot sem že rekel, in je potem veliko lažje švedščino obvladati.

Se danes še spomnite kaj iz albanščine, razen teksta, ki ste ga zrecitirali? Če določiva besedno zvezo dober dan.

Vsega se spomnim, ker je s tem pravzaprav tako, da to je kar 'dril', bi rekel. Ker drugače ne gre. Najbolj žalostno pri vsem tem je, da ko nehaš snemati, ko ni distrakcij, ki so na snemanju, ti gre tekst zelo dobro z jezika in se tudi vsega spomniš, ampak to je ponavadi že, ko si končal snemanje. (smeh) Ko si na samem snemanju, je pa toliko distrakcij, da moraš biti res sfokusiran, da poveš kot moraš, in niti nisi čisto prepričan. Kot sem rekel, ni samo tekst, so še druge akcije, notranje akcije, fizične akcije, neka kontinuiteta znotraj scene. Ukvarjati se moraš, kje je kamera, v kakšnem izrezu si, veliko stvari.

Rekli ste, da ste snemali v več kot 15 jezikih ... V katerih?

Ja, dobro, če vzameva jezike nekdanje skupne države kot en jezik, pa ni temu tako. Slovenščina in makedonščina se razlikujeta od 'srbohrvaščine'. Ampak tudi srbščina se od bosanščine, od hrvaščine, od črnogorščine. Pa jih je že tukaj šest. Pa dobro, če rečemo slovenščina, sedem.

Slovenščina je en jezik, potem jeziki bivše skupne države in rečeva, da jih je pet. In če od teh petih štejem srbščino, hrvaščino in bosanščino, ki so pravzaprav isti jezik, čeprav imajo iste foneme, sem igral še v angleščini, francoščini, portugalščini, španščini, švedščini, norveščini, lakoti, albanščini, ruščini, češčini, italijanščini, grščini. Saj bo še kaj prišlo.

Ko sva ravno pri jezikih nekdanje skupne države in ko sva ravno pri različnih dialektih jezikov, vam je kateri od teh bližje kot drugi? Vam je srbščina bližje kot drugi jeziki, saj ste v tem jeziku posneli kar nekaj stvari.

Srbščina je Slovencem tudi najbližje, ker je ekavica, ni ijekavščina. Poleg tega je zelo linearna, na nek način. Ima pa neke druge, bolj izrazite specifike, ki jih pri Hrvatih ali Bošnjakih ne slišiš. Srbski mehki ć in č, đ in dž. Take razlike v hrvaščini med ć in č ni. Je pa recimo zanimivo, da zborni hrvaški jezik izhaja iz nekega neretvanskega bazena. Bošnjaški je bil zame najtežji, ko sem igral Sarajlijo (Sarajevčana, op. a.), ker ima zelo močno melodijo in neke foneme, ki jih mi sploh ne slišimo. So pa podobni albanščini v nekih nj-jih, lj-jih. Je pa res, da ko delaš s človekom, ki skrbi za jezik, ker si to jaz vedno sam priskrbim, če ne gre drugače, je pomembno, kakšna je impostacija jezika znotraj ustne votline. Recimo tudi mi imamo en r. Ta zavibrira dvakrat. Srbi imajo r, ki zavibrira trikrat, drugi dvakrat. Potem so tu še šumniki, sičniki, nj, lj, to so neke podrobnosti, ki jih ne slišimo. Pa sicer zelo dobro in tekoče govorim jezike nekdanje skupne države. V njih sem tekoč, prepoznam razlike v njih, ampak nekaterih zvokov, fonemov, mi preprosto ne slišimo. Tako kot oni ne slišijo pri nas določenih stvari. Pred kratkim sem slovenščino učil Jeleno Graovac, partnerko Leona Lučeva, in ni slišala razlike med ozkim in širokim o-jem ter e-jem. Tega sploh ne slišijo. Tudi Lučev tega sploh ne sliši, pa je vrhunski igralec. Lahko ga učiš ure in ure, pa ne bo nikoli slišal tega.

Našteli ste jezike, v katerih ste že snemali. Je morda kakšen, v katerem si želite snemati, pa še niste? 

Kakšen afriški jezik. (smeh)  Vsak jezik je izziv, že slovenščina je izziv. Če snemam v svoji narečni skupini, mi je lažje, kot če moram v štajerski, recimo. Že tukaj je težko, v slovenščini, ki je tako zelo bogata, tako biodiverzitetna. Želel bi si kakšno večjo vlogo v angleščini verjetno, kjer se ne bi toliko ukvarjal s tem. Bi se pa verjetno spet naslonil ali ozrl na neko specifiko jezika - ali je to jug Amerike ali kaj, kakšno angleščino bi govoril? Sem že igral v angleščini, ampak sem igral, seveda, srbskega kozmonavta na misiji v vesolje. In tam sem lahko imel naglas, kar je bila tudi želja. Želeli so, da govorim angleško, kot govorim sicer.

Pa se vam zdi, da naše igralce v Hollywoodu in tudi v Veliki Britaniji zelo puščajo v okvirju Rusov, Srbov, Bosancev ...

Ja, 'savage Balkans', torej divji Balkanci. Enostavno je tako, četudi mi mislimo, da temu ni tako, oni takoj slišijo naglas. Nekdo ima uho za to, jaz takoj, ko slišim Slovenca govoriti, vem, od kod prihaja. Zakaj je temu tako, ker če hočeš obvladati jezik do te mere, da se lahko poigravaš z dialekti, moraš vložiti res veliko dela in truda. Predvsem pa da prideš do take vloge, ki ni samo nek, ne vem, panslovanski odpadnik ali kriminalec, moraš v to vložiti veliko energije in imeti veliko srečo, da imaš priložnost, da dobiš za igrati tudi kaj drugega. Eden od teh primerov je hrvaška igralka Zrinka Cvitešić. Ona je dobila gledališkega oskarja, bi temu lahko rekli, nagrado Laurencea Olivierja. Nagrado je dobila za glavno vlogo na West Endu, kjer je pela, plesala, igrala - jasno, vse v angleščini. Malo ljudi ve zanjo, jaz sem z njo snemal dve ali tri stvari. Med drugim tudi film, kjer sva oba igrala Bošnjake, čeprav je ona iz Karlovca, je bil tudi tudi njej to velik izziv. Jeziki so težki. Tako je. Francoz vas bo na primer takoj slišal, da niste iz Francije. Se je pa zato dobro zatekati k nekim dialektom, ker potem pa tudi Francoz ne bo vedel, ali si iz Bretanije, ali Normandije, ali od kod si se vzel. Slišali bodo razliko, ne bodo pa točno vedeli. Tako da si s tem lahko pomagamo. Vsaj jaz si. S temi specifikami.

Kaj pa sama serija Besa, kako bi jo vi opisali?

Rekel bi, da govori o ljudeh, ki jim moč stopi v glavo, in hkrati o njihovih bližnjih, ki so kolateralna škoda. Je pa tudi zgodba o sleherniku, ki ga igra naključij pahne v neko zverinsko podzemlje kriminala na Balkanu in po Evropi.

Kaj pa je sploh besa?

Besa pri njih pomeni kodeks obnašanja. Se pravi, besedna zaveza, ko nekomu nekaj obljubiš in je to, če se dogovora ne boš držal, lahko tudi kaznovano s smrtjo. Ne bi razkril bralcem vsega, kar besa je, ker bi si želel, da si serijo ogledajo, da bodo malo lažje razumeli, zakaj serija nosi naslov Besa. Sem si pa z igralko, ki igra mojo sestro, vzel eno popoldne, da mi je stvari malo razložila. Šla sva na kosilo, saj sem jo prosil, da mi malo bolj pojasni stvari, ker se mi je zdelo pomembno, da mi je jasno, kaj lahko besa je. In prav zato sem potem tudi predlagal malce drugačen zaključek mojega lika v seriji, ker se mi je zdelo, da je bilo tisto malo plehko, in so pravzaprav privolili in pristali na to. Zadevo smo malo spremenili in se mi zdi, da je to zdaj bolj besa, kot bi bila sicer. Ne smem pa razkriti, o čem govorim.

Kot ste povedali, igrate Agima Sokoljija. Kdo sploh je Agim in kakšen je?

Agim Sokolji je član klana Sokolji. Imamo dva klana: klan Beriša in klan Sokolji. To sta največja klana v Evropi in s tem tudi na Balkanu. Agim Sokolji je človek, ki si je Evropo podredil z vsemi oblikami kriminala. Je tudi brat Teute, ki je poročena z Dardanom, vodjem drugega klana, Beriše. Ta dva klana sta se povezala, da bi vzpostavila popoln monopol droge v Evropi. Ne samo droge, vseh oblik kriminala, tudi prostitucije, izsiljevanja, pranja denarja, investicije. To se zareže v vse pore družbe. Princip mafije sicer poznamo iz Italije, kako se mafija zažre v vse pore od sodstva, politike, gospodarstva in tako naprej. Tukaj gre za podoben princip, samo da je veliko bolj brutalen. Moramo vedeti, da je albanska mafija prevzela kompleten nadzor nad drogo v Evropi in da so najbolj brutalni. Zato so tudi izpodrinili in Kalabrijce in ukrajinsko mafijo. Res so brutalno krvoločni. Imajo tudi malo drugačen princip funkcioniranja, ker ne gre z vrha, ampak vsak lahko ... Mislim, dobro. Naj si bralci pogledajo serijo, pa bodo videli. (smeh)