30. Liffe: Zbogom, sin moj

Monumentalen film, tudi kar se tiče dolžine (skorajda tri ure), a zgodba nima praznega teka, režiser je na takšen način lahko povezal in razpletel zgodbo, ki obsega dobra tri desetletja. Čeprav gre za precej intimno in čustveno dramo, režiser da poudarek tudi političnim, zgodovinskim in družbeno-socialnim temam, ki so se v tem času zgodile na Kitajskem. 

Režiser Wang Xiaoshuai v zgodbo zakoncev, v glavni vlogah sta v vlogi moža in žene izvrstna Wang Jingchun (Liu Yaojun) in Yong Mei (Wang Liyun), vplete paleto podtonov, ki se tičejo tudi kitajskih norm (en otrok na družino) in izgradnje države, začetki kapitalizma, ki vdira v državo, itd...V središče zgodbe pa postavi moža in ženo, ki zaradi tragične smrti edinca na nek način ostaneta "zamrznjena" v svojih hotenjih, željah in čustvovanjih. Nad njiju leže senca bolečine in v želji, da bi pozabila tragedijo, posvojita fantka, ki ga poimenujeta po sinu, a ko "sin" pride v najstniška leta, se začnejo težave glede njegovega obnašanja. Zbeži od doma, zakonca pa, ki sta ostala brez "korenin", se vrneta v rodni kraj.

Skozi rdečo nit filmska zgodba v razmislek ponudi, kako močan vpliv ima tragični dogodek ne le na preteklost in na aktualni trenutek, temveč in predvsem na odnose med vsemi družinskimi člani. Ne le med zakoncema in njunim posvojencem, temveč tudi v razmerju z bratovo družino. Nekoč so živeli skupaj in sinova ene in druge družine sta bila rojena na isti dan, Liu Xing in Shen Hao. A po tragediji se vse obrne na glavo, poti obeh družin gredo, za dolga leta, vsaka v svojo smer.

Kamen, ki ga vržemo v vodo, povzroči vedno večje kroge na površini in tudi tukaj je tako. Nikoli ni pozabljeno, kaj se je zgodilo, je le zakopano globoko v dušah in mislih. Leta minevajo, praznina pa vseeno ostaja, čeprav sta oba starša preteklost pokopala globoko v sebi. Čeprav starša nikoli nista krivila bratovega sina za smrt, je to dejanje v podzavesti še vedno prisotno. In kaže, da skoraj bolj kot starša, ki sta našla nadomestnega sina, to dejstvo razjeda in "zastruplja" člane bratove družine. Predvsem bratovo ženo, ki se spomni tudi, da je morala zaradi kitajske politike svakinja opraviti abortus, in njenega sina, sedaj uspešnega zdravnika, ki si tudi ni nikoli odpustil zaradi vpletenosti v tragično smrt njegovega bratranca.

Zgodba o odpuščanju in spominih, o stvareh, ki se tako globoko zapišejo v dušo, da jih je nemogoče pozabiti. Čas le naloži prah na spomine, ki jih potem ob bratovem vabilu, ko njegova žena umira v bolnici zaradi raka, "veter" le odpihne in spet se zavrti "kolo" nekdanjih časov. "Morda je zorni kot res pesimističen, vendar se osredotoči na ključno vprašanje tistih, ki smo odraščali pod politiko 'enega otroka', izjemno potrebo po zaščiti svojega otroka in družine. Kaj pa, ko se zgodi tragedija? Vpliv tistega obdobja je veliko širši od družinskega konteksta, zaznamoval je celotno družbo," je med drugim dejal režiser Wang Xiaoshuai, na letošnjem Berlinalu sta oba glavna igralca dobila nagradi za najboljšo igralko in najboljšega igralca.