Mlada ekipa s filmom o letu 1991: Gre za zgodbo, ki se tiče vseh nas in ne izbira strani

Režiser Luka Štigl in producenta Sanja Raičević ter Sebastjan Oblak so ob 30. obletnici Republike Slovenije ustvarili kratki film z naslovom 91'. Kot so povedali za 24ur.com, film pripoveduje zgodbo o dveh prostovoljcih teritorialne obrambe v času 10-dnevne vojne v Sloveniji. Med stražo Tugo in Ratko sanjata o prihodnosti novonastale države. Ker se okoli njune barikade ne dogaja kaj dosti, se odločita prirediti majhno zabavo za Ratkov 30. rojstni dan in ob tem špekulirata, kakšna bo nova država čez 30 let.

Kot je ekipa povedala, film spominja na banalnost razdvajanja in iskanja sovražnika v sosedu, govori o prijateljstvu, bratstvu, koncu obdobja in začetku novega, kjer je vse mogoče.  

Ustvarjalci filma poudarjajo, da je 91' avtorski filmski projekt, ki je zaradi svoje specifične vsebine nastal v popolnoma neodvisni produkciji: "Želeli smo ustvariti film brez sredstev, sponzorjev, naročnikov ali kakršnih koli zunanjih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na njegovo vsebino. Film, namenjen vsem in dostopen vsakomur, je na voljo brezplačno. Gre za zgodbo, ki se tiče vseh nas in ne izbira strani. Gre za film, ki po 30 letih nastavi ogledalo nam kot družbi in nas vpraša, če je to res druga Švica, o kateri smo sanjali, kaj se je v 30 letih spremenilo in kaj za vedno ostaja enako."

Po tridesetih letih od osamosvojitve lahko filme na to temo preštejemo na prste ene roke. Zakaj?

Luka Štigl, režiser: Res je, mislim, da je to šele drugi igrani film o10-dnevni vojni. Sklepam, da ker nihče ne želi biti političen, temu pa se pri taki tematiki zelo težko ogneš. Še danes ljudje raje snemajo partizanske filme, ker so vloge bolj črno-bele in ni dileme 'na čigavi strani si'. Hecno je, ker so bili leta 91' ljudje precej bolj povezani kot danes in si verjetno niso predstavljali, da bo ta tema kdaj razdvajala. Tudi za nas je bil največji izziv, kako to tematiko predstaviti na nepolitičen način in ustvariti zgodbo, namenjeno širšemu občinstvu, ter film, ki ne izbira strani.

Mislite, da vam je uspelo?

Sanja Raičević, producentka: To bodo pa povedali gledalci. Zaenkrat je film izjemno dobro sprejet med vsemi vrstami gledalcev. Res smo želeli ustvariti film, ki da gledalcu misliti, a se izogiba moraliziranju ali propagandi oziroma poveličevanju vojne. Namenoma nismo iskali sponzorjev ali zaprosili za sredstva, nismo želeli imeti ne naročnikov ne uporabiti davkoplačevalskega denarja, saj je le tako film lahko popolnoma neodvisen in kar se da objektiven. Odgovarjali smo samo sebi.

Sebastjan Oblak, producent: Je pa to posledično za nas veliko težje breme. Vse stroške smo tako nosili sami. Na srečo smo večino produkcije sposobni pokriti z lastno opremo in ljudmi, kar pa smo potrebovali dodatno, pa so nam priskočili na pomoč naši stalni partnerji, sodelavci in prijatelji, za kar smo seveda neizmerno hvaležni. Zato se filmu pomanjkanje sredstev niti ne pozna.  

Sanja: Je pa seveda treba pri takem projektu marsikaj optimizirati in včasih delati za tri. In v pol krajšem času posneti dvakrat toliko, kot je 'normalno'. Mislim, da smo imeli vsi vsaj dve do tri vloge na projektu.

Sebastjan: Luka je to optimizacijo peljal tako daleč, da je premiero organiziral na svoj rojstni dan in privarčeval na pijači.

Luka Štigl: Treba se je znajti. Ampak šalo na stran, mislim, da je ravno ta volja, da stopimo skupaj, zelo simbolična za temo filma.

Luka, v filmu tudi igrate eno od glavnih vlog. Kako to, da ste se v filmu odločili zaigrati sami? Je bil tudi to del optimizacije?

Luka: Nikakor ne. Res se moram zahvaliti celotni ekipi, ki je bila pripravljena priskočiti na pomoč in film vzela za svojega, prav vsak od njih je brez pomisleka pristopil k projektu in ne dvomim, da bi našli tudi igralca, ki bi bil pripravljen prevzeti mojo vlogo, ampak sem si vlogo želel odigrati sam. Tudi zaradi dinamike z mojim soigralcem Janom in najinega odnosa. Scenarij sem pisal z nama v mislih. Bi pa sigurno lažje našel drugega igralca za mojo vlogo kot za Janovo. On je zame v tem filmu nenadomestljiv.

Jan Kok, igralec: Glavna lika sta na precej nasprotnih političnih polih, ampak prijatelja. Podobno kot midva. Tudi ekipa je bila iz vseh vetrov, neke vrste cela Slovenija v malem. Pokazali smo, da se da stopiti skupaj in ustvariti nekaj lepega. Meni osebno ta film res veliko pomeni in ta simbolika, ki jo je omenil Luka, tudi.

Luka Štigl: In zato mi je bilo toliko bolj pri srcu, da midva odigrava te vlogi. V zadnjem letu je bilo najino prijateljstvo na preizkušnji, ker sva dala prednost razlikam, namesto, da bi razmišljala o stvareh, ki naju povezujejo, in jih je res veliko. In to skušamo prikazati tudi v filmu. Ni važno, kaj vse nas razdvaja, včasih bi bilo lepo opaziti tudi, kaj vse nas povezuje.

Jan: To je verjetno ta sprava, o kateri vedno govori predsednik Pahor. (smeh)

Luka: Mislim, da si zaslužimo njegovo jabolko navdiha.

Mitja, kako to da ste se odločili za sodelovanje v filmu?

Mitja: Da imajo vsaj nekaj dobrega v filmu, ker vsi vemo, da so drugače kratki filmi brez veze. Luko in ekipo sem spoznal po tem, ko sem gledal njihov zadnji film Štokholm, za katerega vedno rečem, da je najboljši slovenski film, ampak da so zajebali, ker niso posneli celovečerca. In evo jih spet. Nič se ne naučijo.  

Po navadi vas vidimo v vlogi režiserja, kako se je bilo preizkusiti v drugačni vlogi?

Mitja: Moja vloga je sicer kratka, ampak pokažem veliko ... 'talenta'.

Jan Kok: Pokaže jajca. V filmu pokaže jajca.

Luka: To bi moralo biti presenečenje.

Jan: V bistvu zdaj 'spoilamo' film.

Mitja: Temu se reče promocija.

Jan: Mitja razume te holivudske fore, zato pa je, kjer je.

Mitja: Tudi vi bi bili, če bi me kdaj poslušali, pa stalno prekratke filme snemate.

Jan: Kralj promocije. Na koncu bo naslov tega intervjuja 'Mitja Okorn predstavlja: Zdravljica 2: osamosvojitev'.

Luka Štigl: Klasični Mitja.

Kako pa je bilo biti režiran, namesto režiser?

Mitja Okorn: Bil sem živčen, ker je bil Luka tako hitro zadovoljen. Jaz bi me matral cel večer, on pa je bil po treh takih zadovoljen.

Luka Štigl: Če si pa naredil, kot je treba, pa še mudilo se je.

Mitja Okorn: Njim se vedno nekam mudi. Tudi s to premiero. Jaz bi jo dal na jesen, ko je dež in so vsi doma. Ampak mene nikoli ne poslušajo.

Prišlo je tudi do neljube anekdote, mar ne?

Sebastjan: Ja, dobili smo nepričakovan obisk, Mitja, boš ti povedal?

Mitja: Uleteli so specialci.

Sanja: Ker je Mitja paradiral po cesti v polni uniformi s kalašnikom v roki.

Mitja: Nisem paradiral 'po', ampak 'ob' cesti. Bil sem za zapornico.

Jan: Sprehajalci psov so videli Mitjo s kalašnikom in mislili, da gre za terorista. Čez pol ure smo imeli na setu 20 do zob oboroženih policajev s psi in pravimi kalašniki. M-70, tistimi iz vojne.

Mitja: In čudovito zgodbo! Tega se ne da izmisliti.

Sanja: Meni ni bila tako čudovita.

Mitja: Ja takrat, sedaj je pa super spomin.

Sanja: Zgubili smo eno uro in skoraj ne bi uspeli posneti filma.

Mitja: Njim se vedno nekam mudi.

Aleksandar, kakšna pa je bila vaša vloga v filmu?

Aleksandar Repić, igralec: Vsak dober slovenski film nujno rabi čefurja. Potrebovali so nekoga, ki leta 2021 še zna srbohrvaško, tako da sem bil rojen za to vlogo.

Igrate vojaka JLA.

Aleksandar Repić: Tako je. Igram enega od tistih prestrašenih fantov, ki niso niti vedeli, kaj se dogaja in kam jih pošiljajo. Njim so rekli, da so nas napadli Italijani.

Koliko pa ste bili stari leta 91 vi?

Aleksandar: Rodil sem se leta 92, tako da te vojne, niti Jugoslavije, sploh nisem doživel.

Luka: Ti si in Sebastjan sta v bistvu edina od nas, ki sta se rodila v samostojni Sloveniji. Ostali smo Jugoslovani.

Aleksandar: In še vedno sem jaz na koncu čefur, krivica, vam pravim. Jaz in Seba sva edina prava Slovenca. Suverena.

Jan: Pici (Aleksandar, op. a.) je bil perfekten za vlogo, ker je moral izgledati zmeden, tako da super, da ni veliko vedel o osamosvojitvi.

Aleksandar: V bistvu sem se res iz tega scenarija več naučil o 10-dnevni vojni kot pa v šoli. Ne vem pa, a je za to kriva šola ali jaz.

Jan, rekli ste, da vam ta film veliko pomeni, zakaj?

Jan: V filmu igrava lika, ki sta stara približno toliko, kot sta bila stara najina očeta leta 91. Tudi tukaj vidim veliko simbolike, saj sta bila tako moj kot Lukov oče aktivno udeležena v desetdnevni vojni.

Luka: Pri meni celo oba očeta, ampak to je morda tema že za naslednji film. Družinsko-socialno dramo. Celovečerno.

Je pa v filmu tudi veliko druge simbolike, npr. košarka.

Luka: Ja, med pisanjem scenarija smo sicer ciljali še na dogodke iz leta 2017, a so nas fantje letos lepo presenetili in naredili to tematiko še bolj aktualno. Na dan, ko se film dogaja, je bila namreč odigrana zadnja tekma Jugoslovanske reprezentance, ko so z zmago nad Italijo osvojili že peti naslov evropskega prvaka. Takrat se nam verjetno ni niti sanjalo, da bi lahko kot samostojna država dveh milijonov ljudi te uspehe kdaj ponovili.

Jan: Super je, ker gre spet za nek tak dogodek, ki nas povezuje, te košarkarski uspehi so na žalost med bolj redkimi, ob katerih dandanes še pozabimo na razlike in stopimo skupaj.

Aleksandar: Slovenski šport in film imata isti recept za uspeh. To sem že prej povedal.

Veliko je tudi vzporednic s trenutnimi razmerami.

Luka: Imamo na primer Jelka, ki po radiu govori statistične podatke, le da ne govori o številu okuženih, ampak o številu pripadnikov JLA, ki so prestopili na slovensko stran.

Sanja: Zanimivo se nam je bilo poigravati z idejo, kako so nekatere stvari po 30. letih povsem enake, kako se ni veliko spremenilo. Po drugi strani pa so si takrat povsem drugače predstavljali prihodnost in po 30 letih lahko z malo distance pogledamo, kako blizu ali daleč smo od naši generaciji obljubljene 'druge Švice'.

Pa plani za naprej? Celovečerec?

Luka: Ko smo film posneli, nismo imeli nobenih posebnih ambicij. Vedno smo vedeli, da želimo film gledalcem ponuditi na ogled brezplačno in da z njim ne bomo zaslužili niti eura. Naša edina želja je bila, da si film ogleda čim več ljudi in da se jih vsaj malo dotakne. A glede na odzive (film si je v dobrem dnevu od premiere ogledalo že več kot 10.000 gledalcev), bi morda res lahko razmislili, da to zgodbo še razširimo.