Mitja Okorn: Jaden Smith se je na snemanju bal ježka

Mitja, posnel si Leto življenja (Life in a Year), svoj četrti celovečerec, ki je tudi tvoj hollywoodski debi. Kaj te je najbolj pritegnilo pri scenariju?

Imel sem srečo, da je bil scenarij Leto življenja prvi, ki so mi ga moji ameriški agenti ponudili, in ko sem na koncu scenarija zajokal, sem si rekel: "Tole pa moram režirati, tole bo 'fajn'." Scenarij sicer ni bil popoln, a začutil sem karakterje, začutil sem zgodbo in imela je lep konec. In zame je to ena najpomembnejših stvari.

A kljub temu si želel dodati nekaj svojega. V kolikšni meri ti je to uspelo?

Ko sem napisal svojim agentom, kaj vse bi spremenil, so mi rekli: "Glej, če boš to vse naenkrat povedal, ni šans." Vprašali so me, kaj je tisto, kar se mi zdi najpomembnejše spremeniti, in jaz sem odgovoril: "Road trip, cestno popotovanje, na katerega Daryn popelje Isabelle." Strinjali so se in nato smo s scenaristi dve leti na novo pisali scenarij, da je na koncu bil vsem všeč. Priznam, potem pa sem po hinavsko počasi dodal čisto vse, kar sem hotel spremeniti, tako da smo na koncu naredili točno tako, kot sem si zamislil.

Vnesel si tudi malo več resnobnosti in globine.

Preden sem prišel, je bil ta film veliko bolj otročji. Veliko je bilo mladostniško naivnih življenjskih mejnikov. Daryn in Isabelle sta hodila na tobogane in počela nešteto najstniških bedarij. Pa sem rekel: "Ej, če nekdo umira, dajmo narediti, da bo to bolj zares." In mislim, da nam je uspelo. Še sedaj je film na začetku otročji, a Daryn hitro – tako kot film sam – odraste in ugotovi, da so vsi ti mejniki, ki si jih je na začetku zastavil, nepomembni. In da bo Isabelle z izletom dal nekaj, česar ji ti mejniki niso mogli dati. 

Leto življenja torej ni še ena tvoja romantična komedija?

Jaz itak mislim, da ne delam romantičnih komedij. Da delam 'dramedy', drame, ki te ganejo in ob katerih se nasmejiš. Ampak če rečeš, da si tak film naredil, ga nihče ne bo šel gledat. Zato se moji filmi imenujejo romantične komedije. 

To sem ugotovil že pri Pismih sv. Nikolaju. Ko sem ga posnel, mi je šef poljske televizije TVN očital, da filma sedaj ne morejo promovirati, kot so si zamislili, ker sem spremenil žanr in je zdaj drama. Pa sem jim rekel: "Če boste rekli, da je romantična komedija, bo to romantična komedija." In Leto življenja se ne razlikuje bistveno od mojih prejšnjih filmov. V prvi polovici je zabaven, nato pa postane resen.

Film je ljubezenska zgodba med temnopoltim fantom iz premožne družine ter belopoltim dekletom brez staršev, ki je hudo bolno. A to ni vse.

Film govori tudi o tem, da v življenju najdeš svojo strast. Da najdeš to, kar hočeš početi, in se odpraviš na pot. Darynova strast je glasba in bojuje se s tem, ali bo počel stvari, ki jih želi sam, stvari, ki jih želi njegov oče, ali stvari, ki jih želi njegovo dekle. 

A film govori tudi o tem, kako vzgajati otroka. Daryn ima začrtano pot: vpisal se bo na Harvard in postal odvetnik. Oče hoče, da ima najboljše življenje, povsem drugačno od tistega, ki ga je imel on sam, ko je moral čistiti stranišča. A čeprav misli, da želi svojemu otroku najboljše, ga s tem omejuje. In z vprašanjem, kako vzgajati svojega otroka, se bo poistovetila starejša publika. 

Sodeloval si s hollywoodskimi imeni prve lige, z Willom Smithom in njegovim sinom Jadenom. Te je bilo kaj strah?

Mene je zmeraj strah, ko snemam. Ni važno, kaj – reklamo, spot ali film. Zmeraj bom imel tremo in to je dobra stvar, ker pomeni, da mi je mar. V trenutku, ko mi bo vseeno, to ne bo dobro za kar koli že počnem.

To, da snemam v Hollywoodu z Jadenom Smithom, Caro Delevingne, Nio Long in Cubo Goodingom mlajšim ter da za mano sedi Will Smith, največja hollywoodska zvezda vseh časov – seveda sem se usral, kar direktno povem. To je kar strašljivo. Včasih sem kar vzel tisti mali monitor in raje poiskal kak skrit kotiček, da sem se lahko sprostil.

Kakšen pa je bil tvoj prvi vtis ob srečanju z njim?

Will je prišel na branje prvega scenarija, na katerem so bili tudi že vsi igralci. Moral sem se predstaviti in razložiti svojo vizijo. Takrat sem ga srečal prvič. In ti se moraš delati, kot da je zate to navaden torek. Da je normalno, da si tukaj, v temu prostoru, z vsemi temi ljudmi, čeprav ti po glavi roji: "O, sranje, Will Smith sedi tri stole stran!" 

Na srečo sem svojo predstavitev in vizijo filma posnel vnaprej in ju samo zavrtel. Ko je sledil aplavz, je bilo že vse lažje. Potem sem povedal še tri šale, da sem jih nasmejal, in nato smo se lotili scenarija. Ko smo ga brali, so, predvsem proti koncu, vsi skrivali solze, Will Smith pa … On pa ne. On se je pa kar zjokal. Ko sem to videl, sem si rekel: "Okej, všeč mu je. Vse bo v redu."

Kljub temu pa to strahospoštovanje ni preprečilo, da bi ne 'nadrl' samega Willa Smitha?

Ja, nekako tako. Po branju scenarija sem imel sestanek z njim in vso ekipo, jaz pa sem tako strasten človek, da sem kar lepo pozabil, da je pred menoj Will Smith. Zmeraj se borim do konca za svoj projekt, ni važno, s kom. In tako sem po desetih minutah že strastno debatiral z njim v stilu: "Ne, ne, ne! To smo že poskusili! Tudi to smo že poskusili, pa ni delovalo! A lahko naredimo tako in tako …" No, tako se je vsaj meni zdelo. Ker sem iz vzhodne Evrope in ker pač nimam popolnega ameriškega naglasa oziroma izgovorjave, je pa bilo menda videti, kot da se nek ruski general dere na Willa Smitha.

Incident na srečo ni pustil večjih posledic?

Po sestanku me je poklical producent, s katerim sem delal vsak dan, in mi dejal: "Will Smith misli, da ga nisi slišal." Na srečo sem takoj, ko sem prišel domov, pričel pisati obnovo sestanka, in preden me je on sploh poklical, sem imel spisanih že deset strani, kaj je Will rekel in kako bi lahko to rešili. To sem mu poslal in ko je prebral, je videl, da sem ga slišal. Poleg tega pa si kot producent – še posebej če bo v filmu igral tvoj sin – želiš, da režira nekdo, ki je strastno zaljubljen v ta projekt in se bori zanj. Ne le nekdo, ki bo samo opravil svoje delo.

Obstajajo kakšne vzporednice med Jadenovo osebno in filmsko zgodbo, saj se trudi Daryn za vsako ceno izpolniti pričakovanja svojega očeta?

Scenarij je bil že v osnovi napisan za Jadena, saj so hoteli posneti najstniško ljubezensko zgodbo zanj. Angažirali so različne scenariste in na koncu izbrali zgodbo Jeffa (Addissa) in Willa (Matthewsa), na osnovi katere smo potem oblikovali scenarij. 

Sprva smo razmišljali, da bi Will Smith igral njegovega očeta. A smo se hitro strinjali, da bi bilo to neumno in sedaj njegovega očeta igra Cuba Gooding mlajši, kar je super. To je film, v katerem se mora Jaden osvoboditi od očeta in zaigrati sam. 

Je Jaden v prvi vrsti glasbenik ali igralec?

Jaden samega sebe vidi bolj kot glasbenika. Njegova prva ljubezen je rap. In priznam, da sem imel sprva nekaj pomislekov. Ni še imel dobre rap glasbe, delal je neke čudne intervjuje, se oblačil v ženske obleke in spraševal sem se že, ali je malo zmešan. A vsi ti pomisleki so izginili, ko sem ga prvič srečal in ugotovil: "Pa saj je čisto normalen." Dojel sem, da je vse te stvari počel, ker mu je bilo v življenju dolgčas in ker ga je zabavalo. 

Danes je Jaden začel biti dober raper, ima hude komade, dva hita. Ni še čisto eksplodiral, bo pa kmalu. Vesel sem, da mu je v filmu uspelo nekako zakriti to svojo glasbeno izkušenost in da je tista dva komada odpel tako naivno otročje, a še vedno iz srca. Je pa res, da ju je napisal na kolenu v prikolici dve uri pred snemanjem. 

Je imel kot glavna zvezda kakšne privilegije?

Obnašal se je zelo profesionalno. Zavedal se je, da tokrat prvič ni v senci očeta, da je številka ena na snemanju in da se mora tako obnašati. Oče mu je razložil: "Biti moraš odgovoren, priti prvi na snemanje in zadnji oditi." In on si je to vzel k srcu. Ob tem je neprestano skrbel, da je bila Cara zadovoljna. Je zares obziren in zelo lepo vzgojen.

To sem še posebej dojel, ko smo snemali prizor v bolnišnici. V njem izve slabo novico in ponori, zato ga skuša njegova filmska mama, Nia Long, ustaviti. Ko je nanj zakričala: "Nehaj!" ("Stop it!"), se je Jaden v sekundi ustavil in prenehal igrati, namesto da bi nadaljeval in se ji uprl z besedami: "Ne, ne bom se ustavil! Jaz sem kriv, vsi ste krivi! Vse je narobe!" Vzgojen je namreč tako, da spoštuje starejše osebe, še posebej nekoga, ki pooseblja njegovo mamo. 

Trikrat sem mu moral razložiti, da je v resničnem življenju prav, da je tako spoštljiv, a da se mora kot Daryn upreti. Njegovo srce je namreč strto, saj dojame, da izgublja to, kar v tem trenutku najbolj ljubi. Po nekaj ponovitvah mu je uspelo in to je moj najljubši trenutek v filmu. In na tem mestu večina ljudi prvič zajoka. 

Kako pa ste našli Jadenovo ljubezen?

Ko smo iskali glavno žensko vlogo, Isabelle, smo predebatirali vse mlade igralke v Hollywoodu. Potem pa mi je nekega dne moj asistent, Jan Belcl, rekel: "Ne, ne, Cara Delevingne bi bila prava za ta film." In jaz – sedaj me je sram priznati – sem dejal, da ne vem, kdo je to. Pogledal sem si njene filme in ni me prepričala. Pa je Jan še vedno vztrajal: "To je zato, ker je ne znajo dovolj dobro izkoristiti." Nato sem na spletu našel filmčke Deset najbolj smešnih prizorov s Caro Delevingne in sem jih vso noč pregledoval ter umiral od smeha. Pomislil sem, ima vrhunsko energijo, zabavna je, igra kitaro in bobne, "beatboxa" in rapa – kako to, da je v filmih niso izkoristili? Verjetno so se bali, da takšna ne bi delovala, in so jo malo držali nazaj. Jaz pa sem si rekel: "Ne, hočem to energijo, hočemo jo takšno, noro, veselo, eksplozivno." 

Tisto noč sem se zaljubil v mojo Isabelle in od tistega trenutka dalje ni bilo govora, da bi jo igral kdo drug kot Cara. 

Torej ste našli popolno Isabelle?

Producenti so se strinjali, poslali smo ji scenarij in na srečo je imela iste občutke. Dejala je, da si nadvse želi to vlogo in da bo zanjo naredila vse. Si tudi obrila glavo. 

Edina stvar, ki me je skrbela, je bila ta, da je nekaj let starejša od Jadena. Ko sem ji dejal, da ne želim, da bi bila videti kot njegova starejša sestra, si je to tako vzela k srcu, da se je povsem spremenila v najstnico. Ne vem, kaj je naredila, uporabila metodo Stanislavskega ali kaj drugega, a to ji je uspelo "v nulo". To sem dojel šele zadnji dan snemanja. Ko je prišla iz prikolice in pričela govoriti kot odrasla Cara z angleškim naglasom, sem se začudil: "Kdo si ti in kaj si naredila z našo Isabelle?" Vsa čast ji. 

Kakšna pa je Cara v resnici?

Cara je močna ženska in tu je bil sprva manjši problem. Isabelle je namreč hotela upodobiti bolj feministično – zmeraj proti vsem. In sem jo moral prepričevati, da se močni ljudje ne bojijo kazati čustev ali priznati, da nimajo prav, da so ranljivi ali zgubljeni. 

Spomnim se prizora, v katerem jo hoče Daryn poljubiti, a ga ona zavrne. Cara je to naredila na zelo odločen način – ne, ne boš me poljubil, spelji se. Pa sem ji razložil: "Ampak ti ga imaš rada. Tebi je všeč. Rada bi ga poljubila, a ga ne moreš, ker veš, da si bolna. A on tega ne ve. Ko te poskusi poljubiti, moraš misliti na to. Da ga hočeš in nočeš, pa ne veš in se hitro skriješ, ker nočeš pokazati ranljivosti." In me je še nekaj časa prepričevala: "Ne, ne, jaz moram biti močna," nato pa po dvajseti ponovitvi naredila tako, kot mora biti. Ko si je s svojo punco prvič ogledala film, sta obe jokali in Cara se mi je iz srca zahvalila. 

Sta se Cara in Jaden poznala že od prej?

Ja, Will Smith je igral v filmu Suicide Squad (Odred odpisanih), kjer je igrala tudi Cara. Verjetno je kak dan prišel na snemanje in sta se spoznala. Sicer pa se poznata preko Kardashianovih in Bieberja. To je ta skupina ljudi. 

Ste se družili tudi po snemanju?

Nekajkrat smo šli na zabave, a to je zame nekako drugi svet. Sta pa oba ena taka "fajn" človeka in po njuni zaslugi je bilo na snemanjih toliko energije in smeha. Cara me je tudi kasneje, ko je prihajala v Los Angeles, vsakič poklicala in smo se dobili, film je pokazala vsem svojim prijateljem. Tako ponosna je na ta film. 

Omenila sva dva glavna igralca, Caro in Jadena. A morava še ježka. Je bil tvoja ideja?

V scenariju je bil predviden ježevec. A smo rekli, da bi to lahko bilo nevarno. Kaj če se prestraši in bo Jadenu bodico izstrelil v obraz? To bi bil konec. In tako smo se odločili za ježa. Zmeraj rečem, da smo, ko smo na koncu napisali, da nobena žival ni trpela, lagali. Trije ježi so umrli, da smo to vse posneli. 

Res?

Šala, šala, noben jež ni umrl. Tako sem se pošalil že na nekaj projekcijah. Z opravičilom: "Sem pač iz Evrope."

Kako pa se je obnesel na snemanju?

Jež te ne posluša. Prva stvar, ki jo naredi, je, da se zvije v kepo. Ko se prestraši, se takoj zvije. In ni več tiste njegove "face". Kako ga zdaj dobiti iz te kepe, da bo pokazal obraz? Trener mi je pojasnil, da je edini način, da ga da v vodo. Kajti jež se vode boji in se odpre, ti pa ga daš hitro človeku v roke in potem je ves vesel, ker ni več vode. 

Drugi problem pa je bil ta, da se je Jaden zelo bal ježa. Čista resnica. Jež se je manj bal Jadena kot Jaden ježa! Zato je bil v vsaki sceni z njim zelo lesen in to ni bilo dobro. Pa smo naredili ježa iz lesa, da je lahko Jaden sproščeno igral. Najboljša scena s tem ježem pa je bila na poroki. 

Scena, ki pri kateri si se neupravičeno razburjal nad asistentom?

Ker sam nisem imel časa, sem svojemu asistentu rekel, naj gre tja in uredi, da bo jež lepo prinesel prstana. Seveda mu ni uspelo, ker je to skoraj nemogoče, a jaz sem čisto ven padel ter ga nadrl: "Kaj je s tabo? Sedaj si imel priložnost, da se izkažeš!" In sem mu, priznam, zelo arogantno, 'serviral' še, da se je James Cameron, ko so mu rekli, kako misli oživiti mrtve črve, domislil, da bi jih stresel z elektriko! Pa sem se potem pomiril in sam stopil do ježa ter si rekel: "Saj res, kako pa sedaj to narediti?" Ker jež ne gre tja, ko mu rečeš.

Tudi če mu daš hrano?

Ne. Nič. Pa sem se spomnil: "Česa jež ne mara? Vode!" In sem rekel, naj mi prinesejo razpršilec z vodo in sem potem preganjal tega ježa, da je šel, kamor sem hotel.

Kako pa vam je uspelo posneti zaključni prizor, v katerem je videti, kot da jež razume, kaj mu govori Jaden?

Snemaš dve uri in upaš, da bo jež kaj naredil. In mu težiš. Ga prestrašiš, da se skrije, in ga potem zvabiš, da pride ven. A jež je bil "kul". Ljudje zmeraj pravijo, da je najtežje režirati z otroki in živalmi. Meni je to najlažje, zato ker niso naučeni in je njihova reakcija po navadi logična. 

Nad tvojim delom je bdela vsa družina Smith – ob Jadenu v glavni vlogi so film producirali njegov oče, mama in svak. Je bilo naporno?

Smithovi so super družina. Will ni noben "control freak" in imajo se zares radi. Jaz sem vsak dan sodeloval s producentom Clarenceom Hammondom. Njegov šef je Willov svak, Caleeb Pinkett, izvršna producenta sta bila Will Smith in Jada Pinkett Smith, in niso se vtikali v moje delo. Nasploh sta bili vsa družina Smith in njeno podjetje predana projektu in super je bilo sodelovati z njimi.  Če so kaj hoteli, smo to predebatirali – in konec koncev so to tako sposobni ljudje, da so imeli včasih boljše ideje kot jaz. In ko sem se po evropsko že takoj hotel skregati, sem pomislil in si rekel: "Pa saj to je dobra ideja, dajmo to narediti." 

Je pa res, da so proti koncu stvari postale malo bolj napete, ker so se bali, kaj bo rekel šef studia. V tistem trenutku sem vztrajal: "Na testni projekciji bomo pokazali mojo verzijo, potem pa lahko naredimo, kar koli boste rekli." Zame je to bila vrhunska izkušnja.

Glasba igra pomembno vlogo v vsem filmu. Je bilo tudi tu treba sklepati kaj kompromisov?

Naša prva verzija je imela za 2 milijona glasbe. To pomeni, da bi toliko stale avtorske pravice za uporabo pesmi, ki smo jih izbrali. A ker nas šef studia ni najbolj maral, nam je odobril le 300.000 EUR in tako smo morali v dveh tednih zamenjati 80 % glasbe v filmu. To je bilo zelo boleče. Ampak smešno je, da smo našli pesmi za 3.000 eur, ki so učinkovale bolje in bolj originalno od tistih, ki so stale 800.000 eur. Recimo One od U2. In lahko rečem, da sem zadovoljen s 95 % glasbe v tem filmu.

Film ste končali leta 2017, videti ga imamo priložnost šele za letošnje praznike. Zakaj takšna zamuda?

Ta film je imel vse možne hollywoodske probleme, kar jih je lahko imel. Po eni strani je to super, ker sem se z enim samim filmom naučil vse o Hollywoodu. Če se pošalim, se glavni razlog za tako dolgo pot do gledalcev skriva v spopadu dveh egov, pri katerem se je zdelo, da je moj film kot otrok v ločitvenem postopku. 

Zgodba je bila taka: šef studia Columbia in Will Smith se nista najbolj razumela, ker Will takrat še ni privolil v sodelovanje pri snemanju Bad Boys 3. Kot pogoj je postavil, da bo film šel v kinematografe, če bo na testni projekciji dosegel oceno več kot 90 (od 100), kar se zgodi le redko. In ko jo je prvih tristo gledalcev film ocenilo z oceno 93, si je pričel izmišljevati nove izgovore. 

Nato je film hotel kupiti studio Paramount, a je naš šef izjavil, da ga njemu ne bo nikoli prodal. Šef Paramounta in šef Columbie sta namreč nekoč skupaj delala pri Foxu in ta šef Paramounta je našega šefa po mojem odpustil ali nekaj takega. Nato ga je hotela kupiti neka tretja firma, ki pa je vmes bankrotirala. Sledila sta še dva #MeToo primera – Cuba Gooding in Crhis D'Elia, oba sta imela preveč rada bejbe. In na koncu še korona. Vse, kar je možno. 

Ampak ena stvar se ni spremenila: kadar koli smo film pokazali, so ljudje jokali in jim je bil všeč. Ta film se – tako kot dobro vino – očitno ne stara.