Američan posnel film o zgodovinski smučarski tekmi na Mangartu

Misija Mangart je dokumentarno-igrani film, ki prikazuje resnično zgodbo o smučarski tekmi, ki se je 3. junija 1945 odvijala na Mangartskem sedlu. Ob koncu druge svetovne vojne so jo priredili pripadniki ameriške desete gorske divizije kot izraz želje po miru in svobodi. Ogledalo si jo je približno 500 vojakov iz divizije, od 76 prijavljenih pa je ciljno črto prečkalo 25 tekmovalcev. Ta izjemen zgodovinski dogodek je raziskoval Chris Anthony, k sodelovanju v filmu pa je med drugim povabil tudi ameriško smučarko Mikaelo Shiffrin. O njegovem nastanku, ki je bil dolgotrajen, a zanimiv proces, je režiser spregovoril za naš portal.

Kje ste prvič slišali o tej neznani zgodbi, o kateri ste posneli film?

O dogodku, ki je bil katalizator zgodbe, sem izvedel pred približno sedmimi leti. Šlo je za smučarsko tekmovanje, ki je potekalo na gori Mangart. To je bila temeljna vsebina, ki je odprla vrata za nadaljnje potovanje. 

Zgodbo vam je nekdo povedal?

Da, gospod Janez Kavar, ki je, kot vem, upokojen brigadir Slovenske vojske. Goreče je govoril o zgodovini gorskih enot, bil pa je tudi velik oboževalec ameriške ameriške desete gorske divizije, ki se je končala na jugoslovansko-italijanski meji leta 1945.

Zakaj ste se odločili, da o tem posnamete film?

Po srcu sem smučar in tam leži moja strast. Ko sem izvedel, da je smučarska tekma, ki so jo priredili Američani, na meji med Italijo in Jugoslavijo, je to pri meni naredilo klik. To je pri meni odprlo vrata v nadaljnje raziskovanje, da bi razumel, kako so se znašli tam. Med potjo sem se zaljubil v celotno stvar. Ko sem se vračal k Slovencem, so mi ti pomagali, me sprejeli in mi dali energijo, da nadaljujem, raziskujem in dokončam zgodbo. V določenem obdobju sem imel občutek, da moram to dokončati ne zgolj zase, ampak za vse prijatelje, ki sem jih spoznal v Sloveniji, ki so v to dali toliko srca.

Najprej ste začeli raziskovati in nato snemati?

Predstavili so mi zgodovino, nato pa sem začel gledati manjše koščke in iskati kogar koli drugega, ki bi ustvaril zgodbo, snemal in produciral. Nikogar nisem našel, zato sem na koncu naredil vse sam. 

Je bilo težko najti ljudi, ki so povezani z zgodbo in vse arhivske posnetke?

Težko je razložiti. Nekako je vse prišlo do mene. To je najbolj magično, ker ko sem enkrat začel to pot, mi je naenkrat nasproti začelo prihajati vse več stvari. Usojeno mi je bilo, nekdo drug je vozil, jaz pa sem bil zgolj voznik. Resnično verjamem, da me je višja sila potiskala v to smer. 

Kako to, da vam je ustvarjanje vzelo šest let?

Trajalo je dolgo časa, ker sem kot prvo bil sam. Nisem imel nič denarja, ni bilo velike podpore ali produkcijske hiše, zato sem moral vse ugotoviti sam. Stvari sem naredil, kot sem jih lahko. Ko sem zbral nekaj denarja, sem šel malo naprej, spet zbral nekaj denarja in šel malo naprej. Ko sem to delal, se je zgodba razvijala in hitro sem prišel do točke, ko sem imel začetek, sredino in konec. Na tej točki se je začel covid-19, kar me je kot vse zaklenilo v sobo, kjer sem imel vse te informacije, ki sem jih lahko urejal. Ampak predvsem ker sem vse delal sam. 

Snemali ste tudi na lokaciji, na Mangartu. Kakšni so bili občutki?

Na Mangartu smo bili leta 2017. Ko se je to zgodilo, so vsi prostovoljci iz Bovca, vsa pomoč iz Slovenije vse do parlamenta, je bila vredna občudovanja. Tam zgoraj sem bil jaz, edini Američan, s približno štiridesetimi Slovenci in nekaj Italijani. Vsi so bili tako energični, predani in želeli so biti del tega. Spet sem imel občutek, da sem zgolj srečen, ker sem del tega, čeprav sem bil jaz tisti, ki je zaslužen za to. Šlo je za naravno pot. Počutil sem se zelo povezan z ljudmi, lokacijo in Slovenijo. Sem oseba za gore, zato je bilo na gori zelo posebno.

V filmu nastopa Mikaela Shiffrin. Kako ste jo dobili?

Z Mikaelo sva prijatelja, prihajava iz istega mesta v Koloradu. Nekega dne, dva dni pred dnevom samostojnosti v ZDA, sem bil v knjižnici v arhivu, kjer sem raziskoval in raziskoval. Našel sem zgodbo o izjemni ženski, ki je igrala pomembno vlogo v zgodovini 10. gorske divizije. Njeno ime je Deborah Bankart. Bil sem tako osupel nad njeno zgodbo, zato sem si rekel, da moram ugotoviti, kako jo vključiti v ta dokumentarec. Nisem vedel, kako, ampak kot vse drugo, so se stvari zgodile. Dva dni kasneje je bil 4. julij, dan neodvisnosti, in vsako leto okoli tega časa vidim Mikaelo, vedno sva na istem mestu. Pojasnil sem ji, da sem našel Mikaelo Shiffrin leta 1941. Vse sem ji povedal in z mamo sta predlagali, da bi lahko imela vlogo pri pripovedovanju Deborine zgodbe. Rekel sem: "Seveda, fantastično bo, če boš del tega." Napisal sem scenarij, Mikaela je seveda zelo zasedena, poslal sem ji scenarij in rekel, naj ga prosim spremeni s svojimi besedami. Pripravila ga je, prišla na lokacijo in bila je zelo profesionalna. Naredila je vse. V tem smislu sem velik srečnež.

Prejeli ste nagrado na festivalu v Cannesu. Kaj vam je to pomenilo? Je vplivalo na vašo kariero?

Film je prejel kar nekaj nagrad, največja je bila na canskem svetovnem filmskem festivalu, najboljši zgodovinski dokumentarec. Uspešen je bil tudi v Firencah, Milanu in še nekaj drugih. Ni spremenilo moje kariere, a mi je dalo zaupanje v dokumentarec in drugim ljudem je pokazalo, da je to nekaj solidnega. Pred tem sem mislil, da ima zgolj poseben dokumentarec, sedaj pa ima žig odobritve.

Kakšni so bili odzivi ljudi, ki so si film ogledali?

Kadar koli pokažem dokumentarec, včeraj sem preštel, da sem ga do sedaj pokazal 34-krat, gre za različne skupine ljudi. Vedno je bilo v živo in vedno je bilo zelo pomenljivo in zelo dobro sprejeto, a odzivi so zelo različni, odvisni od starosti, ozadja in tega, kar v filmu vidijo. Včeraj je bilo edinstveno, ker sem film pokazal 25 študentom filma tukaj v Sloveniji. Nikoli ga še nisem pokazal specifično manjši generaciji, ki želi delati filme. Gledati z vidika ustvarjanja filma je bilo zame resnično zabavno, ker sem lahko govoril o tehnikah nastajanja filma.

Omenili ste študente, ta film je del vašega mladinskega projekta. 

Da, film je povezan z mojim mladinskim projektom. Način, s katerim sem lahko to produciral, v ZDA imam dobrodelno organizacijo za mladostnike. Zbiram denar, s katerim lahko nato ponudim izobraževalni program in otroke peljem na poučne izlete. Film sem lahko ustvaril kot del izobraževalnega programa in zbral denar za nastanek filma. Ni šlo za običajen posel, ko iščeš investitorje. Ne, ljudje so prispevali denar, da sem lahko posnel film, zato od njega ne bo nihče obogatel. Gre za film, ki se ga predvaja in zbira denar, ki bo vložen nazaj v moj mladinski projekt, ki pomaga otrokom. Gre torej za lep krog, ki dokumentira trenutek v zgodovini, ki povezuje dve državi in pelje otroke na izobraževalno pot v zgodovino. Prav tako pa meni omogoča, da jim da druge priložnosti. Gre za lep krog.

Kaj je vaš naslednji korak?

Imam nekaj idej za stvari, ki bi jih bilo zabavno početi, ker bi rad imel izgovor, da se vračam sem. V glavi imam stvari o drugih trenutkih v zgodovini, ampak sedaj uživam, ko s svetom delim ta projekt.