A čas, v katerem je Boter nastajal, je bil v Hollywoodu precej težaven, sploh za Coppolo, saj so bile v zraku velike spremembe. Kazalo je celo tako slabo, da ni manjkalo veliko, da filma sploh ne bi posneli. Sile, ki so bile za Hollywoodom, kot ga je svet poznal od tridesetih pa do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, so počasi izgubljale svoj zagon. Filmski mogotci so zapuščali velike studie, zato je izgledalo, da se bo vse skupaj sesulo.
Tako Coppola kot njegov režiserski kolega George Lucas (kasneje je ustvaril sago Vojna zvezd) sta ustanovila svojo produkcijsko skupino American Zoetrope, čeprav je veljalo, da so ljudje, tudi zaradi televizije, ki je bila v vzponu na začetku 70. let, prenehali hoditi v kino. Dokler se ni zgodil romantični film Love Story (Ljubezenska zgodba) in gangsterska epopeja Godfather (Boter). Stari gangsterski filmi iz 50. in 60. let so se že zdavnaj izpeli, dokler niso našli primernega režiserja, ki bi režiral roman Maria Puza Boter, četudi so Puzu mnogi očitali, da mafijo prikazuje na preveč glamurozen način. "Upal sem, da bo to intelektualen film o moči in nasledstvu, a je bila zgodba zame precej osladna," je o prvih vtisih povedal Coppola. Dokler ga Lucas, ki je dojel, da je njuna distribucijska hiša v resnih denarnih težavah, ni prepričal, da naj režira Botra, da bosta zaslužila in potem lahko delala, kar bosta pač želela. A Coppola, ki je italijanskega porekla, ni hotel narediti gangsterskega filma, temveč bolj družinsko sago kot metaforo kapitalizma v Ameriki.
Ena od teorij celo pravi, da največje filmske mafijske sage, čeprav same besede v filmu nikoli ne izgovorijo, ne bi mogli posneti brez vpletenosti prave mafije, saj naj bi po telefonu neprestano grozili producentom. Puzo je sicer po propadlih prvih dveh romanih vzel enega od stranskih likov, mafijskega dona, na podlagi katerega je napisal Botra. Material za zgodbo pa je dobil ob druženju s pravimi mafijci in poslušanju tovrstnih zgodb med hazardiranjem v Las Vegasu. Knjiga je izšla leta 1969 in požela velik uspeh. A se je studio Paramount takrt pobiral od katastrofe gangsterskega filma Brotherhood, v katerem je zaigral Kirk Douglas, ki je bil velik polom.
Studiu Paramount tako ni želel veliko tvegati in investirati v nov gangsterski film, zato je bilo studijskim šefom težko "prodati", da je Coppola v glavnih vlogah hotel Marlona Branda in Ala Pacina, s čimer se niso strinjali. Branda Paramount ni hotel imeti v svojem filmu, ker naj bi veljal za dragega in težavnega, slovel je tudi po zamujanju, namesto Pacina pa bi v vlogi Michaela Corleoneja raje videli svetlolasega Roberta Redforda. Za povrhu pa niso želeli posneti zgodovinske drame, saj bi raje videli, da bi se dogajalo v modernem času, da bi bila produkcija čim cenejša. Prizorišče snemanja pa bi bilo v St. Louisu in ne v New Yorku. A so se vseeno, sicer stežka, uklonili Coppoli, ki je trmasto vztrajal pri svojem.
Ko so prišli prvi posnetki, studio spet ni bil zadovoljen z načinom snemanja, da je vse preveč temačno, ni jim bilo všeč, da je Brando momljal itd. Coppola se je moral dnevno boriti za svojo vizijo, kar zagotovo ni bilo lahko, saj se je moral ves čas ukvarjati z ljudmi, ki so prežali nanj in niso bili prepričani v njegovo kompetentnost. Obenem pa niso verjeli, da lahko posname tisto, kar so si zamislili, da bi bilo dobro za film. A je bil Coppola vztrajen in jim je dokazal, da se prav v najbolj groznih situacijah odlično znajde. Kar je, kot vemo, dal dobro vedeti tudi kasneje, ko je v peklenskih razmerah posnel Apokalipsa zdaj (1979).
V film so vložili zgolj šest do sedem takratnih milijonov zelencev, kar se je studiu 50-kratno povrnilo, mladega Stevena Spielberga, kot je kasneje priznal, pa skoraj odvrnilo od tega, da bi postal resen režiser, saj je menil, da ne more doseči takega nivoja kot Coppola. A je k sreči vztrajal. Coppola je sicer italijanskega porekla, kar je spretno in po svoje logično prelil v vsako minuto filma, od začetnih prizorov poroke pa do samega konca. Nekatere je sicer motilo, da Brando in James Caan nista bila Italijana, a sta se brez dvoma izkazala v vsej svoji igralski veličini in zažarela z vsem talentom, ki sta ga premogla.
Film je bil velika kritiška in uspešnica, navajajo pa ga kot enega najbolj vplivnih filmov vseh časov, posebej v kategoriji gangsterskih filmov. Časopis The New York Times je celo poročal, da je Coppola ustvaril eno "najbolj brutalnih in čustvenih kronik ameriškega življenja", kultni Stanley Kubrick pa ni mogel prehvaliti izbire igralcev. Film so vzljubili celo resnični gangsterji, ki so ga videli kot resničnega, nekaj, kar se njim dogaja v resničnih življenjih, nekatero pa so celo povzeli določene vzorce govora po donu Corleoneju.
Boter je na 45. podelitvi oskarjev prejel oskarja za najboljši film, Brando za najboljšega igralca, za prirejeni scenarij, prejel pa je še sedem nominacij. Sago družine Corleone pa sta nadaljevali tudi nadaljevanji leta 1974 in 1990. Za nadaljevanje je svojega prvega oskarja prejel Robert DeNiro, tretji del pa so nekateri razglasili za eno od najslabših nadaljevanj vseh časov. Najbrž je to malce pretirana ocena, a drži, da sta prva dva filma skoraj (preveč) popolna. Po drugi strani pa drži, da je trilogija Boter zagotovo tlakovala pomembno podlago serijam, kot je bila npr. kasneje zelo uspešna nanizanka Sopranovi.
Znano je tudi, da je Brando zavrnil oskarja za glavno vlogo Vita Corleoneja in na oder poslal Indijanko Sacheen Littlefeather, ki je prebrala njegovo izjavo, zakaj je nagrado zavrnil in izrazil podporo prvobitnim prebivalcem ZDA. Dejal je, da ne bi naredil nič drugače, tudi če bi lahko, saj "glas ameriških Indijancev ni bil slišan in da je bila to čudovita priložnost, da Indijanka to pove pred 85 milijoni ljudi, celotno Ameriko, ki je spremljala podelitev". Brando je kasneje izjavil, da je imela pravico, da pove, kar je napisal, glede na to, kako je Hollywood obravnaval Indijance, četudi ji niso dovolili, da bi izjavo prebrala do konca.
Boter je odlična družinska saga, ki je pravzaprav zgodba o moči. Hkrati pa drži, tako kot pove Michael Corleone, da so "enaki kot vlada, samo da to počno na svoj način". Delujejo pač v sistemu, kjer so vsi skorumpirani, ker veljajo določena pravila. Ki pa jih, po možnosti, lahko prirediš v svoj prid. A film je pač fikcija, ki odslikava realnost, morda nekoliko zromantizirana kjer ni nujno, da je vse res, ker tudi ni.
Četudi je bil Boter film, ki je nastal iz težkih porodnih krčev, je bil končni izdelek, morda tudi zato, tako dober, da je naredil velik vtis na svet in filmsko zgodovino. Izkušnja snemanja je bila dokaj travmatična za večino vpletenih, rezultat pa je bil nekaj brezčasnega in neverjetno močnega, ki fascinira tudi pol stoletja kasneje. Boter je vsekakor eden tistih filmov, ki ga, vsakič, ko ga predvajajo po televiziji, praktično ne moreš preklopiti, temveč ga gledaš. In gledaš. Slabe tri ure. Saj je brez dvoma vreden vsake minute. Zagotovo se je že zgodilo tudi vam ...
