Milan Marić o filmu Toma: Ljudje so čutili potrebo po pogovoru

Milan, pred letom in pol si na sarajevskem filmskem festivalu predstavil film Toma, ki te je na področju nekdanje države izstrelil med zvezde. Kako je zdaj, leto kasneje, kaj se je spremenilo? Toma je potem postal zelo uspešen in zelo gledan film.

Veliko stvari se je spremenilo, ker je Toma resnično doživel neko neverjetno zgodbo. Po dveh letih pandemije se je pojavil ta film in nekako nismo vedeli, kaj naj pričakujemo. Okoliščine niso bile običajne, a tudi sicer se pred predvajanjem filma nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo z njim. Ne veš, kako se bo občinstvo odzvalo nanj, ali jim bo všeč ali ne. Potem pa se je zgodila zelo lepa stvar. Prvič smo ga občinstvu pokazali v Sarajevu, potem 24 ur kasneje v Nišu, čez nekaj tednov je film že prešel vsa naša pričakovanja. Zgodil se je lep regionalni bum. Film je začel živeti svoje življenje mimo nas, mimo naše volje. Spustili smo ga in delal je enkratno. Z ekipo smo seveda bili kar malo presenečeni. Ko je bila premiera filma v Beogradu, sem se vrnil v Maribor, kjer sem delal predstavo (To noč sem jo videl, op. a.) in tam bil še naslednje tri tedne, zato nisem vedel, kaj se dogaja v Srbiji. Na družbenih omrežjih sem videl, da se dogaja nekaj čudnega, a nisem vedel, kako zelo čudno je vse skupaj. Ko sem se vrnil v Srbijo, sem videl, kakšen uspeh je dosegel film in potem se je vse skupaj začelo širiti še po celi regiji nekdanje skupne države. Še danes živi svoje življenje, ljudje ga imajo še vedno radi, o njem govorijo in mi pišejo o njem. Film je spletel nekakšno čudno nit z občinstvom. Film je z vsakim gledalcem zgodbo povedal na svoj način. Kar mi je bilo najbolj zanimivo in je morda malce atipično v moji karieri, je to, da so navadno k meni hodili ljudje in povedali, da jim je nekaj, kar sem posnel, všeč. Pri filmu Toma je bilo drugače. Ljudje so čutili potrebo po pogovoru. Povedali so svoje zgodbe, z menoj delili neke stvari. Na začetku mi je bilo malce čudno, a sem potem dojel, da so ljudje s pomočjo tega filma lahko to sprostili. Film jim je nudil nedotaknjen prostor, da delijo svoje občutke. In na nek način so se povezali s filmom in z vsemi nami, ki smo ga ustvarjali. Kmalu je prišlo do občutka, da z oboževalci govorim, kot da govorim s starimi prijatelji. To je tisto, kar mi je bilo najbolj zanimivo. In mi je še vedno, saj se to še vedno dogaja.

Kakšne so bile zgodbe, ki so jih delili s tabo?

Veliko jih je bilo. To so bile neke njihove intimne zgodbe, ki bodo vedno ostale z mano. Ljudje so se z njim poistovetili na različnih ravneh. Morda je najbolj dominantna raven ta o nikoli izrečeni ljubezni. Toma nikoli ni izvedel, če bi bila njegova ljubezen s Silvano velika ljubezen ali ne. Ko je umrla, je umrla tudi ideja o tej ljubezni. Zanimivo je bilo predvsem, koliko moških je pristopilo k meni in mi povedalo, da so ob filmu jokali. To me je presenetilo. Kako so gledalci čutili zgodbo in obudili nek svoj vidik na ljubezen, obudili svoj spomin. Kaj so mi zaupali, pa naj ostane med mano in njimi.

Kolikor vem, prihaja tudi serija Toma. Bomo spoznali nek nov vidik Tome Zdravkovića?

Serija ima drugačno dramaturgijo od filma. To bo osem epizod, osem zgodb njegovega življenja. To je veliko stvari, ki jih v filmu nismo videli, vsekakor pa bodo tudi zgodbe, ki smo jih videli v filmu, seveda. Se bomo pa z njegovim življenjem ukvarjali bolj podrobno.

Kdaj prihaja serija?

Kmalu, ampak točnega datuma še nimam. Čez nekaj mesecev naj bi serija ugledala luč življenja.

Kako se je bilo vrniti v vlogo Zdravkovića?

Veste, kako je bilo, paralelno smo snemali serijo in film. Imeli smo dva scenarija, enega za film, enega za serijo.

Torej je bilo lažje, ker je bilo vse naenkrat, ali težje, ker sta bila dva scenarija?

Morda celo lažje, morda malo težje (smeh).

Velikokrat te vidimo v biografskih filmih. Gledali smo te v filmu Toma, potem te lahko spremljamo v seriji Družina, kjer igraš nekdanjega srbskega politika Čedomirja Jovanovića. Obstaja kakšna oseba, ki bi si jo zelo želel uprizoriti?

Zagotovo je kdo, ki bi ga z veseljem igral. Ni nekdo, na kogar bi lahko pokazal s prstom. Tudi teh vlog, ki sem jih imel, nisem iskal ali prosil za njih. To se je preprosto zgodilo. Vse se je začelo z ruskim filmom o ruskem pisatelju Sergeiju Dovlatovu. Tako se je začelo: njegovo življenje, potem serija Družina in nato še Toma. To ni nekaj, kar sem načrtoval. Ne, to se je zgodilo. Zanimivo pa je, da so vsi trije zelo drugačni. Nič skupnega nimajo.

Priznam, da ko sem videla fotografijo iz filma Dovlatov, me je tvoja fotografija s profila, kjer nimaš brade, spomnila na Tošeta Proeskega. Kaj pa, če bi upodobil njega?

(smeh) Samo še tega se mi manjka! Zdaj, ko sem začel z glasbeniki, naj torej s tem nadaljujem, kaj praviš? Ne vem, mogoče. Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom igral Tomo Zdravkoviča, ne bi verjel.

Kako se pripravljaš na biografske vloge? Je to težje kot priprava na izmišljen lik?

To me vpraša veliko ljudi. Ni pravila, ali je lažje ali težje. Težje je, ker moraš spoštovati nekatera dejstva. To ni nepopisan list papirja, pri katerem imaš popolno svobodo ustvarjanja. Nekatere stvari moraš spoštovati – naj bo to fizični videz ali karakterni, čustveni aspekt. Po drugi strani pa je znotraj te predpostavke, ki jo že imaš postavljeno, nujno iskati nek prostor in sebe umestiti v to vlogo. To mi je bilo zanimivo in navdihujoče. Igralski princip je enak pri vseh, samo okvirji, v katerih se gibaš, so malce drugačni. Ko dobiš scenarij izmišljenega lika, imaš popolnoma neoporečen prostor, v katerem se lahko igraš. Tukaj pa te že prisilijo v nekaj in potem vidiš, kako steče. Ampak ja, biografski liki so zelo zanimivi.

Kako se sicer pripravljaš na nove vloge? Kako vlogo analiziraš, v kolikšni meri vlogo razčleniš?

Tukaj ni pravila. Niti ni treba, da so tu prisotna kakšna pravila. Seveda, vsak ima nek svoj način, ampak ne maram, če se igra daje v neka pravila. Bistveno pa je, da je to individualna stvar vsakega igralca. Ti moraš vzpostaviti nek svoj način, princip. To so stvari, ki so edinstvene. Priprava mora biti tvoja osebna, sam se moraš vključiti v to organsko, tvoje, čustveno. Ali je način priprave sprejet ali ne, o tem sploh ne smeš razmišljati. Nimam nekega načina priprave. Niti o tem nerad govorim, ker tudi sam nimam opredelitve tega v smislu "Najprej naredim to in potem naredim to". Sam najprej preberem scenarij, da vidim, kaj mi je najbolj zanimivo in se odločim, ali bom pri projektu sodeloval ali ne, ali sem začutil kaj zanimivega, če vidim, da je v scenariju nekaj, česar še nisem počel ... Rad delam stvari, ki jih še nisem počel, nekaj, kar mi je neznano, nekaj, v čemer nisem popolnoma samozavesten. To so stvari, ki so moji parametri pri odločitvi, ali bom sprejel vlogo ali ne. Vse ostalo mi je manj pomembno.

Katere vloge so ti ljubše: čustveni Toma ali Luka iz Bese, ki je malce bolj agresiven?

To ni vprašanje zame. To je vprašanje za gledalce (smeh).

V redu, bom vprašala tako: Je Toma Zdravkovića težje igrati kot Luko iz Bese?

Dobro, ta vloga je večji izziv predvsem zato, ker je temelj celega filma drugačen. Cel film se naslanja na stanje tega človeka, pomembno je, da se gledalec čustveno naveže na lik. Luka pa je po drugi strani izziv, ker sem se želel izogniti tem arhitipskim podobam nevarnega beograjskega lika, ki se nenehno nekaj mršči, čeprav se mora mrščiti. Želel sem najti njegove ranljivosti. Je, kar je, opravlja delo, ki ga opravlja, ampak vsekakor ima tudi neko ranljivo stran, notranji konflikt, s katerimi se bori. Luka lahko mori, lahko strelja na ljudi, ampak poglejmo, kakšen je tam, kjer je teren zanj bolj spolzek. Da vidimo, kakšen je ta isti človek, ki lahko pobija, ko se mora pogovarjati z žensko, ki mu je všeč, kakšen je tam, kjer ni najbolj samozavesten. To mi je bilo pri Luki najbolj zanimivo. Predstavljen je kot neki though guy (nevarnež, op. a.), pogumen in nemiren, ampak dajmo pogledati, kakšen je na drugi strani, ko pokaže svojo bolj čustveno stran.

V enem intervjuju si povedal, da ti vedno bolj pogosto dodeljujejo vlogo očeta. Vedno več sodeluješ z otroki. Kako je igrati z otrokom?

Zanimivo je. Otroci so otroci. Ne vedo, kaj je snemanje. Na začetku jim je zanimivo, a ko snemanje traja več ur, jim postane dolgčas. Zanimivo je predvsem z majhnimi otroki. Ne moreš ga vzeti v naročje in mu reči: "No daj, igraj." On ne razume koncepta igre. Z njimi moraš vedno najprej vzpostaviti nek stik. To je bilo še posebej zanimivo na snemanju Bese. Z Milico (Gojković, op. a.) sva s tem malim, ki je igral najinega otroka, bila kar nekaj časa, preden smo začeli snemati. On se mora navaditi na naju. Otroku mora biti lepo, da bi se sprostil na snemanju in da smo se z njim lahko igrali.

Ko sva ravno pri Besi in Luki. Kako ti vidiš njegovo prihodnost v tretji sezoni?

Tudi mene zanima, kako bo. Konec druge sezone je precej širok. Luka odide, njegovo delo je spregledano, je v precejšnji nevarnosti in zdaj me zanima, kam bo šel, kaj se bo zgodilo. Cel čas pri njem spremljamo njegovo ranljivost, ker ga je najbolj strah, kaj bo z Uno in njunim otrokom. To je njegova šibka točka.

Arben mi je rekel, da bi bil vesel, da se zgodba konča po tretji sezoni. Kaj praviš ti o tem?

Tukaj ni pravila. Izkazalo se je, da so tri sezone dovolj za zgodbo. So pa serije, ki imajo potencial za več sezon. Mogoče se stvari popolnoma spremenijo, mogoče se bo zgodbo pripovedovalo iz drugega zornega kota, ampak se bo hkrati ta ista zgodba nadaljevala. Ljudje so se res lepo odzvali na Beso in Beso imajo radi. Zdaj je treba samo ohraniti svežino, presenečenja in pristope, kaj se dogaja, da ne bi zapadli v ponavljanje. To je potem tisto, zaradi česar ljudje obupajo in dvignejo roke od serije.

Tudi pri nas so Beso zelo dobro sprejeli, je ena najbolj gledanih vsebin na VOYO. Kaj misliš, da je uspeh serije. Kaj je ljudem všeč pri Besi?

Ker je polna, ker je veliko zgodb in ker je veliko čustev. Zelo pomembna je tudi ta mešanica žanrov. Odkar imamo vedno več pretočnih kanalov za vsebine in odkar je takšna prenasičenost serij, tudi gledalci iščejo serije, v katerih se mešajo žanri, v katerih so zagotovljena presenečenja. Sposobni so spremljati več žanrov naenkrat in ob tem imeti čustveni tok, ne da bi jih zmedel.

Tvoj najljubši lik iz serije, če izvzameš lik Luke, ki ga igraš ti?

Petrit Koci. Zaradi njegove zgodbe in ker ga je Miloš (Timotijević, op. a.) tako dobro odigral.

Za katero vlogo bi rekel, da je zate pomenila prelomnico v karieri?

Ne vem, iskreno. Težko rečem, katera mi je najbolj pomembna. Šlo je od ruskega filma do Uslužbenca in Bese. Imel sem lep karierni razvoj in preprosto so mi vse vloge zelo ljube. Pojasnil sem že, zakaj je bil Toma nekakšna prelomnica, kajti vse vloge so nekakšne faze odraščanja. Sebe še vedno dojemam kot mladega igralca na začetku kariere. Vse te vloge so zame imele nek vpliv na moj razvoj, tako televizijski in filmski kot gledališki. Četudi so me vloge mučile, ne glede na to, koliko so bile uspešne ali neuspešne, bile so pomembne za moj razvoj.

Kot po svetu je tudi v Srbiji v zadnjih nekaj letih porast serij. Zakaj meniš, da so serije tako zacvetele?

To je dobro vprašanje. Tu se meša več odgovorov, tu ni enoznačnega odgovora. To so najprej prepoznali v Združenih državah. Mislim, da je skrivnost predvsem v časovnem formatu, saj trajajo od 45 do 50 minut. So zgodbe, ki se navezujejo in te nekako prisilijo, da jih spremljaš. Poleg tega pa gre še za dostopnost. Mislim, da film ni propadel. Bilo je obdobje, ko se je zdelo, da je format filma ogrožen, ampak nič ga ne more ogroziti. Se pa vračamo k filmu, film je osnova. Osnove pač ne moremo zanikati.

Poleg tega se je pojavila hiperprodukcija. Vsega je veliko, vsega je preveč ...

Ja, res je. Super je, da je vsega veliko. Ampak mislim, da filma kot produkta ne more nič ogroziti, niti serije. V nekem trenutku so serije res prevzele pozornost in so bile primat in nekako so to v tem trenutku. To je trend, ki je počasi pred nekaj leti prišel tudi do nas, kar se tiče službe in načina življenja: kako se dela, kaj se dela, koliko prostega časa imamo ali ga nimamo, ali gremo lahko v kino ali ne. Kako nam je to vse postalo ... Ah. Tako pa sediš doma, vse si dokončal, se stuširal, pripravil za posteljo in, cap, si prižgeš serijo, pogledaš eno epizodo, dve epizodi. Ali pa si kot jaz in gledaš do šestih zjutraj serijo in ob sedmih vstaneš. Mislim, da je bila to skrivnost za serije, da so bile tako sprejete. Seveda se spomnim prvih velikih serij, tiste, ki so naredile bum, so bile zelo dobre.

V Sloveniji imamo veliko srbskih serij, a veliko ljudi me je na primer že vprašalo, zakaj so vse srbske serije vedno tako temačne, tako težke. Malo spominjajo na skandinavski noir.

Dobro, ampak to je žanr, ki ga imajo ljudje radi. Izkazalo se je, da je ljudem zanimivo, če obstaja ta element trilerja – pričakovanje, ugibanje, kdo, kaj, kje, komu in kako. Potem pa so se forme nekako menjale. Je pa to tudi nekaj, kar po drugi strani živimo. Očitno je ta naš prostor neizčrpen izvor.

Imaš 32 let, imel si nekaj velikih vlog. Si kdaj kakšno vlogo zavrnil in na koncu to obžaloval?

Ne, res ne. Ko mi nekdo ponudi vlogo, o tem razmislim, to je nekaj, pri čemer moraš biti iskren sam do sebe – ali lahko daš vse od sebe ali ne moreš. Če se temu ne moreš posvetiti 100-odstotno, se v to ne podajaj. Enkrat bo šlo čez, drugič bo šlo čez, ampak nikoli več ne bo enako. Težko se boš vrnil v občutek, ko daš celega sebe, začel boš igrati, da nekaj lahko in v nekem trenutku to postane očitno.

Trenutno se pripravljaš na promocijo nove serije Padec (v izvirniku Pad, op. a.). O čem govori serija?

Scenarij za serijo je napisan po motivih knjige Godina prođe, dan nikad avtorja Žarka Lauševića. Igram jugoslovanskega igralca Lazarja Stanojevića. Zgodba se dogaja v 90. letih prejšnjega stoletja. Zgodi se incident v Podgorici in imamo nekaj tokov serije. Na eni strani Lazarja spremljamo v času pred incidentom, na drugi strani pa spremljamo njegovo spremembo od tega incidenta dalje. Zanimivo je bilo tudi, da smo govorili o družbi tistega časa na področju nekdanje države, saj je bilo precej zanimivo in turbulentno. Postavljali smo si vprašanja, kaj se dogaja z umetnikom, ki se mu dogajajo stvari.

Projekcija prvega dela je bila tudi v Sarajevu na filmskem festivalu. Kakšni so bili odzivi občinstva?

Super odzivi (smeh)!