Mitja Okorn: kako uspeti v Hollywoodu?

Na spletu – v angleško govorečih državah preko Amazona, v Sloveniji preko VOYO – je tvoj prvi filmi, ki si ga posnel preko luže. Kaj se je v bistvu zgodilo: si ti našel Hollywood ali je Hollywood našel tebe?

Moja poljska agentka je dala moji zdajšnji menedžerki Pisma sv. Nikolaju in Planet samskih in njej sta bila všeč. Posredovala ju je mojim zdajšnjim agentom na GERSH Agency, Franku Wuligerju in Gregu Pedicinu, in onadva sta rekla: "To pa je dobro. Mi bi tebe zastopali." 

Prvi scenarij, ki so mi ga poslali, je bil Life in a year, se pravi Leto življenja. Ko sem ga prebral, sem si rekel: "Vau, če bom take scenarije dobival, bo pa super!" No, resnici na ljubo naslednjih sto ni bilo tako dobrih. 

Koliko truda je treba vložiti, da ti uspe tako velik korak?

Ta Hollywood, to je težko delo. Prva stvar, ki so mi jo novi agenti naročili, je bila: "Pripravi trinajst idej za filme." Pa sem pomislil: "Kako, če bi imel trinajst idej, potem … Kako jih naj sedaj kar tako privlečem na plano?" In so mi pojasnili: "Napiši trinajst idej, od katerih bomo izbrali štiri in te štiri boš potem izdelal. Vsako za 5-minutni pitch. Ko te bomo poslali na sestanek, ti bomo povedali, da boš na tem sestanku predstavil tisti film, ki bi bil žanrsko všeč temu producentu." Agenti ga seveda poznajo in točno vedo, kakšen je njegov okus. Zraven ti še rečejo, da ta producent seveda ne bo vzel in financiral te ideje, ampak ko bo videl, kako razmišljaš in kakšne filme želiš snemati, ti bo dal nek podoben scenarij, ki ga sam razvija, a zanj še nima režiserja. Tako te producenti spoznajo ter vidijo, da znaš pripovedovati zgodbe in jih razvijati. In kakšne filme bi rad snemal.

Trinajst idej za film kar iz glave?

Ja. In zdaj, vsak slovenski režiser bi rekel: "Kaj, jaz se bom sedaj trinajst filmov spomnil? Koliko je to enega dela!" Pa sem si rekel, ne reci tega, ti ljudje že vedo, zakaj so ti tako naročili. In potem je moja menedžerka vzela knjigo Vsi filmi iz 30-tih let z opisi v enem stavku. Začela mi je brati in sem ugotovil: "To bi bila pa super ideja za zdaj. Vzamemo iz 30tih in prestavimo v današnji čas!". Tako sem našel trinajst zgodb, moji agenti so izbrali štiri in potem sem te štiri razvijal še pol leta. Vse to pred odhodom v Ameriko.

Kako pa je bilo, ko si prispel v Ameriko?

Imel sem pet sestankov na dan, sto v enem mesecu. In na vsakega sem moral biti pripravljen. Vsakič sem prebral, s kom se srečujem, da sem vedel, kaj je naredil v življenju, zvečer pa pisal povzetke za agente. Tako je minil mesec dni, da sem dobil scenarije. Bil sem izčrpan, a se je obrestovalo. Tudi oni so bili navdušeni in so vsem drugim evropskim režiserjem govorili: "Naredi, kot Mitja naredi." In, ponavljam, večina Slovencev, ki jih poznam, bi rekla: "Ni šans, da bom šel skozi vse to, jaz sem ja veliki režiser, ki je naredil Pisma Sv. Nikolaju. Bodo že oni prišli do mene."

Kljub množici scenarijev si za svoj prvi hollywoodski filmi izbral Leto življenja, zgodbo, ki v osnovi ni ne vem kako izvirna.

Leto življenja je film o prvi ljubezni ter boleči izgubi ljubljene osebe. Zgodba res ni originalna, samo v zadnjih štirih letih je bilo posnetih enih šestišestdeset podobnih. A problem je, ker te filme v Ameriki delajo tako mehanično, šablonsko, da je vse videti zlagano in plastično. Jaz pa sem hotel, da je moj film malo umazan, življenjski, iskren. Ker take filme ljudje radi gledajo, ne glede na to, če so jih videli že štirikrat ali petkrat.

Je bila to, da prihajaš iz Evrope, prednost ali pomanjkljivost? 

Ko sem napisal mojim agentom, kaj vse bi jaz spremenil, so me opozorili, da če bom to vse naenkrat povedal, ni šans, da bom režiral ta film. Dali so mi celo primer nekega češkega režiserja, ki se je srečal s Spielbergom. Pa je prišel tja in rekel: "To je vse za en k…, to je vse zanič, to bi jaz vse spremenil in valjda ni dobil filma." Zato se v Hollywoodu ti agenti bojijo evropskih režiserjev. Ker mislijo, da so vsi taki. 

Si spontan, temperamenten in brez dlake na jeziku. Ali kot sam praviš, strastno predan delu. Kako pa se je to odneslo v deželi politične korektnosti?

Drži, tam so vsi politično korektni, mi Evropejci pa nismo. Jaz sem skozi govoril stvari, za katere so rekli: "Mitja, ne smeš tega tukaj reči." A potem so se nekako sprijaznili v stilu: "Ah, ta naš Mitja!" Sem, kakršen sem. Rečem vse, kar mi pride na pamet, a imam dobro v srcu in oni so to vedeli.

Naj povem primer. Na prvem srečanju s scenaristi za Leto življenja smo se pogovarjali, da bo Drake igral v filmu in v scenariju je bilo, da mora vreči CD od Jadena v smeti. Pa nekdo reče: "Tega Drake ne bo hotel narediti." "Zakaj?" "Ker ima tak imidž, je tak pozitiven človek." Pa jaz pravim: "It's so gay!" In oni meni: "Ti ne smeš tega reči." In nadaljujem: "He's such a pussy." In oni spet: "Ne, Mitja tega tudi ne smeš!" Pa jaz: "Zakaj pa ne?" "Ker to, da je 'pussy', avtomatično pomeni nekaj slabšalnega, šibkega. Pa sem vztrajal: "Če gremo v to smer, potem je penis bolj šibek, ker če me brcneš v jajca, bo mene bolj bolelo kot karkoli na svetu. Če rečeš 'You're a dick', se pa nihče ne razburja, čeprav je prav tako slabšalno. Poleg tega pa, 'pussy' je nekaj lepega, kot metulj ali cvet." In so me gledali, umirali od smeha in se hkrati za glavo držali, nato pa rekli: "Okej, gremo dalje." Kasneje so bili že navajeni, da sem vsake toliko kakšno politično nekorektno bedarijo pribil.

Dobil si priložnost režirati Jadena Smitha in Claro Delevingne, ki nekako (še) ne veljata za vrhunska igralca. Prednost ali slabost?

Jaz sem imel to srečo in nesrečo, da sem dobil dva igralca, za katera vsi govorijo, da ne znata igrati. Kar pa ne more biti bolj daleč od resnice. 

Kaj pa dejansko pomeni režirati v zibelki filmske industrije?

Moram priznati, da sem bil v šoku. Tudi sam sem, tako kot vsi v Sloveniji in v Evropi, mislil, da je v Ameriki režiserjem težko. Napaka.

Kot prvo, režiser je tam res spoštovan. Poleg tega sem bil takoj včlanjen v sindikat režiserjev. In ko si enkrat v sindikatu režiserjev, te ščitijo tako kot … Res sem bil presenečen. "A res, a vse to dobim? Producent ne sme v montažo deset tednov? Ne seri! Se pravi, deset tednov imaš čas, da zmontiraš film, kot si si ga zamislil, šele potem se lahko producenti vmešajo. In ti tudi takrat ne smejo kar spremeniti filma. Morajo ti dati možnost, da film predstaviš na testni projekciji, pred minimalno sto ljudmi in tako dokažeš, da je to, kar si zmonitral, dobro.

Torej ne drži, da kot režiser v Hollywoodu nimaš vpliva na to, kako bo film na koncu videti?

Te zgodbe so klobasa. Seveda, če bi bil film po teh desetih tednih slabo zmonitran in če bi dobil slabo oceno, bi ga spremenili. Potem pa imajo res možnost narediti vse, kar hočejo. V Evropi pa se ti producent lahko vmeša že po prvem tednu. Ko sploh še nisi naredil, kar hočeš, bi ga že spreminjal. Tako da, bil sem resnično presenečen, kako nobena odločitev ni bila sprejeta brez mene in to je bila zame vrhunska izkušnja. 

Seveda sem sam producente povabil v montažo že po dveh tednih, ker sem se z njimi dobro razumel in sem hotel, da so zraven. Da jim pokažem in da debatiramo. A če bi to bili neki kreteni …

Kaj bi svetoval mladim filmarjem?

Vedno, ko me mladi filmarji vprašajo, kako, jim pravim: "Just do it." Preprosto stori to. Vzemi kamero in začni snemati. Sedem let počni samo to. Nobenih počitnic, nobenih nič, vsak dan samo to. In grem stavit, da ti bo čez sedem let uspelo. 

Sedem pravljičnih let?

Ne vem, zakaj ravno sedem let. Sedem let je preteklo, da sem v Sloveniji uspel, sedem let, da mi je uspelo na Poljskem in sedem let tudi ta Amerika. No, saj tam še nisem uspel, a da je vsaj film prišel.

Je res tako enostavno?

Ne vem, jaz sem ful trpel pri tem. Skoraj umrl, ker sem imel pljučno embolijo. Vse samo zaradi tega, ker sem štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, delal samo to, kar delam. A mi ni bilo težko vsega tega narediti. Pač ne moreš drugače doseči v življenju nečesa, če ne vložiš truda ali denarja. Ni druge.