Matej Zemljič: Nikoli si nisem mislil, da bo film viden po vsem svetu

Matej, širša Slovenija te je spoznala v vlogi reševalca Domna v Najinih mostovih. Zdaj te spremljamo kot dijaka Adama v Gospodu profesorju. Kako bi primerjal ti dve vlogi?  

Uf, težko bi ju primerjal, ker sta si kar precej različni. Adam je zelo trmast, predvsem pa hoče biti najboljši, najlepši in najpametnejši na celi šoli. Za razliko od njega je Domen veliko bolj zadržan, umirjen, včasih celo sramežljiv in nesiguren sam vase. Je pa obema vlogama skupna neka dobrosrčnost. 

Katera ti je bolj pisana na kožo?  

Verjetno bi zdaj moral reči, da vloga Domna, ampak jaz imam vedno raje vloge, ki mi niso pisane na kožo. Preprosto zato, ker so mi v večji izziv. Zahtevajo več raziskovanja, poglabljanja. In ko enkrat tako vlogo, ki je popolnoma drugačna od mene, začutim in najdem, jo je še z večjim užitkom igrati.  

Si bolj podoben Domnu ali Adamu?

Zagotovo bolj Domnu. V sebi nimam toliko trme in upora proti stvarem, kot ju ima Adam. Pa tudi nek pretepač nisem. Se raje umaknem, če mi stvari niso po godu.  

Vloga Adama je na nek način blažja različica Andreja Podobnika, ki ga igraš v filmu Posledice. Kako bi opisal Andreja in sam film Posledice?

Res je. Oba lika se poskušata svetu predstavljati in dokazovati za nekaj, kar v svojem bistvu nista. Andrej še toliko bolj, saj mu okolje in ljudje, s katerimi se druži, ne dovoljujejo, da bi lahko izrazil svoj resnični jaz. Ker tudi v družini ne čuti zaupanja, postaja vse bolj problematičen. Začne se zatekati v slabo družbo, polno alkohola, drog in kriminala, zato pristane v vzgojnem zavodu. Gre za zelo surov film, ki zelo dobro prikaže problematiko vzgojnih zavodov. Predvsem pa prikaže posameznika, ki se kljub navidezni svobodi izoblikovanja identitete, v času in prostoru, ki ga živimo, ne more svobodno izraziti oz. mora za to plačati ceno.

Film je požel veliko pohval in priznanj. Kako se spominjaš snemanja tega filma?

Na snemanje imam same lepe spomine. Čeprav je bilo zelo naporno, je bila ves čas prisotna zelo prijetna energija mladih entuziastičnih ljudi. Ključne so bile priprave, ki so se začele že slabo leto pred samim snemanjem. Z režiserjem Darkom Štantetom smo veliko vadili, improvizirali, se pogovarjali, obiskali tudi prevzgojni zavod v Radečah. Je pa vsaj mene tolikšen uspeh filma zelo presenetil. Po koncu snemanja sem čutil, da smo posneli nekaj dobrega, nisem pa si nikoli mislil, da bo film viden po vsem svetu. Po svetovni premieri v Torontu so se začele redne distribucije po kar nekaj državah. Film je bil tudi na ogromno festivalih in še danes, po treh letih od premiere, na Instragram od ljudi z vsega sveta vsakodnevno prejemam ogromno čestitk in pohval.

Sicer pa trenutno igraš tudi v predstavi Olje črne kumine v MGL. Kakšna je tvoja vloga tam?  

Gre za besedilo, ki ga je po naročilu MGL-ja napisala in režirala Barbara Zemljič, s katero mimogrede nisva v sorodu, kot me marsikdo še vedno sprašuje. V predstavi igram Nika, fanta z avtistično motnjo, kar je bil kar svojevrsten izziv in odlična igralska priložnost. Res radi igramo to predstavo in tudi publika jo zelo dobro gleda.  

Kako si se pripravil na vlogo avtista?

Veliko sem bral o samem avtizmu, zelo so mi pomagali tudi filmi, eden izmed njih je sigurno Temple Grandin s fenomenalno Claire Danes v glavni vlogi. Pa potem serije, kot so Love on the Spectrum, Atypical, Dobri zdravnik ... Pri samem procesu nam je pomagala tudi dr. Branka D. Jurišić, ki že vrsto let dela z otroki z avtizmom. Predvsem pa je avtizem tako širok spekter, kot je avtistov samih, tako da sem na koncu izoblikoval svojega.

Oder si pri tej predstavi deliš z Juretom Henigmanom, s katerim sta sodelovala tudi v Gospodu profesorju. Sta sodelovala še kje?

Ravno razmišljam, da je Olje črne kumine že najina peta predstava, v kateri skupaj igrava. Vsakič sem vesel, ko delam z njim, ker je res fenomenalen igralec in odličen soigralec. Z njim je res užitek igrati, ker se res počutiš varnega. Veš, da ne more iti nič narobe. Pri njem mi je najbolj všeč, ker je eden tistih igralcev, ki si na odru in pred kamero dopustijo tolikšno mero živosti trenutka. In te tako kot soigralca vedno znova presenetijo. Zato potem ostali poleg njega izpademo še boljši, bolj avtentični in tudi vsak prizor z njim zaživi na še višjem nivoju.

Jure je 'starejši igralski kolega' ... Ga kdaj prosiš za nasvet?

Seveda. Veliko starejših in zdaj že tudi mlajših kolegov med procesom sprašujem za nasvete. Njihovo mnenje mi veliko pomeni.  

Star si 26 let in v svoji karieri si dosegel že veliko. Kakšne so želje za naprej, česa si želiš, kakšnih vlog?  

Nimam nekih specifičnih želja, kaj bi delal in kakšne vloge bi igral. Trenutno sem predvsem hvaležen, da kot igralec na svobodi veliko delam, kar je v teh koronskih časih za svobodnjake na žalost redkost. In vesel sem, da dobivam zelo raznolike vloge, ki so mi v izziv in se v njih lahko kot igralec razvijam. Če bo tako tudi v prihodnje, bo super.